Jedro

Da bi lahko tožnik izvajal kakršnakoli dela na zemljišču posega, bi moral v vsakem primeru imeti pravico graditi in pridobiti vsa predpisana soglasja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnika kot inšpekcijska zavezanca na objektu – opornem zidu zidane izvedbe dolžine 7 m, debeline 20 cm in višine 0,5 m do 1,4 m, ki sta ga zgradila na zemljišču s parcelno št. 1429/6 k.o. ..., takoj ustaviti gradnjo ter do dne 31. 3. 2010 na svoje stroške objekt odstraniti in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka). Če zavezanca obveznosti iz druge alinee prejšnje točke ne bosta izvršila na predpisan način in v postavljenem roku, bo izvršba te obveznosti opravljena na njune stroške po drugih osebah (2. točka izreka). Stroškov inšpekcijskega postopka ni bilo, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja, da sta zavezanca na navedenem zemljišču, ki je javno dobro Občine A., v mesecu septembru 2009 zgradila objekt – oporni zid z namenom, da si pred v bližini stoječim gospodarskim objektom in stanovanjsko hišo v kateri stanujeta, uredita parkirni prostor za osebna vozila in kmetijsko mehanizacijo. Objekt ima približno vodoravno betonsko krono v nivoju parkirišča, pasovni betonski temelj, ki se višinsko prilagaja nagibu terena in z betonskimi oblikovniki pozidano in armirano ter z betonom polnjeno steno dolžine 7 m, debeline 20 cm in višine od 0,5 do 1,4 m. Leži približno pravokotno na mejo vodnega zemljišča reke ... (parcelna št. 1429/1 k.o. ...) tako, da sega višji kraj zidu do tega zemljišča. Po Zakonu o vodah (ZV, Ur. list RS, št. 67/02, 57/08) spada reka ... med vode prvega reda, ki imajo priobalno zemljišče širine 15 m (priloga ZV). Sporen oporni zid torej stoji na navedenem priobalnem zemljišču (ki predstavlja javno dobro v lasti Občine A.) znotraj varovanega območja reke ... Kljub temu si zavezanca za njegovo gradnjo nista pridobila ustrezne stvarne ali obligacijske pravice s strani lastnika zemljišča (Občine Mislinja), potrebnega pisnega soglasja Agencije za okolje Republike Slovenije kot upravljavca reke ..., niti po prvem in drugem odstavku 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami) potrebnega gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1 gradbenega dovoljenja ni potrebno pridobiti za gradnjo enostavnih objektov, po drugem odstavku pa se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Po 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Ur. list RS, št. 37/08 in 99/08) se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni naslednji pogoji: da je objekt v Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt, da ima investitor pravico graditi na zemljišču na katerem namerava zgraditi objekt, da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti in da so upoštevani vsi z Uredbo določeni pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta. Obravnavan objekt teh zahtev ne izpolnjuje, ker v 13. členu Uredbe (ki našteva enostavne objekte za lastne potrebe, kar obravnavani objekt je) oporni zid ni naveden kot enostaven objekt. Poleg tega objekt ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena in druge alinee 12. člena Uredbe, saj je zgrajen brez soglasja upravljavca reke ... (Agencije Republike Slovenije za okolje) in na tujem zemljišču (zemljišče je javno dobro v lasti Občine A.). Ker morajo biti zato, da se objekt lahko šteje za enostavnega, izpolnjeni vsi pogoji iz 12. člena Uredbe, morebitno izpolnjevanje ostalih pogojev iz tega člena pri odločanju ni več pomembno. Ker se torej (posledično) obravnavani objekt ne prišteva med enostavne objekte, je za njegovo gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno in je torej sporen oporni zid zgrajen nelegalno. Zato so podani pogoji za izrek v izreku navedenih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1 (za 1. točko izreka), tretjega odstavka 148. člena ZGO-1 (za 2. točko izreka), petega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku- ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami (za 3. točko izreka - stroški postopka) in tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 (za 4. točko izreka – pritožba ne zadrži njene izvršitve).

