Jedro

Pri pogodbi, sklenjeni med zavarovalnico in hranilnico, gre za pogodbo v korist tretjih - deponentov hranilnice, saj so se zavarovale njihove terjatve iz naslova vlog. Po določilu drugega odstavka 899. člena ZOR se določbe XXVII. poglavja, ki se nanaša na zavarovanje, ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Uporaba določil 300. člena ZOR o subrogaciji po zakonu in sploh o subrogaciji (zlasti 299. člen ZOR) iz splošnega dela - temeljev obligacijskih razmerij s tem seveda ni izključena.

Pogoj za uveljavljanje pravic iz subrogacije (bodisi na zakonski bodisi na pogodbeni podlagi) je izpolnitev tuje obveznosti. V obravnavani zadevi pa tožeča zavarovalnica ni z izplačilom vlog deponentom hranilnice plačala tujega dolga, temveč je izpolnila samo svojo lastno pogodbeno obveznost iz zavarovalne pogodbe z dne 25.1.1991 in iz police št... z dne 6.1.1993. Zavarovalnica je sklenila citirano pogodbo v okviru svojega poslovanja odplačno - proti plačilu premije in zato je seveda tudi prevzela obveznost za izplačilo vlog, če nastopi zavarovalni primer. Gre tedaj za popolnoma normalno poslovno razmerje na podlagi gospodarskega računa, ko si stranki s svojimi pravicami in obveznostmi stojita druga proti drugi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 50,242.558,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1993 dalje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji izhaja, da je tožeča stranka - zavarovalnica sklenila s hranilnico dne 25.6.1991 "pogodbo o zavarovanju depozitov fizičnih oseb", po kateri se je zavezala, "da bo jamčila deponentom izplačilo vseh depozitov v polnem znesku (glavnica s pripadajočimi obrestmi) v primeru, da jim jih zavarovanec (op. hranilnica) zaradi kateregakoli razloga ne bi mogel izplačati" (drugi odstavek 1. člena pogodbe) in še: "zavarovalnica bo v roku 15 dni po prejemu oškodovančevega zahtevka z vsemi obračuni izplačala odškodnino deponentu" (tretji odstavek 4. člena pogodbe). V skladu s to pogodbo se je tudi v zavarovalni polici št... z dne 6.1.1993 zavarovalnica zavezala, da "garantira kot garant deponentu hranilnice za izplačilo vseh depozitov..." Hranilnica je bila leta 1993 nesolventna in je bil zato dne 6.7.1993 nad njo začet stečajni postopek. Zato je tožeča zavarovalnica v skladu s citirano pogodbo in polico izplačala določenim deponentom na račun njihovih depozitov pri hranilnici sedaj vtoževani znesek.

V citirani pogodbi z dne 25.6.1991 je bila določena v 5. členu "cesijska izjava": "z izplačilom odškodnine se prenesejo vse pravice deponentov na zavarovalnico. Zavarovalnica bo pravice iz cesijske izjave uveljavljala v postopku sanacije, likvidacije ali stečaja zavarovanca".

Tožeča stranka navaja sedaj, da ji na podlagi navedenega izplačila deponentom hranilnice in cesijske izjave gredo tiste pravice deponentov, ki izhajajo po njenem mnenju iz še vedno veljavnega Zakona o jamstvu SR Slovenije za hranilne vloge pri bankah, hranilnicah in poštni hranilnici (Ur. list SRS, št. 16/72) in po katerem Republika Slovenija jamči za hranilne vloge, naložene tudi pri hranilnicah.

Tožeča stranka nadalje utemeljuje svoj tožbeni zahtevek kot odškodnino še na dejstvu, da Banka Slovenije s hranilnico ni sklenila pogodbe o obveznem zavarovanju hranilnih vlog v skladu z določilom drugega odstavka 78. člena Zakona o bankah in hranilnicah (kratko ZBH, Ur. list RS, št. 1/91) in 4. členom Zakona o agenciji RS za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah (kratko ZAZV, Ur. list RS, št. 1/91) in da zato Banka Slovenije ne bi bila smela izdati hranilnici dovoljenja za opravljanje poslov hranilnice oziroma bi ji ga bila dolžna odvzeti v skladu z določilom prvega odstavka 77. člena oziroma tretjega odstavka 78. člena ZBH, pri čemer je za obveznosti Banke Slovenije odgovorna tožena Republika Slovenija v skladu z določilom 12. člena ZAZV in drugega odstavka 1. člena Zakona o Banki Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91).

Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta zavrnili tožbeni zahtevek tožeče stranke (v povzetku), ker je zaradi popolnoma nove ureditve jamstva za hranilne vloge zlasti v ZBH in ZAZV prenehal veljati Zakon o jamstvu SRS za hranilne vloge iz 1972 leta, po drugi strani pa že načelno tudi niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Za eventuelno odgovornost po četrtem odstavku 934. člena ZOR (večkratno in dvojno zavarovanje) pa tožeča stranka tudi ni navedla potrebnih dejstev.

Po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

V okviru tega preizkusa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sicer sodišči druge in prve stopnje pravilno razsodili, ko sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili, vendar pa sta pri tem spregledali določena, v poštev prihajajoča materialnopravna izhodišča. Najprej je treba ugotoviti, da gre pri navedeni pogodbi, sklenjeni med zavarovalnico in hranilnico, za pogodbo v korist tretjih - deponentov hranilnice, saj so se zavarovale njihove terjatve iz naslova vlog. Po določilu drugega odstavka 899. člena ZOR se določbe XXVII. poglavja, ki se nanaša na zavarovanje, ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Zato se tožeča stranka pri utemeljevanju svojega tožbenega zahtevka ne more sklicevati na določila 934. člena ZOR (in tudi določilo 939. člena ZOR ne pride v poštev). Uporaba določil 300. člena ZOR o subrogaciji po zakonu in sploh o subrogaciji (zlasti 299. člen ZOR) iz splošnega dela - temeljev obligacijskih razmerij s tem seveda ni izključena.

Tristoti člen ZOR, ki govori o subrogaciji po zakonu, določa: "če izpolni tujo obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami". Izpolnitelj tedaj po tem določilu ne izpolnjuje svoje obveznosti, temveč obveznost drugega. To še bolj jasno sledi iz osnovnega določila o subrogaciji v prvem odstavku 299. člena ZOR: "če kdo izpolni tujo obveznost...".

Pogoj za uveljavljanje pravic iz subrogacije (bodisi na zakonski bodisi na pogodbeni podlagi) je tedaj izpolnitev tuje obveznosti. V obravnavani zadevi pa tožeča zavarovalnica ni z izplačilom vlog deponentom hranilnice plačala tujega dolga, temveč je izpolnila samo svojo lastno pogodbeno obveznost iz navedene zavarovalne pogodbe z dne 25.1.1991 in iz police št... z dne 6.1.1993. Zavarovalnica je sklenila citirano pogodbo v okviru svojega poslovanja odplačno - proti plačilu premije in zato je seveda tudi prevzela obveznost za izplačilo vlog, če nastopi zavarovalni primer. Gre tedaj za popolnoma normalno poslovno razmerje na podlagi gospodarskega računa, ko si stranki s svojimi pravicami in obveznostmi stojita druga proti drugi.

Glede na tako stanje stvari se revizijsko sodišče ni spuščalo v razglabljanja sodišč druge in prve stopnje o neveljavnosti citiranega zakona o jamstvu SRS iz 1972. leta in tudi ne v podredno uveljavljanje odškodninskega temelja tožbenega zahtevka - kar vse revizija spodbija, saj izpolnitev pogodbene obveznosti ne predstavlja pravno relevantne škode v smislu določila 155. člena ZOR.

Sodišči druge in prve stopnje sta o tožbenem zahtevku načelno pravilno odločili. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot že obrazloženo. Pri tem še pripominja, da revizijsko sodišče ni ugotovilo formalne kršitve, ki se po 386. členu ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti.