Jedro

Odstop terjatve toženi stranki po obravnavani kreditni pogodbi ni bil dovoljen (tretji odstavek 20. člena ZPotK-1), zato je bila pogodba o odstopu terjatve toženi stranki nična, zaradi česar je bila nična tudi odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. ter III. do VI. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je dovolilo spremembo tožbe, zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na zatrjevano ničnost kreditne pogodbe, in ugodilo zahtevku glede ničnosti tožnikove pisne izjave o obrestih ter odstopne izjave in upravno izplačilne prepovedi. Toženi stranki je naložilo plačilo zneskov z obrestmi, kot je to razvidno iz IV. točke izreka izpodbijane odločbe. Prvo sodišče je še ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.500,00 EUR od 4. 2. 2011 do plačila, ter toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 668,90 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil narok 29. 9. 2013 (prav: 23. 9. 2014) opravljen nezakonito, saj je direktor tožene stranke opravičil izostanek zaradi zdravstvenih težav. Prvo sodišče je neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Toženi stranki je bila terjatev zgolj odstopljena v izterjavo. Tožena stranka zato ni pasivno legitimirana. Za kreditno pogodbo, ki jo je sklenil tožnik, niso uporabna določila ZPotK-1, saj gre za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev prvega sodišča je napačna, saj določbe ZPotK-1 za to zadevo niso aktualne. Ker je bila terjatev toženi stranki odstopljena zgolj v izterjavo, ni šlo za odstop, ki se ureja v tretjem odstavku 20. člena ZPotK-1. Navedena določba tudi ne določa ničnosti odstopa terjatve, zato prenos terjatve v obravnavanem primeru ne more biti ničen. Proti prevzemniku je imel tožnik kot potrošnik vse pravice in ugovore kot zoper dajalca kredita, zato ni bil v slabšem položaju. Navedena določba ZPotK-1 je v nasprotju z Ustavo RS in bi moralo prvo sodišče sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodišče je razsodilo, da tožnik ni dolžan vrniti niti glavnice, s takšno odločitvijo pa nagrajuje goljufiva ravnanja. Po kreditni pogodbi je tožnik imel možnost v roku vrniti zgolj glavnico, pa tega ni storil, sedaj pa je razsojeno, da ni dolžan vrniti niti glavnice. Tožnik ni uspel v obsegu 80 % v sporu, zato je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s 115. členom ZPP (ni predložila zdravniškega opravičila), ni bilo razlogov za preložitev naroka 23. 9. 2014. Tožena stranka se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremembi tožbe, s čimer je privolila v to spremembo, saj v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2014 ni nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP).

6. Prvo sodišče je pravilno razsodilo v zadevi. Tožena stranka je priznala dejstvo, da ji je bila terjatev po kreditni pogodbi odstopljena (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato je bila njena pasivna legitimacija podana. Pri tem je brez pomena, da naj bi šlo za odstop v izterjavo (razen tega gre pri tej trditvi za nedovoljeno pritožbeno novoto – prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Iz tožnikovih trditev v tožbi izhaja, da je sklenil s kreditodajalcem S., d. o. o. kreditno pogodbo po določbah ZPotK-1. Tožena stranka ni prerekala te trditve v odgovoru na tožbo, ravno nasprotno; iz njenih navedb izhaja, da je priznavala to tožnikovo trditev. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati priznanega dejstva, da gre za kreditno pogodbo po določbah ZPotK-1 (prvi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbena trditev, da ne gre za kreditno pogodbo, ki bi bila sklenjena po določbah omenjenega zakona, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to je iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča razvidno, da je šlo za pogodbo, za katero veljajo določbe ZPotK-1. Kreditodajalec je določila o obrestih očitno „zamaskiral“ v določbah 2. člena kreditne pogodbe (glede na kratek rok vračila kredita – teden dni – je bilo vnaprej jasno, da bi moral tožnik plačati tudi pogodbeno kazen oziroma stroške v znesku 3.321,66 EUR) ter v odstopni izjavi in upravno izplačilni prepovedi, saj so bili v mesečnih anuitetah očitno zajeti tudi ti stroški oziroma dejansko obresti. To kaže, da je kreditodajalec hotel izigrati oziroma zaobiti določbe ZPotK-1, česar pa ni mogoče upoštevati, saj je takšna podlaga nedopustna, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. 8. Odstop terjatve toženi stranki po obravnavani kreditni pogodbi ni bil dovoljen (tretji odstavek 20. člena ZPotK-1), zato je bila pogodba o odstopu terjatve toženi stranki nična (prvi odstavek 417. člena in prvi odstavek 86. člena OZ), kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Zaradi tega je bila nična tudi odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved. Zakaj naj bi bila določba tretjega odstavka 20. člena ZPotK-1 v nasprotju z Ustavo RS, pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa meni, da temu ni tako in zato ni bilo razlogov za prekinitev postopka (23. člen ZUstS).

9. Ker je tožena stranka zaradi ničnosti odstopa terjatve dolžna vrniti tožniku vse, kar je od njega prejela na tej podlagi, je brezpredmetna (poleg tega tudi neresnična) pritožbena trditev, da je prvo sodišče odločilo, da tožnik ni dolžan vrniti niti glavnice, saj gre pri tem za razmerje med tožnikom in kreditodajalcem S., d. o. o. 10. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnik uspel v sporu v obsegu 80 %. Pritožba zgolj pavšalno izpodbija to ugotovitev, zato pritožbenemu sodišču nanjo ni treba odgovarjati. Enako velja za grajo odločitve prvega sodišča, da toženi stranki ne prizna pravdnih stroškov. Odločitev prvega sodišča je pravilna tudi v stroškovnem delu.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka.