Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je na gradbišču povsem normalno in pričakovano, da lahko vselej na tleh leži gradbeni material. Nahajati se mora namreč tako, da je omogočeno varno izvajanje vseh del in da ni nevarnosti za nastanek poškodb.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v znesku 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.12.2015 dalje do plačila. V presežku do zahtevanih 5.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.276,36 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki II. in III. izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino, ki ni pravična v smislu določila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ1). Meni, da je bil tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v znesku 4.000,00 EUR glede na vrsto poškodb, trajanje in intenzivnost bolečin in nelagodnosti povsem primeren in tudi skladen z obstoječo sodno prakso. Tožnik je v nezgodi trpel celo hude bolečine. V nadaljevanju povzame ugotovitve izvedenke glede telesnih bolečin in poudari nevšečnosti med zdravljenjem. V primerljivih primerih sodišče prisoja odškodnine v višini petih do osmih povprečnih plač, v obravnavani zadevi pa sodišče ni prisodilo niti 3 povprečne plače (npr. sodbe II Ips 631/2000, II Ips 920/2006, II Ips 16/2005, II Ips 665/2004, II Ips 735/2008, II Ips 16/2005, II Ips 915/2007, II Ips 118/2002, II Ips 226/2003). V celoti je utemeljen tudi zahtevek iz naslova strahu. Prenizek je znesek 300,00 EUR za primarni strah, primerna bi bila odškodnina v znesku vsaj 600,00 EUR, razliko pa predstavlja neutemeljeno zavrnjen zahtevek za sekundarni strah. Res so se rane zacelile brez vnetja in posledic, vendar pa je bil tožnik kljub temu takoj po poškodovanju in še določen čas tekom zdravljenja v skrbeh, ali se mu bodo poškodbe pozdravile tako, da bo lahko svoje delo nemoteno oziroma sploh še lahko opravljal. Ker je fizični delavec, je odvisen od zdravih rok in nog, od njega pa cela družina, saj njegova žena takrat ni bila zaposlena. Moral je preživljati nezaposleno ženo in dva mladoletna otroka, službo pri zavarovancu tožene stranke pa je imel le za določen čas. Tudi ta okoliščina je pri tožniku povzročala dodatno skrb, saj se je bal, če mu bo delodajalec pogodbo o zaposlitvi sploh podaljšal. 4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da je tožnik dokazal zatrjevani nastanek škodnega dogodka. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da je do poškodbe tožnika prišlo na zatrjevani način. Priča D. K. ni potrdila, da je nekdo pred lestev tožnika odložil armaturno mrežo, ne da bi na to opozoril tožnika. Iz izpovedbe priče D. K. tudi izhaja, da je priča pred nastankom škodnega dogodka stala na drugi strani 2,6 metrov visokega opažnega zidu kot tožnik in da nastanka poškodbe tožnika sploh ni videla. Povedala je tudi, da ne ve, kako se je ta mreža takrat znašla tam. Ta priča torej ni potrdila, da bi do poškodbe prišlo med tem, ko je sestopal z lestve. Načina nastanka škodnega dogodka nista potrdili niti priči C. P. ali D. K. Če bi do poškodbe prišlo pri sestopanju z lestve, bi to D. K. pri izpolnjevanju obrazca prijave poškodbe pri delu nedvomno zapisal. Da do poškodbe tožnika ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnik, izhaja tudi iz listin, do katerih se sodišče sploh ni opredelilo. V obrazcu ER 8 je navedeno, da se je delavec zataknil ob armaturno mrežo, v prvem izvidu UKC ... z dne 23.9.2015 pa je navedeno, da ga je na delovnem mestu železna konstrukcija poškodovala po obeh nogah. Nikjer ni omenjena lestev oziroma sestop z nje. Enako izhaja tudi iz izjave odgovorne osebe na gradbišču – vodje del D. K. z dne 24.9.2015. Tožena stranka vztraja, da je za poškodbo odgovoren izključno tožnik sam. Sklicevanje na določbo 1.2 točke poglavja C priloge IV. Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, da morajo biti iz tal ali stropa štrleče pokončne palice in druge ovire zakrivljene ali zaščitene in označene, se ne nanašajo na še ne vgrajene mreže, saj bi to pomenilo, da bi bilo potrebno posebej označiti vsako armaturno mrežo vsakič, ko bi jo premaknili, položili na tla ipd. Do poškodbe tožnika je prišlo izključno zaradi njegove lastne nepazljivosti. Sodišče je neutemeljeno v celoti sledilo izpovedi tožnika, da naj ne bi slišal, da naj bi nekdo na tla položil armaturno mrežo pod lestev. To je izkustveno nemogoče. Tožnik je tudi izpovedal, da ni bilo ne vem kakšnega hrupa. Zatrjevana višina na lestvi tudi ni taka, da tožnik odložene armature ne bi videl ali slišal, da se odlaga armature. Tožnik bi moral biti pozoren na dogajanje pod lestvijo, na kateri je stal. Sodišče je spregledalo, da je na gradbišču povsem normalno in pričakovano, da lahko vselej na tleh leži gradbeni material. Tožnik je glede na njegovo izpoved imel dovolj prostora, da stopi na tla in ga mreža dejansko sploh ni ovirala pri sestopu, tako da ni mogel stopiti z lestve na tla, ne da bi se poškodoval. Podredno naj sodišče upošteva vsaj 70% soprispevek k nastanku škode. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo po postavki pretrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Izpostavi ugotovitve izvedenke dr. D. M. S. Gre za lahko oziroma blago poškodbo, zato bi sodišče moralo prisoditi vsaj za 1.000,00 EUR nižjo odškodnino.

6. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede temelja tožbenega zahtevka

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kako je prišlo do nastanka škodnega dogodka. Utemeljeno je verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedbi. Res je, da škodnega dogodka ni neposredno videla nobena od zaslišanih prič, kar pa še ne pomeni, da do škodnega ni prišlo na način, kot to zatrjuje tožnik. Priča D. K. je res delala na drugi strani opažnega zidu, je pa slišala krik tožnika in šla pogledat, kaj se dogaja. Opazila je tožnika, ki je bil nataknjen na mrežo. Povedala je tudi, da so bila tla ob začetku del ob zidu čista. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da se je armaturna mreža pred lestvijo, na kateri je stal tožnik, znašla med tem, ko je tožnik usmerjal žerjavista C. P. Ker je tožnik usmerjal žerjavista, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je neživljenjsko od tožnika pričakovati, da bi moral biti hkrati pozoren na dogajanje pod lestvijo. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da na gradbišču v tistem času ni bila popolna tišina, da bi tožnik lahko slišal, da je spodaj nekdo položil armaturno mrežo. Ker mreže v času tožnikovega vzpenjanja po lestvi še ni bilo in ker je vsakdo pri sestopanju po lestvi s hrbtom obrnjen proti tlom ter z obrazom proti opažni steni, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi moral med sestopom po lestvi z višine 1,50 metra opaziti armaturno mrežo neposredno pred lestvijo. Mreža pred lestvijo je za tožnika predstavljala nepričakovano oviro. Bila je v njegovi neposredni bližini v času sestopa z lestve, zato ne drži pritožbena trditev, da tožnika mreža dejansko sploh ni ovirala pri sestopu, tako da ne bi mogel stopiti z lestve na tla, ne da bi se poškodoval. Ker tožnik ni bil tisti, ki bi vodji gradbišča dal podatke o nesreči, tudi ne more biti odgovoren za morebiten pomanjkljiv zapis v obrazec ER-8. Vodja gradbišča je pojasnil, da je v obrazec zapisal tisto, kar so mu drugi povedali na gradbišču, izpovedal pa je tudi, da lahko, da mu je kdo tudi omenil lestev, pa tega ni zapisal v navedeni obrazec. Ne drži pritožbena navedba, da nikjer ni omenjen sestop z lestve, saj je to navedeno v točki 2 Prijave škodnega primera (B1). Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morali delavci, ki so na prvo ploščo prinesli armaturno mrežo med tem, ko je tožnik stal na lestvi, slednjega opozoriti na nevarnost armaturne mreže. Ne bi pa smeli te mreže postaviti neposredno pred lestev, ker se pred tem niso prepričali, ali se morda kdo ne nahaja na lestvi. Ni pomembno, kar opozarja pritožba, da se lastnosti pokončnih palic ne nanašajo na še ne vgrajene mreže, temveč pravilo, da mora biti gradbišče ves čas gradnje urejeno tako, da je omogočeno neovirano in varno izvajanje vseh del, da ne obstajajo nevarnosti za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar delavcev in drugih oseb. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbeno navedbo, da je na gradbišču povsem normalno in pričakovano, da lahko vselej na tleh leži gradbeni material. Nahajati se mora namreč tako, da je omogočeno varno izvajanje vseh del in da ni nevarnosti za nastanek poškodb (Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - 1.2 točka poglavja C. priloge IV2). Pritožba tožene stranke tako neutemeljeno izpodbija sam nastanek škodnega dogodka in odgovornost zavarovanca tožene stranke. Hkrati pa tudi niso utemeljene njene navedbe o soprispevku tožnika k nastali škodi po določbi 171. člena OZ.

