Jedro

V primeru zamude roka za vložitev tožbe, ki je materialni prekluzivni rok, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more biti utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Obenem je sklenilo, da se tožba zavrže. Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz upravičenega razloga zamudila rok za vložitev tožbe in tega dejstva sodišče sploh ni ugotavljalo. Ko je prejela dokončno odločbo z dne 16. 12. 2009, je takoj vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu. S tem, ko je vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč, je bila prepričana, da je naredila vse, kar je bilo potrebno in da bo tudi tožba vložena. Sploh ni vedela, da bi se morala oglasiti pri dodeljenem odvetniku. Dodeljeni odvetnik je s tožnico oziroma njeno hčerjo zaradi napake službe za brezplačno pravno pomoč, stopil v kontakt šele 27. 12. 2010 (verjetno 27. 1. 2010). Dne 27. 1. 2010, ko je dodeljeni odvetnik lahko stopil v stik s tožnico, je rok za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo, ki jo je prejela 23. 12. 2009, že potekel. Tožnica odločbe o brezplačni pravni pomoči sploh ni prejela, vse dokler se ni oglasila pri odvetniku. Vztraja, da je rok za vložitev tožbe zamudila zaradi tretjih oseb oziroma napake pri zapisu njenega priimka na odločbi. Na odločbi brezplačne pravne pomoči ni naveden datum, kdaj je tožnica prejela odločbo toženca, zoper katero bi morala v 30 dneh vložiti tožbo. Postavljeni odvetnik tudi ni razpolagal z odločbami toženca ter pooblastilom, da bi lahko brez predhodnega sestanka s tožnico, vložil tožbo. Tožnica je v tistem času, ko je prejela odločbo toženca, imela hude zdravstvene težave psihične narave, kar dokazuje s priloženim zdravstvenim potrdilom z dne 14. 7. 2011. Meni, da je glede na navedeno tožnica iz opravičljivih razlogov brez svoje krivde zamudila rok za vložitev tožbe in bi sodišče moralo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni kršilo določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po določbi 1. odstavka 72. člena v zvezi s 75. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) se tožba v sporih iz 7. člena zakona, med katere sodijo tudi spori o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (točka 1 a 1. odstavka) vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta.

Sodišče prve stopnje je iz dokumentacije v upravnem spisu in sicer iz priložene povratnice ugotovilo, da je tožnica odločbo toženca št. ... z dne 16. 12. 2009 prejela 30. 12. 2009 in da je tožbo zoper citirano dokončno odločbo vložila priporočeno po pošti 2. 2. 2009 ter da je rok 30 dni za vložitev tožbe potekel 29. 1. 2010. Zatrjevanje pritožbe, da je tožnica odločbo z dne 16. 12. 2009 prejela 23. 12. 2009, je v nasprotju z listinskimi dokazi, s tem v zvezi pa je tudi neutemeljeno zatrjevanje, da je dne 27. 2. 2010 že potekel rok za vložitev tožbe.

Rok za vložitev tožbe, določen v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1 je prekluzivni materialni rok. To pomeni, da s potekom prekluzivnega materialnega roka preneha oziroma ugasne sama pravica in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev oziroma za pravno varstvo. Prekluzivni materialni rok se podaljša samo za poštni tek, sicer se prekluzivnega materialnega roka ne da podaljšati. Zaradi narave roka za vložitev tožbe, vrnitev v prejšnje stanje, ki je določena v prvem odstavku 116. člena ZPP za procesne roke, ni možna. Zaključek sodišča prve stopnje, da zato tožnici s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, roka za vložitev tožbe, ne bi moglo podaljšati, je zato povsem pravilen. Enako, da gre za prekluzivni materialni rok je že v večih zadevah zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, konkretno v zadevah VIII Ips 160/2007, VIII Ips 180/2006. Glede na vse navedeno ugotavljanje, ali so izkazani upravičeni razlogi za prepozno vloženo tožbo, ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko razlogov za prepozno vloženo tožbo ni ugotavljalo, niti se do njih posebej ni opredeljevalo. Brez podlage in neutemeljeno se pritožba že glede na določbo 337. člena ZPP sklicuje na zdravstveno stanje tožnice v času prejema dokončne odločbe. Tudi sicer pa potrdilo, ki ga je tožnica predložila pritožbi, datira z dnem 14. 7. 2011 in ne izkazuje stanja iz obdobja prejema dokončne odločbe.

Ker je sodišče pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter zavrglo tožbo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 365. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.