Jedro

ZPP v 156. členu določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju pa stroške, ki stranki nastanejo zaradi naključja, ki se je njej primerilo, krije stranka sama. Kot tako naključje gre po sodni praksi in teoriji obravnavati tudi ravnanje sodišča, katerega posledica je bila aktivnost stranke, ki mu je povzročila nepotrebne stroške, zlasti kadar so bili ti stroški povzročeni v razmerju stranka - sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 502,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba zavrže (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 995,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega in procesnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se predlog tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov z dne 24. 2. 2022 zavrne oziroma podredno sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje skupaj z ustreznimi navodili, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izpodbijani sklep glede odločitve o stroških nepravilen in nezakonit, saj ni obrazložen. Če stranka v uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom. Kot ugotavlja že sama pritožnica, je sodišče prve stopnje priznalo vse stroške, ki jih je tožena stranka priglasila v stroškovniku v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. spisa 14, 15), sodno takso za navedeni ugovor ter stroške, navedene v stroškovniku v pritožbi zoper sklep o umiku ugovora (list. št. 33). Iz seštevka navedenih stroškov in višine naloženih stroškov v izpodbijani II. točki sklepa je namreč razvidno, da je sodišče toženi stranki priznalo vse priglašene stroške, zato ni bilo potrebe, da bi to dodatno označevalo na priglašenih stroškovnikih. V obrazložitvi končnega zneska stroškov sicer ni navedlo, je pa ta razviden iz izreka izpodbijanega sklepa.

6. Utemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v zvezi s pritožbo zoper sklep o umiku ugovora. Tožena stranka je dne 24. 2. 2022 vložila pritožbo zoper sklep VL 91240/2021 z dne 14. 2. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje njen ugovor zoper sklep o izvršbi štelo za umaknjen, ker ni plačala sodne takse. Sodišče prve stopnje je s sklepom VL 91240/2021 z dne 7. 3. 2022 pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep z dne 14. 2. 2022 razveljavilo, saj je ugotovilo, da je bila sodna taksa plačana.

7. Utemeljeno pritožba navaja, da je bila navedena pritožba tožene stranke vložena zaradi napake, ki jo je pri svojem delu zagrešilo sodišče. ZPP v 156. členu določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju pa stroške, ki stranki nastanejo zaradi naključja, ki se je njej primerilo, krije stranka sama. Kot tako naključje gre po sodni praksi in teoriji obravnavati tudi ravnanje sodišča, katerega posledica je bila aktivnost stranke, ki mu je povzročila nepotrebne stroške, zlasti kadar so bili ti stroški povzročeni v razmerju stranka – sodišče. Uspeh stranke s pravnim sredstvom v postopku za izterjavo neplačane takse nima nobene povezave s siceršnjim uspehom strank v postopku, saj gre tu za razmerje med sodiščem in taksnim zavezancem in ne med strankama postopka. Zato ni podlage, da bi sodišče stroške tožene stranke, ki jih je ta imela s pritožbo in ugovorom v postopku ugotavljanja izpolnitve in obstoja taksne obveznosti, naložilo v plačilo tožeči stranki, četudi je bilo pravno sredstvo tožene stranke in z njim nastali stroški za nadaljevanje postopka potrebno.1

8. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da tožeči stranki ni naložilo plačila stroškov tožene stranke, navedenih v stroškovniku v pritožbi zoper sklep o umiku ugovora (list. št. 33) v višini 492,64 EUR, temveč zgolj stroške tožene stranke, priglašene v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. spisa 14, 15) v višini 447,98 EUR in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR, torej skupno 502,98 EUR.

9. Tožeča stranka je glede na prvi odstavek 154. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) sicer upravičena do povračila stroškov, katerih povrnitev je zahtevala v pritožbi. Ker pa tožeča stranka pritožbenih stroškov skladno z drugim odstavkom 163. člena ZPP ni opredelila, jih pritožbeno sodišče ni moglo priznati. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zato nosi svoje pritožbene stroške (154.člen ZPP) 1 Primerjaj VSL sklep I Cpg 1353/2010, VSC Sklep II Ip 2231/2018, VSM Sklep I Ip 912/2020, VSC sklep Cp 17/2014 in druge; Betetto, N. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 42.