Jedro

Če višina plačanih dolgov zapustnika že presega vrednost podedovanega premoženja, je potrebno že iz tega razloga tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva plačilo obveznosti zapustnika, v celoti zavrniti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. odstavku izreka tako, da se tožbeni zahtevek, „da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.602,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2002 dalje“, zavrne,

- v 2. odstavku izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti 3.051,86 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 3. odstavku izreka sodbe) potrdi.

Tožeča stranka je v 15-ih dneh dolžna toženi stranki povrniti 210,68 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati 1.602,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2002, v preostanku (za plačilo 2.139,11 EUR) pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tej je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.139,11 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe po svojem pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo in dopolnitev pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V bistvenem navaja, da toženec ni dokončal del in da jih je izvedel nestrokovno ter v manjšem obsegu od dogovorjenega in plačanega. Bil je zelo nesoliden izvajalec in mu sodišče ne bi smelo pokloniti vere. Nasprotuje stališču sodišča, da tožena stranka zaradi nagnjenih pilotov in posledično plazenja zemljišča ni odgovorna za škodo, ker naj bi pravila posla ne vsebovala tudi potrebnega strokovnega znanja. Če tega znanja toženec ni imel, se ne bi smel lotiti del in posegov v zemljišče. Tožena stranka je kot prevzemnik del odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi njegovega nestrokovnega znanja. Njeno nestrokovnost pa je potrdil tudi izvedenec D. Nasprotuje tudi zaključku, da je prepozno grajala napake, saj dela sploh niso dokončana, čeprav je to toženec vseskozi obljubljal. Meni, da bi ji moralo sodišče priznati vsaj stroške sanacije v višini 1.000.000,00 SIT, kot je minimalno sanacijo ocenil izvedenec. Za sanacijo je tožnik že plačal 650.000,00 SIT, sanacija pa še ni zaključena. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov pravdnega postopka, saj meni, da so stroški postavljenega izvedenca nastali po izključni krivdi tožene stranke. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka po svojem pooblaščencu prav tako iz vseh pritožbenih razlogov napada ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da se je tožnik lotil del laično in se s tožencem oz. njegovim pravnim prednikom le ustno dogovarjal, dogovori pa so potekali tudi sproti. Predvsem to velja glede obsega greznice, dobavljene zemlje in neizgradnje dveh škarp. Tožnik je ves čas vršil tudi nadzor nad opravljanjem dela, sodno varstvo pa uveljavljal prepozno. Opozarja, da tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni pojasnila, kakšni zneski so konkretno zajeti v vtoževanem znesku, da se sodišče ni opredelilo do ugovora aktivne legitimacije in ni obrazložilo svoje odločitve glede teka obresti. Sodišče pa je zmotno ugotovilo tudi stanje dolgov zapustnika, saj ni upoštevalo, da so bile za sicer upoštevan dolg v višini 3.100.000,00 SIT plačane tudi obresti v višini 51.522,75 EUR, kakor je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 08.10.2008 sodišču tudi sporočila. Tožnik temu ni nasprotoval, tožena stranka pa je predložila tudi notarsko overjeno pogodbo, ki njene navedbe potrjuje. Te pripravljalne vloge pa sodišče ni upoštevalo tudi pri odmeri pravdnih stroškov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v ugodilnem delu in priglaša stroške pritožbe.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

Tožnik in M., Gradbena mehanizacija, avtoprevozništvo, nizke gradnje, Š. F. s.p. (pravni prednik toženca) sta se ustno dogovorila za izvedbo zunanjih gradbenih in zemeljskih del pri stanovanjski hiši. Izvedbo dogovorjenih del sta finančno ovrednotila v predračunu z dne 24.06.1999, tožnik pa je dne 30.06.1999 za izvedbo dogovorjenih del plačal znesek 6.050,74 EUR.

Sodišče je naveden dogovor pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo po XII. poglavju Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je glede na nastanek razmerja potrebno uporabiti.

Tožnik meni, da toženec nekaterih del ni opravil, nekatera pa je opravil nestrokovno, zaradi česar je že bila in bo še potrebna sanacija, s tem pa bodo tožniku nastali dodatni stroški (škoda). Zahteva plačilo 11.316,98 EUR (2.712.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.07.2001 dalje.