Glede višine odškodnine

9. Višino prisojene odškodnine izpodbijata obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ oziroma iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbi se tako neutemeljeno zavzemata bodisi za zvišanje bodisi za znižanje prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (2.800,00 EUR). Tožnik je utrpel dve vbodni rani (raztrganini) na levem stegnu, ki ju je bilo potrebno zašiti. Utrpel je tudi odrgnino na levem stegnu in na desni goleni. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik, niso primerljivi z obravnavanim primerom. Oškodovanec v zadevi II Ips 118/2002 še danes trpi občasne lahke bolečine v zelo lahki obliki in pri težjih opravilih, oškodovanec v zadevi II Ips 735/2008 je kot nevšečnost med zdravljenjem uveljavljal nošnjo mavca in bergel, ker je utrpel prelom golenice. Pri oškodovancu v zadevi II Ips 631/2002 se telesne bolečine pojavljajo še sedaj in se bodo tudi v bodoče, kot nevšečnosti pa je navedel dvodnevno hospitalizacijo, enaindvajsetdnevno nošenje longete in nekaj fizioterapij. Oškodovanec v zadevi II Ips 915/2007 je bil hospitaliziran 9 dni, saj je utrpel petrohartelni prelom levega kolka, tožnik v tej zadevi pa sploh ni bil hospitaliziran. Še manj ustrezno je tožnikovo sklicevanje na zadeve II Ips 920/2006, II Ips 665/2004 in II Ips 226/2003, v katerih so oškodovanci poleg udarnine in krvavitve utrpeli še rano na levi zgornji veki, podplutbe okoli obeh ušes, udarnine v predelu spodnje ustnice (II Ips 920/2006), pritisnjenje mehkih delov desne podlahti s prehodnimi podplutbami mehkih delov na podlahti in oteklinami po manjših kapilarnih krvavitvah v mišicah upogibalkah ter obtolčeninsko raztrganino na iztezni strani srednje tretjine podlahti in odrgnine na iztezni in upogibni strani podlahti (II Ips 226/2003), udarnino leve goleni, izliv krvi med kost in podkostnico ter raztrganje mišice (II Ips 665/2004). Oškodovanec v zadevi II Ips 16/2005 je bil hospitaliziran 1 dan, med tem ko tožnik ni bil. Tožnik je hude bolečine trpel le ob nastanku škodnega dogodka in aplikaciji Xylocaina v okolici rane, ki je bila kirurško oskrbljena. Tudi trajanje zmernih (7 dni) in lahkih bolečin (14 dni) ni bilo izrazito dolgo. Res je tožnik trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 11 sodbe, ki pa vseeno niso bile takšnega obsega, da bi utemeljevale zvišanje odškodnine. Sodišče je odmerilo tudi primerno odškodnino za primarni strah (300,00 EUR), utemeljeno pa ni priznalo odškodnine za sekundarni strah, saj sta se rani zacelili brez vnetja, zdravljenja pa niso spremljali zapleti. Zaskrbljenost tožnika torej ni bila takšna, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine za sekundarni strah.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve stroškov za pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/05