Jedro

Vendar pa ZOR v 73. členu uzakonja teorijo o realizaciji, po kateri je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Navedeno pravilo pa velja tudi za kasnejše spremembe pogodbe, torej za situacijo, obravnavano v 2. odst. 67. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti 148.542,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v roku petnajstih dni od prejema te odločbe, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila tožena stranka dolžna v korist Š.T., kot lastnice zemljišča na parc. št. x , y, xx, yy in xy, vse k.o. X, izvesti "namakalni sistem T." po pogodbi št. 355-02-25/96-9, skladno z investicijsko tehnično dokumentacijo VGB Maribor, št. projekta 1851/4-95-D1, v roku 30-ih dni, ter ji povrniti vse njene pravdne stroške z obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki 5.668.686,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.265.014,00 SIT od 30.12.1996 dalje do plačila, od zneska 1.421.672,00 SIT pa od 7.8.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z obrestmi (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 344.780,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi stroškov pritožbenega postopka z obrestmi).

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 30.10.1996 skupaj s Š.T. lastnico zemljišča, sklenili pogodbo o izvedbi namakalnega sistema (iz katere izvira predmetni spor, v nadaljevanju Pogodbo). Nadalje je kot nesporno ugotovilo, da je med izvajanjem projetka prišlo do odstopanj od stanja projekta, ki je bil predmet navedene pogodbe. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni imela nobenih pripomb, ne med samim postopkom izvedbe spremenjenega projekta, ne ob sami predaji opravljenih del po spremenjenem projekta, nadalje da je bila tožeča stranka redno seznanjena z začasnimi situacijami, iz katerih je bilo jasno razvidno, da se opravljena dela, na podlagi zahteve Š.T., razlikujejo od prvotno dogovorjenega projekta, da pa tožeča stranka ni nikoli nasprotovala sedaj spornim spremembam, temveč je sproti potrjevala začasne situacije in zaključilo, da se je tako tožeča stranka na podlagi konkludentnih dejanj strinjala z izvedbo spremenjenega projekta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na določbo 9. člena Pogodbe, po kateri so morebitne spremembe pogodbe možne le v pisni obliki - z aneksi. Trdila je, da so bila po končanih delih ugotovljena večja odstopanja dejanskega stanja izgradnje od stanja po projektu, da za navedene spremembe in odstopanja ni nikoli dala pisnega soglasja, kot to določa 9. člen Pogodbe ter, da je zatorej tožena stranka ravnala v nasprotju z izrecno določbo pogodbe.

Za sporno Pogodbo, ki je po svoji pravni naravi gradbena pogodba, že ZOR predpisuje pismeno obliko (2. odst. 630. člena ZOR), ki je potrebna tudi za kasnejše spremembe ali dopolnitve (1. odst. 633. člena ZOR, 2. odst. 67. člena ZOR). Vendar pa ZOR v 73. členu uzakonja teorijo o realizaciji, po kateri je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

Navedeno pravilo pa velja tudi za kasnejše spremembe pogodbe, torej za situacijo, obravnavano v 2. odst. 67. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da konkludentna dejanja tožeče stranke (kot jih je zatrjevala tožena stranka, tožeča stranka pa teh trditev ni prerekala) kažejo, da je soglašala z izvedbo del po spremenjenem projektu. Tožena stranka je namreč na trditve tožeče stranke, ki jih je podala v tožbi (da so bila po končanih delih ugotovljena večja odstopanja dejanskega stanja izgradnje od stanja po projektu, ki je bil predmet pogodbe, da za navedene spremembe in odstopanja ni nikoli dala pisnega soglasja) odgovorila, da je tožeča stranka na takšne spremembe pristala ustno in s konkludentnimi dejanji, da je ves čas izgradnje namakalnega sistema po svoji poblaščeni delavki G.G. spremljala izvedbo del po spremenjeni projektni dokumentaciji in na takšen potek del nikoli ni imela nobene pripombe, da je ves čas izvajanja del vedela, da se ta dela izvajajo po spremenjeni tehnični dokumentaciji, pa nikoli ni zahtevala ustavitve del ali odstopila od pogodbe ali odklonila plačila svojih pogodbenih obveznosti, da je skladno s sklenjeno pogodbo tožena stranka predložila tožeči stranki s strani nadzornega organa potrjene začasne situacije, iz katerih je razvidno, da se dela niso opravljala po prvotnem projektu, temveč po spremenjenem projektu, da je pristojna služba tožeče stranke te začasne situacije pregledala, se z njimi strinjala in na podlagi tega odredila, da se iz proračunskih sredstev izplača plačilo za opravljeno delo. Trdila je, da je tožeča stranka celo sama pripravila tabelo opravljenih del in jih cenovno ovrednotila, primerjajoč pri tem količino in ceno po prvotnem projektu in količino in ceno po obračunskih situacijah, ki so (seveda) obračun opravljenega dela na podlagi spremenjenega projekta. Trdila je, da je bilo med tožečo in toženo stranko doseženo soglasje, da se dela po zgoraj navedeni pogodbi opravijo po spremenjeni tehnični dokumentaciji, da je tožena stranka delo opravila, tožeča stranka pa izvršila plačilo.

Takšnih trditev tožene stranke tožeča stranka ni prerekala niti nanje ni odgovorila. Iz ravnanj tožeče stranke pa izhaja, da je z izvedbo del po spremenjenem projektu soglašala, saj je (kot je to razvidno iz neprerekanih trditev tožene stranke) bila z njimi seznanjena, jih po pooblaščeni delavki spremljala, ni nikoli imela pripomb, nikoli zahtevala ustavitve del, jih potrjevala in plačevala, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da so bila dela po spremenjenem projektu izvedena (in plačana), saj je tožeča stranka v tožbi sama trdila, da je "po končanih delih" ugotovila večja odstopanja od projekta, s čimer je smiselno trdila, da so bila dela po spremenjenem projektu končana (kar je sicer trdila tudi tožena stranka).

Ker je torej prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka z izgradnjo po spremenjenem projektu soglašala ter da so bila dela po tako spremenjenem projektu končana, niso relevantne trditve pritožnika, da je sodišče spregledalo ugotovitev inšpekcijskega pregleda, da tožena stranka sistema T. še ni zgradila ter predlog inšpektorata, da je treba ponovno opraviti tehnični pregled ter nato še poskusno obratovanje, saj tožeča stranka tekom postopka ni trdila, da namakalni sistem Težak še ni zgrajen. Trdila je le, da za spremembo in odstopanja od projekta nikoli ni dala pisnega soglasja.

Zgoraj navedena ugotovitev inšpekcijskega pregleda (ki med drugim ni bila ugotovitev in trditev tožeče stranke same) ter dopis tožeče stranke z dne 8.9.1998 (v katerem tožeča stranka postavlja toženi stranki rok za izvedbo namakalnega sistema do 28.1.1999, torej po tem, ko so bila dela po spremenjenem projektu že končana) pa še ne moreta ovreči zaključkov prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka soglašala z izgradnjo po spremenjenem projektu, saj je sodišče le-te napravilo na podlagi številnih (s strani tožene stranke) konkretno zatrjevanih ravnanj tožeče stranke (ki jih ta ni prerekala), ki nedvomno kažejo na njeno soglasje za gradnjo po sprememjenem projektu.

Ker so bila odstopanja od projekta, ki je bil predmet Pogodbe, v skladu s spremenjenim projektom, s takšno spremembo pa je tožeča stranka soglašala in je bila Pogodba po tako spremenjenem projektu tudi izpolnjena, se prvostopnemu sodišču ne bi bilo potrebno ukvarjati z grajanjem napak (kot je sicer to ugotovilo že samo), saj glede na izkazano soglasje tožeče stranke za gradnjo po spremenjenem projektu ni moč govoriti o napakah niti o neizpolnitvi pogodbe. V kolikor bi bilo trditve tožeče stranke o odstopanju od projekta moč razumeti kot grajanje napak, pa je glede na trditve tožeče stranke, da je toženo stranko z dopisom z dne 8.9.1998 (na katerega se sklicuje v pritožbi) obvestila o odstopanju od projekta in zahtevala izpolnitev pogodbe po projektu št. VGB 1851/4-95-D1, potrebno zaključiti, da je tožeča stranka prepozno uveljavljala svoje pravice iz naslova grajanja napak, saj je zamudila enoletni rok po 616. členu ZOR, po katerem naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila, ne more več sodno uveljaviti svoje pravice. Tožeča stranka je namreč tožbo vložila šele dne 1.2.2000. Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialnopravno zaključilo, da primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Pravilno je prvostopno sodišče tudi odločilo, ko je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 5.686.686,00 SIT z obrestmi. Tožeča stranka je podrejeni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da bi morala tožena stranka skladno s 5. členom Pogodbe pridobiti uporabno dovoljenje do 30.4.1997, da jo je zato tožeča stranka dne 4.3.1997 in