Prvotno toženi F. Š. je tekom pravdnega postopka umrl, ta pa se je nadaljeval z njegovim dedičem, F. Š. mlajšim (v nadaljevanju dedič). Ta je svoji obveznosti plačila nasprotoval tudi iz razloga, ker dolgovi zapustnika presegajo vrednost podedovanega premoženja.

Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (1. in 3. odstavek 142. člena Zakona o dedovanju).

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče pri izračunu zapustnikovih dolgov ni upoštevalo dolga iz naslova obresti od izposojenih 3.100.000,00 SIT. Dedič je s pripravljalno vlogo z dne 08.10.2008 sodišču sporočil, da je bil poleg vseh do tedaj poravnanih dolgov prisiljen poravnati tudi dolg do Ž., ki je skupaj z obrestmi dosegel višino 64.458,85 EUR. Predložil pa je tudi notarsko overjeno pogodbo (B7), iz katere je razvidno, da je dedič upniku plačal 12.936,03 EUR (3.100.000,00 SIT) iz naslova glavnice in zakonske zamudne obresti v višini 51.522,82 EUR. Tožnik temu ni nasprotoval, zato gre šteti, da dedičevo plačilo dolga priznava (214. člen ZPP).

Res je dedič svoje navedbe podal naknadno, ko je že sodeloval v postopku, navedel pa je tudi, da je dolg poravnal kasneje (poleg že dosedaj poravnanih dolgov). Da je temu res tako, izhaja tudi iz priložene pogodbe z dne 06.10.2008, ki je bila istega dne tudi notarsko overjena, sodišču pa je bila višina dolga sporočena takoj (09.10.2008). Zato gre šteti, da je dedič svoje navedbe podal pravočasno, saj tega brez svoje krivde ni mogel storiti prej (4. odstavek 286. člena ZPP).

Poleg dolgov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje v višini 69.258,06 EUR, je pritožbeno sodišče zelo upoštevalo še dolg iz naslova obresti do Ž. v višini 51.522,75 EUR (kolikor uveljavlja tožena stranka v pritožbi). Skupaj tako dolgovi zapustnika brez morebitnega dolga iz tega postopka znašajo 120.780,81 EUR. Vrednost zapuščine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ji pritožba tožeče stranke ne nasprotuje, pa znaša 75.583,00 EUR. Ker s strani dedičev že plačani dolgovi, presegajo vrednost podedovanega premoženja, je potrebno tožnikov tožbeni zahtevek že iz tega razloga v celoti zavrniti.

Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo listine (2. odstavek 358. člena ZPP), je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in jo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 1.602,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2002, v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, pa je sodbo sodišča prve stopnje sicer iz drugih materialnopravnih razlogov potrdilo, saj se je odločitev izkazala za pravilno (353. člen ZPP). Ni pa se opredeljevalo do ostali pritožbenih navedb tožene stranke in pritožbe tožeče stranke, saj se to glede na to, da vrednost plačanih dolgov že presega vrednost zapuščine, ni izkazalo za potrebno.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka, ki je v pravdi propadla, je dolžna sama kriti svoje stroške in toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v celoti, saj ne drži, da bi stroški za izvedenca nastali po krivdi tožene stranke. Gre za procesno pravico tožene stranke, da nasprotuje navedbam tožeče stranke in v ta namen predlaga tudi dokaze. Pritrditi pa gre pritožbi tožene stranke, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov pripravljalne vloge z dne 08.10.2008, s katero je sodišču sporočila tudi višino dolga do Ž. M., ki so bili priglašeni na sami vlogi. Pritožbeno sodišče je zato toženi stranki poleg že odmerjenih stroškov v višini 2.914,16 EUR, priznalo tudi stroške te pripravljalne vloge v višini 137,70 EUR (250 odvetniških točk z DDV) in jih v celoti v višini 3.051,86 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki. Ker je tožena stranka tudi v celoti uspela s pritožbo, ji je potrebno priznati tudi stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki se prizna 375 točk za sestavo pritožbe in 7,5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z DDV znaša 210,68 EUR, ki se jih naloži v plačilo tožeči stranki, ki mora sama nositi tudi svoje stroške pritožbenega postopka, saj v njem ni uspela. Če stroškov ne bo poravnala v roku 15-ih dni, ki teče od vročitve te sodbe dalje, pa bo dolžna poravnati tudi zakonske zamudne obresti.