Jedro

Na tožnikovo znatno begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji, državo zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati. Iz navedb tožnika namreč sledi, da je bila njegova ciljna država Francija, da je bila celotna ilegalna pot tožnika od doma do Francije plačana vnaprej, da je po prijetju bolgarske policije za azil zaprosil izključno zaradi premestitve iz zaprtega v odprti kamp, kar mu je omogočilo nadaljevanje načrtovane in kot navedeno, že plačane poti v smeri ciljne države, ki je bilo tožniku s prijetjem slovenske policije ponovno onemogočeno. Tožnikovo nadaljnje ravnanje zato sodišče ocenjuje zgolj kot poskus dosege prostega gibanja, ki bi mu omogočilo odhod v smeri druge, ciljne države.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1. 1998 v kraju Sedan, državljana Afganistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 24. 12. 2016 od 15.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 24. 12. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je bil soočen s policijsko depešo, iz katere izhaja, da je bil tožnik dne 1. 12. 2016 obravnavan s strani Policijske uprave Koper, kamor je pripotoval peš iz Hrvaške. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne poseduje potnega lista za prestop notranje meje, pripeljan je bil v Center za tujce v Postojni, ker ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je dne 12. 12. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da je zaprosil v Bolgariji. Tožnik je pojasnil, da je Bolgarijo zapustil, ker so bili nevzdržni pogoji in slabi odnosi policije in državljanov Bolgarije do tujcev. Ugotovljeno je bilo, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji podal dne 3. 10. 2016. 3. Tožena stranka tožnikovo begosumnost utemeljuje z ugotovitvami, da je Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločali, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku skladno s 5. alinejo prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil, ker jih je policija tepla, niso imeli zdravnika in niso imeli hrane. Bolgarski državljani so jih okradli, vzeli denar in telefone. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in v to ni bil prisiljen. Na vprašanje, katera je njegova ciljna država, je tožnik odgovoril, da je želel v Francijo, ker mu je tako rekel oče. Na Hrvaškem pa ni zaprosil, saj ni niti vedel kje je Hrvaška. Tožena stranka je prepričana, da tožnik tako kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija. To prepričanje utrjuje tudi dejstvo, da je prosilec podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar pa kaže na tožnikovo begosumnost skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika skladno s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno kaže na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo članico EU. Če bi tožnik dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil lahko nato premeščen v azilni dom v Ljubljani, v katerem mu gibanje ne bi bilo omejeno in bi tako lahko odšel v drugo državo članico EU. Za nadaljevanje postopka je tako nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce in s tem zagotoviti, da bo ostal na ozemlju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj milejši ukrep pridržanja na območju azilnega doma ni primeren in je zato uporabila strožji ukrep pridržanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Poudarja, da v azilnem domu ni mehanizmov za preprečitev odhoda tujca, zato s pridržanjem na območje azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Delež samovoljnih zapustitev glede na nastanjene prosilce v azilnem domu od 1. 1. 2016 do vključno 27. 12. 2016 je 63,51%, kar pomeni, da je več kot polovica prosilcev zapustilo azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive(1), ki v 10. členu, pod določenimi pogoji, dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Skladno s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje. Tako bo pridržanje trajalo od ustne naznanitve dne 24. 12. 2016 od 15.30 ure do predaje, oziroma mora biti predaja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep. Po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana.

5. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo in izpodbijani sklep izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi.

6. Izpodbijani sklep je po mnenju tožnika nezakonit že zato, ker je bil (kot pisni odpravek ustnega sklepa o pridržanju) izdan dne 27. 12. 2016, kar je po preteku maksimalnega zakonskega roka 48 ur iz četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. 7. Nadalje ugovarja, da je tožena stranka o odvzemu prostosti v nasprotju z zakonodajo in sodno prakso odločala na podlagi prostega preudarka. V zvezi s tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016, po katerem odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, temveč na oceni, ali so izpolnjeni vsi v Uredbi Dublin III predpisani pogoji za tak ukrep. Pri tem je tožena stranka tudi izpustila ugotovitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016, da ne morejo biti uporabljeni vsi objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Ker je potrebno ugotoviti izjemno begosumnost prosilca, tožnik meni, da med kriteriji že po svoji naravi ne morejo soditi „milejše oblike okoliščin“, ki bi kazali na nevarnost pobega iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, saj so v neskladju z njenimi zahtevami o ugotovitvi izjemne begosumnosti.

8. Sklicevanje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa je po mnenju tožnika napačno, ker se ne nanaša na nesodelovanje v predmetnem postopku, ampak v postopku v Bolgariji, o čemer pa tožena stranka nima nobenih informacij, razen tega, da je tožnik Bolgarijo zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji ter, da je bil tam pretepen s strani bolgarske policije, okraden, da je živel v pomanjkanju in pravzaprav prepuščen samemu sebi. To pa ne more biti dovolj za razglasitev tožnika za izrazito begosumnega, saj bi bil potem vsak prosilec, ki je zapustil Bolgarijo (ali katerokoli drugo državo) in prišel v Slovenijo, izrazito begosumen in bi ga morali zapreti. Kot drugič pa je obrazložitev tožene stranke v tem delu pomanjkljiva, ker tožena stranka navedb tožnika o tem, da je bil v Bolgariji pretepen, okraden, da ni bilo dovolj hrane in da je bil prepuščen samemu sebi, ni preverila, se ni do njih opredelila in je zgolj pavšalno zaključila, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in v to ni bil prisiljen. Obenem je takšen zaključek tudi sporen, če tožena stranka za prisilo šteje zgolj situacije, ko bi bili prosilci s pomočjo fizične prisile bolgarskih uradnih oseb nagnani čez mejo v Srbijo, kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj je tako ozko pojmovanje prisile neustrezno.

9. Problematični so tudi argumenti tožene stranke glede utemeljevanja okoliščin iz 4. alineje drugega odstavka 68. člena Ztuj-2. V zvezi z navedbo, da je tožnik na vprašanje o tem katera je bila njegova ciljna država odgovori, ga je želel v Francijo, ker mu je tako rekel oče, tožnik poudarja, da tako on, kot velika večina prosilcev za azil nima nobene predstave o tem kaj je Slovenija in kje se nahaja. Še manj pa imajo predstavo o tem kako so pri nas urejene razmere v zvezi s postopki za mednarodno zaščito. Večinoma prosilci ne vedno niti tega, da bi Slovenija obstaja, zato je iz tega razloga nemogoče pričakovati, da bi imeli za cilj svojega potovanja ravno Slovenijo. To pa ne pomeni, da tožnik ne bo tukaj ostal. Spoznal je, da so razmere v Sloveniji bistveno drugačne od tistih v Bolgariji. Tukaj ni bil nikoli tepen s strani policije, policisti so do njega korektni, tudi brez hrane ga niso nikoli pustili, čeprav je zaprt v Centru za tujce. Spoznal je, da bo tu lahko počakal na odločitev o njegovi usodi brez nevarnosti za svoje življenje. V zvezi z očitkom tožene stranke, da ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem pa tudi, da v Sloveniji ne bi zaprosil, če ne bi bil prijet, navaja, da je od neizobraženega prosilca nemogoče pričakovati, da bo poznal Slovenijo in Hrvaško ter razmere v teh državah, ob upoštevanju, da je pri prosilcu izkušnja z Bolgarijo igrala pomembno vlogo. Poleg tega pa tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik na poti pod nadzorom tihotapcev in ni bil svoboden pri odločanju na poti. Spremljali so ga kriminalci, ki tihotapijo ljudi v zameno za denar in jim je v interesu, da ljudi sprovedejo čim dlje v Evropo, saj je tako njihovo plačilo višje. V takih razmerah ni pričakovati, da bodo prosilci ravnali samoiniciativno in proti načrtom sprovajalcev (npr. tako, da bi povedali, da želijo oditi na policijo in zaprositi za azil).

10. Očitek, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja, je nerazjasnjen, ker tožena stranka tožniku ni nikoli zastavila vprašanja o tem, kar pa predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in načela zaslišanja stranke. Sklep ali odločba pa ne bi nikoli smela temeljiti na okoliščinah, ki niso bile razjasnjene in stranki ni bila dana možnost, da se o tem izjasni. Tožnik v tožbi navaja, da je dobival nasprotujoče si informacije o tem kaj naj oziroma kaj lahko stori in to prav od uradnih oseb, ki bi mu morale pomagati pri zavarovanju njegovih pravic. V zvezi z zadnjo okoliščino, ki po mnenju tožene stranke utemeljuje tožnikovo nevarnost pobega, in sicer nedovoljen prehod meje, pa navaja, da so ga na poti spremljali tihotapci, zato od njega ni mogoče pričakovati svobodnega odločanja in ravnanja. Poleg tega nima dokumentov, s katerimi bi lahko vstopil v katerokoli državo na svetu, še manj pa v državo članico EU. Moral je zbežati in ni bilo časa za urejanje tovrstnih dokumentov.

11. Tožnik meni, da ni izrazito begosumen, ker je za mednarodno zaščito zaprosil zgolj enkrat v Bolgariji, kjer je doživel tako nasilje kot tudi pomanjkanje. Njegova ravnanja pojasnjujejo okoliščine, da je bil pod nadzorom tihotapcev, da ni imel dovolj informacij in da je bil nezaupljiv oziroma previden po tem, kar je doživel v Bolgariji. Nedvomno je možno pripisati izjemno begosumnost prosilcu, ki nezakonito potuje po Evropi iz države v državo, zaproša za azil in jih kasneje zapusti (npr. ob vročitvi negativne odločbe) ter zaprosi drugje, vendar v primeru tožnika ne gre za tak primer.

12. V zvezi s primernostjo strožjega ukrepa pa navaja, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben ter je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi. Argument tožene stranke, da ne more sama zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma, ni primeren. Gre za pomanjkljivosti, ki jih mora odpraviti tožena stranka. Če pa omejitev gibanja na Azilni dom ni operativna, se pojavlja vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

13. Glede na vse navedeno tožnik meni, da tožena stranka ni imela podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja in ga je potrebno odpraviti.

14. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče določi, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je že izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, hkrati pa navaja, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo, dnevov brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato kršitev te pravice predstavlja škodo že samo po sebi (tako Upravno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, 30. točka in Ustavno sodišče v sklepu opr. št. Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Na naroku za glavno obravnavo stranki v celoti vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih. Tožnik še dodatno poudari, da so razmere v Bolgariji pomembne tudi za odločitev o omejitvi gibanja, saj je izpodbijana odločba utemeljena s tožnikovo begosumnostjo, ta pa z njegovim nesodelovanjem v postopku v Bolgariji.

K I. točki izreka

17. Tožba ni utemeljena.

18. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vprašanje utemeljenosti predaje tožnika odgovorni državi članici ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato se kot sporno v tem postopku presoja le tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

19. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

20. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Vrhovno kot tudi Upravno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 in I Up 154/2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. Zatrjevane neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja. Dodaja le, da ZMZ-1 opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, in sicer, da pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. To pa, ob upoštevanju navedenega stališča o uporabi prava, pomeni, da se nevarnost pobega glede na podane okoliščine, presoja z upoštevanjem relevantnih objektivnih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. Odločitev o pridržanju je pogojena z izpolnitvijo pogojev, določenih z Uredbo, in v tem pogledu pravno vezana.

21. V zvezi z zahtevo Uredbe Dublin III, da je mogoče ukrep pridržanja izreči le, če je sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, sodišče enako kot npr. v sodbi I U 1145/2015-17, ki ji je v tem delu pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (sodba I Up 200/2015) meni, da bi glede na četrti odstavek 8. člena Direktive o sprejemu, po katerem države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju (kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu) določena v nacionalnem pravu, ta morala biti določena v slovenski zakonodaji. Vendar pa to v obravnavanem primeru ne pomeni, da je izrečeni ukrep strožji od nujno potrebnega. Ob (sicer spornem) sklepu tožene stranke, da glede na ugotovljena dejstva in okoliščine obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, se vprašanje sorazmernosti pojavlja le z vidika možnosti uporabe milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. V tem pogledu je tožena stranka po presoji sodišča zadostno obrazložila, da z milejšim ukrepom od izrečenega, ne bi bil dosežen namen pridržanja, ki je v tem, da se omogoči izvedba postopka za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Obrazloženo (z opisom razmer v azilnem domu) se v izpodbijanem sklepu namreč ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v Center za tujce kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici. Na ta način je po presoji sodišča ustrezno obrazložena sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predpisano v prvem odstavku tega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti izrečeni ukrep za legitimen, in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Gre za ukrep, ki je sicer strožji, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. To pomeni, da dolžnost države za zagotavljanje posebnih prostorov po Direktivi ni absolutna, temveč se država oziroma tožena stranka pri odreditvi ukrepa odloča na podlagi dejanskih možnosti, ki so ji na razpolago, in s tem na način, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato ne drži trditev tožnika, da bi se morala nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati le na okoliščine v zvezi s tožnikom. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi se sicer zatrjuje prekomernost posega v tožnikovo osebno svobodo, vendar brez konkretnih navedb, ki bi se nanašale na tožnika in iz katerih bi izhajal takšen zaključek. Drugače sledi iz izpovedbe tožnika na naroku, ki pove, da se v centru za tujce počuti dobro in da ga moti le stroga omejitev gibanja.

22. V dejanskem pogledu pa sodišče ugotavlja, da je vsebina izjav, ki jih je v postopku podal tožnik, in ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v zadevi nesporna. Sporna je njihova presoja in sicer najprej v delu, ki se nanaša na tožnikovo navedbo Francije kot ciljne države, ki jo v tožbi in izpovedi na glavni obravnavi utemeljuje z dejstvom, da je sledil nasvetu očeta in da mu druge države (npr. Hrvaška in Slovenija) sploh niso bile poznane. Sporna je nadalje ugotovitev tožene stranke, da je tožnik Bolgarijo samovoljno zapustil, ker tožena stranka ne presodi razlogov za zapustitev države, ki jih je navedel v postopku. Kot neutemeljeno se šele v izpovedbi tožnika na glavni obravnavi v zvezi s podano namero prošnje za mednarodno zaščito pokaže tudi upoštevanje dejstva, da je tožnik namero podal šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožnik s svojimi navedbami ne prepriča. Razlogi za odhod iz azilnega doma v Bolgariji, ki jih v tožbi in na glavni obravnavi navaja tožnik, kot tudi razlogi za vložitev namere zaprositi za mednarodno zaščito po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, ki jih na glavni obravnavi navede tožnik, po presoji sodišča ne izpodbijejo presoje in zaključkov tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo znatno begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji, državo zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati. Iz navedb tožnika namreč sledi, da je bila njegova ciljna država Francija, da je bila celotna ilegalna pot tožnika od doma do Francije plačana vnaprej, da je po prijetju bolgarske policije za azil zaprosil izključno zaradi premestitve iz zaprtega v odprti kamp, kar mu je omogočilo nadaljevanje načrtovane in kot navedeno, že plačane poti v smeri ciljne države, ki je bilo tožniku s prijetjem slovenske policije ponovno onemogočeno. Tožnikovo nadaljnje ravnanje zato sodišče ocenjuje zgolj kot poskus dosege prostega gibanja, ki bi mu omogočilo odhod v smeri druge, ciljne države. Dejstva, ki jih ugotavlja tožena stranka, po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena Uredbe), saj je po presoji sodišča izkazano, da tožnik v postopku pristojne države do sedaj ni sodeloval in je državo zapustil pred koncem postopka. V celoti neprepričljive pa so tudi tožnikove navedbe v zvezi z osebnimi dokumenti, ki naj bi jih tožnik (v skrbi pred izgubo) pustil doma, in ki naj bi mu jih oče po izpovedbi tožnika poslal le pod pogojem premestitve tožnika v odprti dom. Navedeno po presoji sodišča še dodatno potrjuje obstoj zakonskega kriterija iz pete alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 23. Prekoračitev predpisanega 48-urnega roka za izdajo izpodbijanega sklepa vpliva na zakonitost tožnikovega pridržanja v času od poteka predpisanega roka do izdaje izpodbijanega sklepa, ne vpliva pa na zakonitost sklepa, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

24. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

25. V skladu 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

26. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. opomba (1) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.