Jedro

Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 41.360,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 25. 4. 2013 do plačila, v 15. dneh (I. točka izreka) in v istem roku še 855,00 EUR stroškov postopka, če zamudi s plačilom pa še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Toženka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo; v vsakem primeru pa naj tožeči stranki naloži povračilo stroškov, ki jih je specificirala v stroškovniku.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ), po katerem ima Zavod za zdravstveno zavarovanje (tožnik) pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnikov zavarovanec D. T. poškodoval pri delu pri delodajalcu A. d.o.o. Dne 31. 1. 2011 je D. T. pri preverjanju delovanja hidravlične povezave avtomata za dvig posode za lovljenje smeti na vozilu pritisnil na ročko, s čimer je sprožil avtomat naslona (mehanizem posod za lovljenje smeti), ki pa se je sprožil z veliko večjo od običajne hitrosti zaradi nepravilnega delovanja varnostnega ventila. Ker tega ni pričakoval, se naslonu zaradi velike hitrosti, s katero se je sprožil, ni mogel pravočasno izogniti, naslon ga je udaril po glavi, zaradi česar je padel na tla in se pri tem poškodoval. Sodišče je ugotovilo, da so tožniku nastali v zvezi z zdravljenjem zavarovanca zaradi poškodbe v tej delovni nezgodi stroški, ki jih vtožuje kot škodo od zavarovančevega delodajalca, ker je v delovnem procesu opustil nadzor nad delom delavcev in s tem ravnal protipravno.

6. Tožnik je v tožbi (tretji odstavek tč I.) toženki očital kršitev 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZVZD), v skladu s katerim je delodajalec delavcem dolžan zagotoviti varnost in zdravje v zvezi z delom, v ta namen pa mora izvajati ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev zdravja in varnosti delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Obramba toženca pa je temeljila predvsem na stališču, da je imel delodajalec ustrezno organiziran delovni proces in da se je dela, pri katerem je bil poškodovan, delavec lotil povsem samoiniciativno in brez ustreznega znanja o delovanju hidravlike na vozilu za smeti, s čimer se je samovoljno in zavestno izpostavil nevarnosti.

7. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnika in obrambo toženke pravilno kot sporno obravnavalo vprašanje, ali se je delavec toženke poškodoval zaradi neustrezne organiziranosti delovnega procesa delodajalca ali pa zato, ker je mimo pravil določenega delovnega procesa, ki zagotavlja delavcem varno delo, sam povzročil nesrečo. V razlogih izpodbijane sodbe je natančno obrazložilo dokazno oceno izvedenih dokazov, na podlagi katerih je zaključilo, da poškodovani delavec ni deloval samovoljno, pač pa v delovnem procesu, ki ni potekal organizirano, čeprav bi narava dela tega delovnega procesa terjala še večjo pozornost in nadzor s strani delodajalca, ki organizira delovni proces in zanj zagotavlja potrebna delovna sredstva. Varilci so dobili nalogo, da na vozilu začnejo z varjenjem, čeprav vozilo za to fazo dela še ni bilo pripravljeno. Mehanik, ki bi moral poskrbeti za delovanje hidravlike (ki bi omogočila tudi varno izvedbo naslednje faze dela - varjenje) in ki nedelujoče hidravlike sam ni uspel usposobiti, je bil poslan na delo drugam (v drug kraj). Delavec D. T., ki ni bil mehanik, pa je pristal, da to delo opravi in je namesto mehanika izvedel preizkus delovanja hidravlike zato, da se delovni proces lahko takoj nadaljuje, ne da bi se čakalo na vrnitev mehanika. Glede tako ugotovljenega načina poteka delovnega procesa izdelave nadgradnje vozil za odvoz smeti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni ustrezen okoliščinam konkretnega primera, ravno tako pa ne tudi dejavnosti, s katero se ukvarja toženka, ker je ta po svoji naravi nevarna. Zato je pritrdilo tožnici, da je pred naročilom izvedbe varjenja na vozilu za odvoz smeti, na katerem je prišlo do nezgode, opustila ukrepe dolžnega nadzora v fazi preverjanja delovanja hidravlike na nadgradnji vozila. V 16. točki obrazložitve je zapisalo svoje prepričanje, da sta tožbeni očitek in v dokaznem postopku ugotovljene kršitve delodajalca, v bistvu enakovredne: „nadzor nad nevarnimi delovnimi nalogami se izvaja zato, da se jih ne bi napačno opravljalo ali da jih neusposobljeni delavec ne bi opravljal in da bi se ga od njih odvrnilo, če bi se jih lotil; toženkina opustitev takšne dolžne delodajalčeve skrbi pa je absorbirana v še hujši njeni kršitvi, da se je v okviru njenega delovnega procesa D. T. naložilo nevarno delo, ki mu ni kos. V takšnem dejanskem položaju bi bilo po oceni sodišča tudi neutemeljeno iskati kakršenkoli delavčev soprispevek; po oceni sodišča ga ni bilo.“

8. S pritožbenimi trditvami, da sta dve zaslišani priči izpovedali, da je pogosto prihajalo do take situacije, v kateri hidravlika ni delovala, tožena stranka vztraja pri zmotnem prepričanju, da pa v takih okoliščinah primera delodajalec nima nobenih obveznosti za še večjo pozornost kot sicer. Trditve, da gre za stanje v trenutni fazi proizvodnje, se ne razlikujejo od enakih ugotovitev sodišča prve stopnje, s tem da je sodišče prve stopnje posledično še pravilno zaključilo, da je tožena stranka delo organiziralo tako, da je zahtevala, da se izvede delo, ki sodi v naslednjo fazo, ne da bi preverila, ali je predhodna faza zaključena. Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.

9. Pritožnica je sama s sabo v nasprotju, ko po eni strani trdi, da se je D. T. dela lotil nepoklicano in samovoljno, v pritožbi pa, da je v postopku dokazano, da se je naloge napačno lotil, ker ni preizkušal hidravlike s strehe vozila in da je za nesrečo sam kriv, ker je sprožil napačen ventil. Tudi s stališčem, da ni dokazano, da je delovodja vedel za nedelovanje hidravlike, pritožnik ni uspel omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj sam trdi, da je šlo pogosto za situacijo nedelovanja hidravlike. Če pa je tako, bi se delovodja, preden da delavcem nalogo za varjenje, moral prepričati o pravilnem delovanju hidravlike, ki je, če ne deluje pravilno, lahko nevarna. Toženka bi morala trditi, na kakšen način je v primeru nedelovanja hidravlike zagotavljala nemoten proces proizvodnje. Trditev v to smer pa ni podala, zato je pritožbeno sodišče glede na neuspešno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v celoti sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Spoznanja sodišča, do katerih je prišlo na podlagi ugotovljenih dejstev, so logična in prepričljiva; očitki zmotne presoje o obstoju vzročne zveze in o nezadostni skrbnosti toženke pa so neutemeljeni, ker izhajajo iz zmotnega stališča, da je toženka delo po posameznih fazah proizvodnje organizirala v skladu s standardi iz 5. člena ZVZD.

10. Ker pritožnica z razlogi, ki jih uveljavlja s pritožbo, ni uspela, niso pa podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.