Jedro

P riposestvovalec služnosti je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati, da je bilo lastniku služeče nepremičnine izvrševanje služnosti znano.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba (odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in stroškovna odločitev) se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo zoper četrtega toženca in s sodbo (I) zavrnilo tožbeni zahtevek 1) na ugotovitev, da za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 1 k. o. X, 2 k. o. X, parc. št. 3 k. o. X, parc. št. 4 k. o. X, parc. št. 5 k. o. X, 6 k. o. X in 7 k. o. X, last tožnice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 8 k. o. X, ki so v solasti prvega toženca, druge in tretje toženke, vsakega do 1/3, parc. št. 9 k. o. X, last četrtega toženca, in parc. št. 10 k. o. X in 11 k. o. X, ki sta v solasti petega toženca do 1427/3212, šeste toženke do 714/3212, sedmega toženca do 714/3212 in osme toženke do 357/3212, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi poti na nepremičninah parc. št. 8, 9, 10 in 11, vse k. o. X, kot to izhaja iz priložene skice prostorskega portala Republike Slovenije, na kateri je pot označena z rdečo barvo, oziroma kot to izhaja iz elaborata sodnega izvedenca geodetske stroke, postavljenega v predmetnem postopku, 2) da so toženci razen četrtega toženca, ki so lastniki oziroma solastniki prej navedenih nepremičnin, na katerih obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 1 k. o. X, 2 k. o. X, parc. št. 3 k. o. X, parc. št. 4 k. o. X, parc. št. 5 k. o. X, 6 k. o. X in 7 k. o. X, last tožnice, dolžni obstoječo služnostno pot vrniti v prejšnje stanje, in sicer v stanje, ki je bilo pred 12. 9. 2012, s tem da na meji med nepremičninami parc. št. 11 oziroma 10, prej 12, obe k. o. X, in nepremičnino parc. št. 8 k. o. X odstranijo postavljene betonske prepreke, tako da bo služnostno pot mogoče uporabljati v prejšnjem obsegu, vse v 15 dneh, 3) da so prvi trije toženci dolžni obstoječo služnostno pot vrniti v prejšnje stanje, in sicer v stanje, ki je bilo pred 12. 9. 2012, s tem da izkopano jamo na nepremičnini parc. št. 8 k. o. X zasujejo in služnostno pot po njim solastni nepremičnini parc. št. 8 k. o. X v celoti gramozirajo ter utrdijo tako, da jo bo mogoče uporabljati v prejšnjem obsegu, vse v 15 dneh, 4) da se vsem tožencem razen četrtemu tožencu prepoveduje osebno ali po njihovem nalogu tretjim osebam brez izrecnega pisnega soglasja vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin, ki so last tožnice, karkoli spreminjati in posegati v obstoječo služnostno pot, ki poteka po nepremičninah služečih nepremičnin, ki so last oziroma solast teh tožencev, zlasti pa izvajati kakršnekoli gradbene ali druge posege ali kako drugače fizično obremenjevati služnostno pot v smislu njenega začasnega ali trajnega spreminjanja, ter 5) da so toženci dolžni tožnici povrniti njene pravdne stroške. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti prvim trem tožencem pravdne stroške v znesku 100,41 EUR, petemu in sedmemu tožencu v znesku 708,82 EUR ter šesti in osmo toženki v znesku 708,82 EUR, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožnica, peti in sedmi toženec ter šesta in osma toženka.

3. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencem pa naloži plačilo vseh stroškov postopka tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred novega sodnika. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) s tem, ko je zaključilo, da je tožnica podala opis zgolj na abstraktni ravni in da njen opis ne vsebuje navedb konkretnih dejstev niti o izvrševanju služnosti niti o odnosu lastnikov služečih nepremičnin do tega. Enako kršitev je storilo s tem, ko je zaključilo, da je na tožnici trditveno breme glede tega, da toženci oziroma njihovi pravdni predniki niso nasprotovali izvrševanju služnosti. V posledici takšnih zaključkov ni izvedlo vseh predlaganih dokazov ter je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Zaključek sodišča, da tožnica ni z navedbami, ki so povzete v točki 10 obrazložitve sodbe, navedla dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka za pridobitev služnosti s priposestvovanjem, je napačen. Tožnica je v tožbi, v pripravljalnih vlogah z dne 18. 10. 2013 in 26. 11. 2013 ter na glavni obravnavi podala vsa relevantna dejstva in predlagala ustrezne dokaze. Iz trditev, ki jih je tožnica podala v teh vlogah in na glavni obravnavi in jih v pritožbi povzema, izhajajo vsa relevantna dejstva za ugotovitev, kako se je izvrševala služnostna pravica vožnje in hoje, v kakšnem obsegu in kako dolgo, v kakšen namen, kako pogosto in po kateri trasi. Na podlagi takšnih dejstev je mogoče nedvomno ugotoviti, kakšna služnost je bila priposestvovana. Očitek sodišča, da način izvrševanja služnosti že po naravi stvari ni mogel ostati nespremenjen in da tožnica kljub temu ni konkretno navedla, kakšni so bili oziroma so način, obseg in pogostost uporabe poti, kdo je pot uporabljal in v kakšnih okoliščinah, zato ob upoštevanju vseh navedenih dejstev ne zdrži kritične presoje. Prav tako ni pravilen očitek sodišča, da so nejasne navedbe tožnice, ali so služeče nepremičnine uporabljali le za dostop do javne ceste, temveč tudi za opravljanje kmetijske dejavnosti. Ker je bila trditvena podlaga tožbe glede izvrševanja služnosti zadostna, bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze. Napačen je nadalje zaključek sodišča, da je na tožnici trditveno in dokazno breme o tem, da toženci oziroma njihovi pravni predniki niso nasprotovali izvrševanju služnosti. Iz trditev tožnice jasno izhaja, da od družine A. do današnjega dne tožnica oziroma njeni pravni predniki niso prejeli ne pisne ne ustne prepovedi uporabe zemljišča, pri čemer so prvi trije toženci sami priznali, da na svoje zemljišče niso mogli natančno paziti, kljub temu, da so kolesnice opazili. Ker je dejstvo, da toženci niso nasprotovali vožnji po predmetni poti, negativno, je tožena stranka tista, ki mora argumentirano podati trditve, da so tožena stranka oziroma njeni pravni predniki nasprotovali vožnji, in predlagati ustrezne dokaze. Takih trditev tožena stranka ni podala. Peti do osmi toženec pa so si nedvomno parcelo pred nakupom tudi ogledali in bili tako seznanjeni s stanjem v naravi, posledično pa tudi s potekom poti v naravi, zaradi česar se na zaupanje v zemljiško knjigo ne morejo sklicevati. Ker je odločitev o zahtevku glede priposestvovanja stvarne služnosti iz navedenih razlogov napačna, je napačna in preuranjena tudi odločitev o zahtevku zaradi vznemirjanja stvarne služnosti. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožnice so odgovorili toženci razen tretje toženke. V odgovorih na pritožbo smiselno navajajo, da je pritožba tožnice neutemeljena, zaradi česar predlagajo njeno zavrnitev. Peti do osmi toženec priglašajo tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Peti in sedmi toženec se pritožujeta zoper stroškovni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo vse pravočasno priglašene pravdne stroške petega in sedmega toženca, hkrati pa ji naloži tudi plačilo njunih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je pritožnikoma priznalo zgolj 708,82 EUR pravdnih stroškov in ne priglašenih 1.127,00 EUR. Zakaj je presežek zavrnilo, sodišče ni obrazložilo. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsi priglašeni stroški so sicer nastali in bili potrebni. Tožnica je vložila dva tožbenega zahtevka, pri čemer je za vsak zahtevek navedla, da je vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR. Navedeni vrednosti spornih predmetov je treba upoštevati tudi pri odmeri stroškov po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ob smiselni uporabi 41. člena ZPP je potrebno stroške postopka odmeriti po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, kar sta pritožnika ob priglasitvi stroškov upoštevala, zaradi česar sta upravičena do vseh priglašenih stroškov. Odločitev o stroških zato temelji na napačni uporabi ZPP in ZOdvT. Podredno še navajata, da bi bilo treba upoštevati vsaj, da je bila vrednost spornega predmeta 10.000,00 EUR, kar je seštevek posameznih vrednosti spornega predmeta. Priglašata pritožbene stroške.

6. Šesta in osma toženka se prav tako pritožujeta zoper stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo vse pravočasno priglašene pravdne stroške šeste in osme toženke, hkrati pa ji naloži tudi plačilo njunih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Menita, da je stroškovna odločitev neobrazložena, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj pritožnicama ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Poleg tega je napačno uporabilo ZPP s tem, ko ni upoštevalo, da je tožnica vložila dva tožbena zahtevka z različno pravno podlago, pri čemer je za vsakega navedla, da je vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR. Ker sta pritožnici v priglasitvi stroškov navedeno upoštevali, sta upravičeni do povračila vseh priglašenih stroškov. Podrejeno še navajata, da bi bilo treba odvetniške stroške odmeriti ob upoštevanju, da predstavlja vrednost spornega predmeta seštevek vrednosti obeh zahtevkov, torej 10.000,00 EUR. Priglašata pritožbene stroške.

7. Tožnica na vročeni pritožbi tožencev ni odgovorila.

8. Pritožbe tožnice, petega in sedmega toženca ter šeste in osme toženke so utemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil, ker je zaključilo, da tožnica ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka za pridobitev služnosti s priposestvovanjem. Navedeni zaključek tožnica s pritožbo utemeljeno izpodbija. Tožnica je tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti utemeljila na podlagi določbe prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki ureja pridobitev služnosti na podlagi t. i. nepravega priposestvovanja. Skladno z navedeno določbo sta predpostavki za pridobitev služnosti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot dvajset let in da lastnik služečega zemljišča temu ni nasprotoval. Trditveno (in dokazno) breme je glede navedenih predpostavk oziroma okoliščin na tistemu, ki zatrjuje pridobitev služnostne pravice na podlagi nepravega priposestvovanja, v konkretnem primeru torej na strani tožnice. Temu bremenu je tožnica po presoji pritožbenega sodišča zadostila. Iz njenih trditev namreč izhaja, da so že njeni pravni predniki, pri čemer je tudi navedla, kdo konkretno so bili njeni pravni predniki, vse od leta 1933 dalje, že več kot sto let, stalno uporabljali pot, ki poteka preko služečih nepremičnin, za dostop z njihovih gospodujočih nepremičnin do javne poti. Navedla je tudi, da so dostopali tako peš kot z vsemi prevoznimi sredstvi, ki jih je tudi natančno naštela, za potrebe gospodujočih nepremičnin, na katerih stoji stanovanjska hiša in objekti ter gospodarska poslopja, ki so jih tožnica in njeni pravni predniki uporabljali oziroma jih še uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti, pri čemer je tudi pojasnila s kakšno kmetijsko dejavnostjo so se oziroma se ukvarjajo. Trdila je še, da takšni uporabi poti ni nihče nikoli oziroma do leta 2012 nasprotoval. Iz povzetih trditev, na katere opozarja tudi pritožnica, jasno izhaja, da je tožnica navedla konkretna dejstva v zvezi z izvrševanjem služnosti (trditvena podlaga tožnice vsebuje konkretna dejstva o tem kdo, kdaj in na kakšen način je izvrševal služnost), zaradi česar ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožnica podala le abstraktne trditve o izvrševanju služnosti. Zadostne in konkretne pa so tudi trditve tožnice o tem, da ni nihče nasprotoval izvrševanju služnosti, pri čemer je tudi pojasnila, kdo so bili pravni predniki tožencev, s katerimi je utemeljila nadaljnjo predpostavko za nepravo priposestvovanje služnosti. Ob tem velja še dodati, da je sicer priposestvovalec tisti, ki mora zatrjevati (in dokazati), da je bilo lastniku služeče nepremičnine izvrševanje služnosti znano, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, vendar pa je tožnica tudi glede te okoliščine podala zadostne, konkretne trditve. Navedla je namreč, da je (bila) pot, ki je vidna v naravi, vsem znana, saj je bila redno uporabljana s strani tožnice oziroma njenih pravnih prednikov. Zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica navesti, kako konkretno se je izražala seznanjenost lastnikov služečih nepremičnin z uporabo obravnavane poti, pa je pretirana.

10. Zaradi napačnega stališča prvostopenjskega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi tožbe je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.(1) Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve. Posledično je pritožbeno sodišče brez vsebine obravnave ugodilo tudi pritožbama petega in sedmega toženca ter šeste in osme toženke, ki so se pritožili (zgolj) zoper stroškovno odločitev.

11. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnice za dodelitev zadeve drugemu sodniku, saj ni ugotovilo razlogov za uporabo pooblastila iz 356. člena ZPP. Okoliščina, da je prvostopenjska sodnica napačno štela, da trditvena podlage tožbe ni zadostna, namreč ne daje podlage za zaključek, da je pristranska, kot zmotno meni pritožnica.

12. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago, izvesti dokazni postopek in ugotavljati, ali je tožnica oziroma njeni pravni predniki pridobili zatrjevano služnost na podlagi nepravega priposestvovanja. Če bo ugotovilo, da je temu tako, bo moralo ugotavljati tudi, ali je prišlo do zatrjevanega vznemirjanja stvarne služnosti. Upoštevati bo tudi, da četrti toženec ni (več) stranka postopka.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Neugotovljena so ostalo tako dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev stvarne služnosti na podlagi nepravega priposestvovanja, kot tudi dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka na prenehanje vznemirjanja stvarne služnosti.