Jedro

Kadar materialni zakon določa rok za uveljavljanje upravičenj, se v zvezi z razširitvijo zahtevka ni mogoče sklicevati na rok iz 1. odstavka 130. člena ZUP/86. Opustitev izdaje sklepa, da se razširitve zahtevka ne dovoli, ker je zahtevek, s katerim se uveljavlja razširitev, prepozen, ne more vplivati na (kasnejšo) presojo izpolnjevanja pogoja pravočasnosti tega zahtevka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št. ... z dne 18. 8. 2003 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostave B št. ... z dne 29. 5. 2002, s katero je le-ta priznala prejšnjemu lastniku pokojnemu AA kot upravičencu odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višine 41.846,28 EUR za podržavljena zemljišča del parcelne številke 747/2 v izmeri 151 m2, del parcelne številke 737/2 v izmeri 37 m2, del parcelne številke 782/2 v izmeri 948 m2, parcelno številko 715/2 v izmeri 135 m2 in parcelno številko 714 v izmeri 3093 m2, vse k.o. S in odločila, da je tožeča stranka obveznice dolžna izročiti skrbniku za posebni primer BB. Tožena stranka v razlogih navaja, da so bile predmetne parcele prejšnjemu lastniku podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), iz uporabe pa so bile vzete z odločbama z dne 28. 12. 1960 in 23. 8. 1968. Navaja, da iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je vlagatelj BB zahtevo za denacionalizacijo vložil 7. 6. 1993 in v le-tej med drugim zahteval tudi vračilo parcele 747/2. Dne 7. 6. 1994 pa je zahtevo razširil še na parcele številka 714, 715/2, 782/2 in 737/2. Prvostopni organ je tako razširitev zahtevka s svojimi dejanji v postopku očitno dopustil. Vlagatelja namreč ni opozoril, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 64. členu določa rok, v katerem mora biti vložena zahteva za denacionalizacijo, in sicer je ta rok 7. 12. 1993, pač pa je uvedel postopek v zvezi s temi zemljišči, od vlagatelja pa zahteval predložitev potrebnih listin. Po mnenju tožene stranke glede na to, da je prvostopni organ razširitev zahteve za denacionalizacijo dopustil ter vlagatelju glede zahtevka v tem delu nalagal obveznosti, ne bi bilo pravično in na zakonu utemeljeno, da bi bil zahtevek glede teh zemljišč zavrnjen. Po določbi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) lahko stranka, ko je postopek uveden, do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek razširi ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se opira na bistveno enako dejansko stanje. Iz določbe 2. odstavka tega člena pa izhaja, da če organ, ki vodi postopek, ne dovoli razširitve ali spremembe zahtevka, izda o tem sklep, ter da je zoper tak sklep dovoljena posebna pritožba. Prvostopni organ pa v zadevi ni izdal sklepa, da ne dovoli razširitve zahtevka, pač pa se je spustil v obravnavanje zahtevka in tako s svojimi dejanji razširitev zahtevka dopustil. Na pritožbene ugovore, da je bila tudi zahteva z dne 7. 6. 1993 pomanjkljiva, pa tožena stranka odgovarja, da je dolžnost upravnega organa, da stranko pozove na dopolnitev nepopolne vloge (68. člen ZUP/86).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da glede prepozno zahtevanih parcel v celoti vztraja pri pritožbenih navedbah. ZDen v 1. odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi zakona. Glede na to, da so bile vse parcele, ki so predmet prvostopne odločbe, razen parcele številka 747/2, zahtevane po preteku prekluzivnega roka, je torej zahtevek zanje bil vložen prepozno. Na odločitev v zadevi ne more vplivati, da se je prvostopni organ že spustil v obravnavanje zadeve in ugotavljanje dejanskega stanja. Vlagatelj je vrnitev zemljišč zahteval po posameznih parcelah, zahtevo je torej vložil za vsako posamezno parcelo posebej, pri čemer je vrnitev štirih parcel zahteval po 7. 12. 1993. Poleg tega pa v zahtevi za denacionalizacijo z dne 7. 6. 1993 ni navedena niti odločba o podržavljenju, niti temelj, na podlagi katerega so bila prejšnjemu lastniku zemljišča podržavljena. Tožeča stranka zaključuje, da je rok, ki ga določa ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati ter veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Stranka z interesom Ladislav Kocijančič na tožbo ni odgovoril. Državna pravobranilka Državnega pravobranilstva Republike Slovenije je prijavila udeležbo v postopku z izjavo številka ... z dne 15. 10. 2003. Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 64. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona. Ta rok se je iztekel 7. 12. 1993. V obravnavani zadevi je vlagatelj vrnitev nepremičnin s parcelnimi številkami 714, 715/2, 782/2 in 737/2, vse k.o. Slape, zahteval z zahtevkom, ki ga je vložil 7. 6. 1994, in to v zadevi ni sporno. To pa pomeni, da je zahtevek za sporne nepremičnine vložil po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Ker je ta rok materialni prekluzivni rok, po njegovem izteku pravica do denacionalizacije ugasne. Tega roka tudi ni mogoče podaljšati ter veže tako stranke kot tudi organ, ki odloča. Po preteku tega roka upravičenj po ZDen tako ni mogoče več uveljavljati in jih na podlagi prepozne zahteve v denacionalizacijskem postopku tudi ne priznati, saj je organ zamudo dolžan upoštevati po uradni dolžnosti. Glede na to tudi okoliščina v obravnavani zadevi, da se je prvostopni organ, ker je zamudo prezrl, že spustil v obravnavanje zadeve in ugotavljanje dejanskega stanja, ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, kot to zmotno menita prvostopni organ in tožena stranka: za razliko od primera, ko zamudo ugotovi že ob vložitvi zahtevka ter izda sklep, da ni pogojev za uvedbo postopka oziroma da ne dovoli razširitve zahtevka, pa v primeru, da zamudo ugotovi šele v teku ugotovitvenega postopka, mora zgolj izdati (po pravilih ZUP/86) o zahtevku meritorno negativno odločbo, saj po povedanem upravičenj iz denacionalizacije na podlagi prepoznega zahtevka ni mogoče priznati.

Prav tako ne more vplivati na drugačno postopanje z zahtevkom, ki je vložen po 7. 12. 1993, okoliščina, da predstavlja le razširitev sicer pravočasno vložene zahteve. Kadar je za uveljavljanje zahtevkov določen materialni, prekluzivni rok, potem ta rok velja tudi za razširitev zahtevkov. Po 62. členu ZDen mora zahteva za denacionalizacijo med drugim obsegati podatke o premoženju, na katero se nanaša, kar pomeni, da je zahtevek v materialnem smislu postavljen, ko je v zahtevi opredeljeno premoženje, glede katerega stranka zahteva priznanje pravic iz denacionalizacije. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da so štiri zemljiške parcele bile opredeljene kot premoženje, zahtevano v denacionalizaciji, šele z zahtevkom, vloženim po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Kadar materialni zakon določa rok za uveljavljanje upravičenj, kot ZDen, se torej tudi ni mogoče sklicevati na rok iz 1. odstavka 130. člena ZUP/86 (da stranka postavljeni zahtevek lahko spremeni do odločbe na prvi stopnji). Zmotno pa tudi meni tožena stranka, da je priznanje upravičenj iz denacionalizacije po prepozno vloženem zahtevku dopustno, ter da je taki odločitvi treba pritrditi, če je prvostopni organ ob prepoznem zahtevku opustil izdajo sklepa, da razširitve ne dopusti (saj po že povedanem v takem primeru mora o zahtevku zgolj izdati namesto procesnega sklepa meritorno negativno odločbo).

Ker je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabljen materialni zakon, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče je zadevo na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.