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je pritožbo tožnikov zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Ker si inšpekcijska zavezanca za gradnjo predmetnega opornega zidu nista pridobila potrebnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zato je bil inšpektor dolžan ukrepati po določilu 152. členu ZGO-1. Po določilu 3. a člena ZGO-1 je mogoče začeti zgraditi brez gradbenega dovoljenja le enostavne objekte, katere taksativno določa Uredba in ki ne smejo biti v nasprotju s prostorskim aktom.

Tožnika v tožbi navajata, da za gradnjo spornega opornega zidu ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, saj se objekt v višini največ 1,40 m šteje med nezahtevne objekte, naštete v 2. točki 11. člena Uredbe. Višina spornega opornega zidu dolžine 7 m, debeline 20 cm in višine 0,5 m do 1,4 m ni v nasprotju s prostorskim aktom. Zgradila sta ga septembra 2009 v neposredni bližini svojega gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše na naslovu ... v prepričanju, da je zgrajen na njunem zemljišču. Predmetno zemljišče sta tožnika v dobri veri uživala več kot 20 let. Niti sedanji lastnik zemljišča, niti upravljavec vodotoka nista nikoli nasprotovala koriščenju tega dela zemljišča. Nasprotno je leta 1983 B. tožniku izrecno dovolil, da je obrežno zemljišče zavaroval pred visokimi vodami reke Pake s škarpo. Sporni oporni zid je sedaj zgrajen pravokotno na to škarpo, tudi v zavarovanje tožnikovega zemljišča, predvsem pred naraslimi vodami hudourniškega jarka, ki poteka ob opornem zidu in se ob škarpi izlije v reko Pako. Tudi lastnik zemljišča na drugi strani tega hudourniškega jarka je svoje zemljišče zaščitil pred vodami s škarpo enake višine. Po prejemu prvostopne odločbe si je sporno gradnjo na kraju samem ogledal predstavnik lastnika in ugotovil, da ni moteča, tožnik pa je Občini Mislinje predlagal odkup zemljišča posega- parcelne št. 1429/6 k. o. ... Glede na navedeno je izpodbijana odločba v nasprotju z določbami Uredbe, zato predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi prvostopno odločbo, podredno pa da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni in njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ tožnikoma zakonito naložil, da morata ustaviti gradnjo spornega opornega zidu ter ga na svoje stroške odstraniti in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, saj sta ga zgradila na tujem zemljišču (ki je v lasti Občine Mislinja), ki predstavlja javno dobro in del porečja reke Pake (zaradi česar na njem podobni posegi že iz tega razloga niso možni) in ker se niti nista pridobila nobenega soglasja za poseg niti s strani lastnika zemljišča (torej Občine A.) niti s strani upravljavca vodotoka reke Pake (Agencije za okolje RS, prej B.).

Po 3. členu ZGO-1 se lahko začne gradnja novega objekta na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, le izjemoma pa tudi brez njega, če gre za enostavne objekte, kot so določeni v Uredbi. Kot navajata upravna organa, oporni zid v Uredbi ni določen kot enostaven objekt. Da bi lahko tožnik izvajal kakršnakoli dela na zemljišču posega bi moral v vsakem primeru imeti pravico graditi (6. točka prvega odstavka 46. člena ZGO-1) in pridobiti vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka 46. člena ZGO-1). Nobeden od teh dveh pogojev v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj tožnik ni izkazal, da bi imel pravico graditi oziroma je iz dokumentacije v spisih zadeve očitno, da te pravice nima (ni lastnik zemljišča, niti ni kako drugače izkaza te pravice), niti nima k predvideni gradnji pridobljenega po Zakonu o vodah obveznega soglasja Agencije za okolje kot upravljavca vodotoka.

Tožbeni ugovori, v smislu katerih niti lastnik zemljišča (občina), niti upravljavec vodotoka, nikoli nista nasprotovala njegovemu koriščenju tega dela zemljišča, za odločitev o zadevi niso relevantni, saj gre v obravnavanem primeru za gradbeni poseg po določbah ZGO-1. Iz istih razlogov so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, v smislu katerih sporna škarpa ni za nikogar moteča in da bo od Občine A. odkupil sporno zemljišče posega.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.