Jedro

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbe pa se nanašajo le na to: tožnica se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj s tem, ko je zaradi prekrška ustavila vsaj tri voznike, ter jim ponudila in sprejela plačilo kazni v višini 50.00 € brez potrdila o plačilu. Kršitev predpisov ni zapisala ali označila v svojih beležkah ali v evidenčnem listu merilnika hitrosti. Delavca tožene stranke sta na podlagi ovadb občanov, da naj bi ena od policistk PP M. II jemala denar, brez da bi izdala potrdilo, ob preverjanju naključno naletela na tožnico in po opravljeni kontroli je bilo ugotovljeno, da gre za tožnico. Postopek odpovedi je bil izveden pravilno in zakonito in je tožnica imela možnost zagovora.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaradi neizvedbe dokazov in sicer prič, ki naj bi podale zoper tožnico kazenske ovadbe, ostalo nedokazano dejstvo, da plačilni nalogi niso izdani, ker ni bilo kršitev. Ovadbe so neresnične in tožnica dvomi v njihovo verodostojnost. Sodba se opira na dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način, saj ni bilo odredbe sodišča za izvajanje prikritih preiskovalnih metod, čeprav so se izvajale. Sodbe se ne da preizkusiti glede vsebine izpovedi prič, ker se njuni izjavi o bistveni okoliščini razlikujeta. V okviru ugotovljenega dejanskega stanja niso dokazani znaki očitanega kaznivega dejanja niti ni navedeno, kateri sploh ti znaki so. Kršena je bila tudi pravica tožnice do zagovora, ker ni prejela listinske dokumentacije, omenjene v obdolžitvi in vabilu na zagovor.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbe pa se nanašajo le na to: tožnica se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje z drugačnimi dejanskimi zaključki. Pri tem dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, povzema nepopolno in deloma tudi napačno.

7. Povsem neutemeljen je očitek tožnice o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov oziroma o tem, da tožena stranka ni pravočasno predlagala dokazov, s katerimi bi dokazala utemeljenost odpovednega razloga. Zaslišanje prič, ki so zoper tožnico podale ovadbe, je predlagala tožnica sama v tožbi in na prvi obravnavi. Zato ni bilo nobene potrebe, da bi to posebej predlagala še tožena stranka, ki se je sicer s tem dokaznim predlogom strinjala. Vendar je nato na obravnavi 4. 4. 2013 tožnica sama te dokazne predloge umaknila. Neutemeljeno in nekorektno zato očita neizvedbo tega dokaza sodišču in toženi stranki.

8. Brez podlage so revizijske navedbe o domnevno nezakonito pridobljenih dokazih, ker da ni bilo odredbe sodišča o izvajanju prikritih preiskovalnih metod. Ugotovitve sodišča so povsem jasne: priči J. in P. sta tožnico opazila po naključju v trenutku, ko je imela v postopku voznika avtomobila s tujo registracijo. Zaradi kontrole pravilnosti postopka je bilo vozilo kasneje ponovno ustavljeno in ugotovljena očitana kršitev. Za konstrukt o domnevnem izvajanju prikritih preiskovalnih metod ali celo o nezakonitem slikovnem snemanju v dejanskih ugotovitvah ni nobene podlage. Pri tem je že sodišče druge stopnje povsem jasno pojasnilo tožnici, da med izjavami prič J. in P. ni nikakršnih razlik, kot tudi, da je za odločitev povsem nepomembno, kdo od njiju (ali oba) je tožnico prepoznal. 9. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da niso bili dokazani znaki očitanega kaznivega dejanja in da v nobeni od sodb ni navedeno, kateri so sploh ti znaki. Izpodbijana sodba ima (v točki 11) o tem povsem jasno obrazložitev, sodba sodišča prve stopnje pa prav tako (točka 19 prvostopne sodbe). Da kateri od znakov kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1 ni podan in kateri naj ne bi bil podan, revizija ne navede oziroma obrazloži. 10. Neutemeljene so končno tudi revizijske navedbe o domnevno kršeni pravici do zagovora. Sodišče druge stopnje ima jasno in pravilno obrazložitev v zvezi s temi očitki, ki jih je tožnica uveljavljala že v pritožbi. Pravilno opozarja tudi na stališče, ki izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča glede zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ne gre prezreti tudi tega, da je tožnica v skladu s postopkom po ZJU imela možnost (ki jo je tudi izkoristila) vložiti pritožbo zoper sklep o odpovedi že pri delodajalcu.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).