11.5.1999 pisno pozvala, naj ji predloži uporabno dovoljenje s klavzulo o pravnomočnosti, najkasneje do 11.7.1999 in jo opozorila, da bo v nasprotnem primeru prisiljena ukrepati v skladu s 6. členom Pogodbe, vendar pa tožena stranka uporabnega dovoljenja še do sedaj ni pridobila. Zato je v skladu s 6. členom Pogodbe tožena stranka dolžna vrniti finančna sredstva v višini 5.686.686,00 SIT z obrestmi.

Tožena stranka je na takšne trditve odgovorila, da dejstva, da še ni pridobila uporabnega dovoljenja, ne gre pripisati njej, temveč tretji pogodbeni stranki Š.T. Trdila je, da je dne 8.8.1997 vložila pri Upravni enoti P po pooblastilu Š.T. zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, da je Upravna enota P dne 9.4.1998 izdala uporabno dovoljenje na ime Š.T., zoper katerega pa se je le-ta 20.4.1998 pritožila. Prvostopni organ je nato dne 14.10.1999 izdal novo uporabno dovoljenje, zoper katerega se je Š.T. ponovno pritožila, vendar pa je Ministrstvo za okolje in prostor kot pritožbeni organ z odločbo opr. št. 251-05-6/99, z dne 14.12.2001 pritožbo Š.T. zavrnilo, tako da je uporabno dovoljenje postalo pravnomočno. Tožena stranka je s tem smiselno zatrjevala delno nemožnost izpolnitve zaradi dogodka (ravnanja Š.T.), zaradi katerega ni odgovorna. S tem je smiselno zatrjevala obstoj dejanske situacije, obravnavane v 2. odst. 137. člena ZOR. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so bile edina ovira za pridobitev pravnomočnega (že dne 9.4.1998 prvič izdanega) uporabnega dovoljenja pritožbe Š.T. Tožeča stranka nasprotnega ni trdila. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da se 6. člen Pogodbe, na katerem tožeča stranka temelji podrejeni tožbeni zahtevek za vračilo sredstev, nanaša na 4. alinejo 5. člena Pogodbe, v kateri rok za pridobitev uporabnega dovoljenja ni določen ter, da je 30.4.1997, ki ga tožeča stranka navaja v tožbi kot rok za pridobitev uporabnega dovoljenja, določen v 5 alineji petega člena, kot rok za izdelavo del iz 2. člena Pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer trdila, da je toženi stranki postavila dodatni rok izpolnitve in zahtevala izpolnitev pogodbe najkasneje do 18.3.1998, z izrecnim opozorilom, da bo sicer ukrepala skladno s 6. členom Pogodbe. Te njene trditve pa se ob ugotovitvi, da rok za pridobitev dovoljenja v Pogodbi ni bil določen, da je tožena stranka zatrjevala in izkazala obstoj okoliščin, zaradi katerih uporabnega dovoljenja ni mogla pridobiti, ki niso na njeni strani, ob tem, da tožeča stranka nasprotnega ni trdila, uporabno dovoljenje pa je bilo tekom postopka pridobljeno, izkažejo kot neodločilne. Zato tudi niso relevantne trditve pritožnika, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do dopisa tožeče stranke z dne 4.3.1997. Ker torej trditve tožeče stranke o pozivanju tožene stranke k pridobitvi uporabnega dovoljenja, ob zgornjih ugotovitvah (o nemožnosti izpolnitve ter dejstvu kasnejše pridobitve uporabnega dovoljenja) ne predstavljajo trditev o odločilnih dejstvih, prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se do dokazov, ki naj bi ter trditve potrjevali, ni opredelilo (oziroma jih ni ocenilo).

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.686.686,00 SIT s pripadki zavrnilo. Prvostopno sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik glede na to, da s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 148.542,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo (875 odvetniških točk) ter poročilo stranki (20 odvetniških točk), v znesku 98.450,00 SIT, DDV v znesku 19.690,00 SIT, administrativne stroške v znesku 1.969,00 SIT ter takso za odgovor na pritožbo v znesku 28.433,00 SIT. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife. Tožeča stranka je navedene stroške dolžna povrniti toženi stranki v roku petnajstih dni, od prejema te sodbe, v primeru neplačila pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila, saj bo zamuda nastopila šele od navedenega dne.