Jedro

Tožnik je do plačila dnevnic, glede na dejansko evidentirano in opravljeno delo v tujini, upravičen na podlagi določb prvega odstavka 130. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga dolžnost povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo v tretjem odstavku 53. člena določa, da se terenski dodatek in povračilo stroškov na službeni poti (torej tudi plačilo dnevnic) izključujeta, razen če je bil delavec z delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, napoten na delo zaradi službenih potreb v drug kraj, poslan na teren oziroma na službeno pot v tretji kraj. Ker je tožnik upravičen do izplačila dnevnic, tožnik pa ni zatrjeval, da bi bil poslan na teren oziroma na službeno pot v tretji kraj (glede na citirano določilo kolektivne pogodbe bi bil do terenskega dodatka in dnevnic upravičen le v tem primeru), mu terenski dodatek ne pripada.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da sedaj glasi: „I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 16.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 do plačila in da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 24.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 do plačila.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.017,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 33,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.345,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

IV. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 27.084,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila) se zavrne.“.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v višini 16.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v višini 3.017,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila (II. točka izreka). Navedeni terjatvi je medsebojno pobotalo do zneska v višini 3.017,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila (III. točka izreka) in toženo stranko zavezalo, da tožniku v roku 15 dni plača znesek 13.102,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2011 do plačila (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 27.327,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 do plačila) je zavrnilo (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je v spis vložil evidenco prisotnosti, ki jo je sestavil tožniku nadrejeni A.A.. Ta listina je po mnenju tožnika povsem verodostojna. Upoštevaje navedeno ter izpovedi prič, da se je delo na terenu opravljalo tudi ob sobotah in nedeljah, bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Priča B.B. je izpovedala, da so bile listine, ki jih je v spis vložila tožena stranka, vodene zgolj formalno zaradi izplačila plač in niso odražale dejanskega stanja, obenem pa je potrdila, da se je delo na terenu opravljalo tudi ob sobotah in nedeljah. Razen pavšalnih ugovorov tožena stranka ni predložila nobenega relevantnega dokaza, zato bi moralo sodišče slediti navedbam tožnika. Tožnik meni, da je upravičen do izplačila pripadajočih dnevnic in tudi do terenskega dodatka, ker se pravici med seboj ne izključujeta. Namen terenskega dodatka je plačilo za pogoje dela, dnevnica pa je nadomestilo za prehrano in bivanje za čas, ko je tožnik opravljal delo v Črni Gori. Navaja, da je izplačilo zneskov 11 dnevnic v letu 2008 sporno in jih dejansko ni prejel. Ugotovljeni znesek je v korist tožene stranke in je protispisen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se zoper ugodilni del sodbe pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dokazno breme plačila dnevnice neutemeljeno naložilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je od tožene stranke zahtevalo dokaz o izplačilu dnevnic tožniku preko družbe C., ni pa upoštevalo nespornih nakazil navedeni družbi v višini preko 155.000 EUR, obstoja ustnega dogovora med toženo stranko, družbo C. in tožnikom oziroma sorodstvene povezave med tožnikom in A.A. ter dejstva, da je tožnik šele s tožbo v tem postopku zahteval izplačilo dnevnic. Tožena stranka se sklicuje še na novejšo sodno prakso (II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004 in sodba II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011), ki predvideva pravičnejšo razdelitev dokaznega tveganja med pravdnima strankama z znižanjem dokaznega standarda na raven pretežne verjetnosti. Meni, da je sodišče z uporabo previsokega dokaznega standarda napačno uporabilo določbi 8. in 215. člena ZPP ter posledično onemogočilo sodelovanje tožene stranke v postopku, s čimer je tudi kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravico do enakega pravnega varstva iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je dokazala obstoj dogovora o izplačilu dnevnic tožniku preko družbe C. v ustni obliki oziroma, da je tožena stranka navedeni družbi v spornem obdobju izplačala preko 155.000,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP ter kršitev po 14. alinei drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbam tožnika, njegovega brata in A.A.. Njihove izpovedi po mnenju tožene stranke niso logične ter so prilagojene potrebam tega in bodočih postopkov. Zaradi sorodstvene povezave med tožnikom in bratom kot lastnikom podjetja C. se je tožena stranka znašla v dokazni stiski. Ob uporabi nižjega dokaznega standarda pretežne verjetnosti bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je toženi stranki uspelo dokazati izplačilo vtoževanih dnevnic. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo dnevnic in terenskega dodatka za čas, ko je delal v Črni Gori, kjer mu ni bila zagotovljena brezplačna prehrana. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je tožniku dnevnice izplačala preko družbe C., zato je bilo na njej dokazno breme, da dokaže, da je tožnik dnevnice dejansko prejel izplačane preko navedene družbe. Splošno pravilo o dokaznem bremenu v postopku pred sodiščem izhaja iz ZPP. Stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da navede in dokaže tista dejstva, ki so v njeno korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka sodišču ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožniku preko družbe C. nakazala zneske dnevnic. Tožena stranka zatrjuje izpolnitev obveznosti do tožnika z nakazili navedeni družbi v višini preko 155.000,00 EUR, obstojem ustnega dogovora med tožnikom, toženo stranko in navedeno družbo, sorodstveno povezavo med tožnikom in njegovim bratom kot lastnikom navedene družbe ter z dejstvom, da je plačilo dnevnice tožnik začel uveljavljati šele po prenehanju delovnega razmerja. Kolikor je šlo za nakazila tožene stranke omenjeni družbi v spornem obdobju v višini nekaj več kot 155.000,00 EUR, le - ta izhajajo iz poslovnega razmerja med toženo stranko in navedeno družbo. Na podlagi tega razmerja in sorodstvenega razmerja med tožnikom in A.A. kot lastnikom družbe C. zato še ni mogoče sklepati na to, da so bile z nakazili dejansko poravnane obveznosti plačila dnevnic iz delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Pri dokazovanju trditev o plačilu dnevnic se tožena stranka sklicuje na ustni dogovor med tožnikom, toženo stranko in družbo C.. Sam obstoj takšnega dogovora, ki v postopku na prvi stopnji ni bil dokazan, še ne dokazuje plačila dnevnic. Iz izpovedi D.D., takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke, izhaja, da tožnik ni bil stranka teh dogovorov. Glede na takšne ugotovitve ter ob prepričljivi izpovedbi tožnika, potrjeni z izpovedbama A. in B. A., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dnevnice tožniku niso bile izplačane, ker tožena stranka o dejanskem izplačilu le-teh ni predložila nobenih dokazov. Iz tega razloga ni utemeljen očitek, da dokazno breme ni bilo enakomerno porazdeljeno in da je bila toženi strani kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevama II Ips 674/2003 in II Ips 153/2009, kjer je šlo za odškodninski zahtevek za škodo iz pretepa oziroma dokazovanje obstoja elementa vzročne zveze med škodo in škodnim dogodkom.

Tožena stranka v pritožbi očita tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Vsakega od izvedenih dokazov je sodišče ocenilo samega zase ter v medsebojni povezavi, tudi izpovedi prič D.D., B.B. in E.E., ki niso znali pojasniti, ali in na kakšen način je A.A. prejeta nakazila naprej razdelil na tožnika. Ker je dokazna ocena o tem, da dnevnice tožniku niso bile izplačane, po stališču pritožbenega sodišča celovita, analitično sintetična ter vestna in skrbna, je bil metodološki napotek iz 8. člena ZPP v celoti spoštovan in procesne kršitve ni bilo. Če bi bila dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, bi šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. V takem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožba tožene stranke, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel plačila dnevnic, ni podana.

Tožnik se je v tožbi v zvezi z opravljenim številom delovnih dni na terenu v Črni Gori skliceval na evidenco prisotnosti (priloga A2) ter predlagal dokaz z zaslišanjem strank in drugih prič. S tem je tožnik prevzel nase materialno dokazno breme, da svoje trditve glede števila delovnih dni v Črni Gori tekom postopka tudi dokaže. Tožnik je v zvezi evidenco izpovedal, da jo je sestavil njegov brat A.A., ki je te podatke prepisal iz dokumentov, ki so se nahajali v družbi C.. Povedal je še, da ne more z gotovostjo trditi, da je opravil tolikšno število dni dela, kot izhaja iz predložene evidence. A.A. je nasprotno pojasnil, da sta evidenco sestavila skupaj s tožnikom, in sicer na podlagi števila montaž dvigal v Črni Gori ter prehodov državne meje, o čemer naj bi evidenco vodila njegova žena. Izrecno pa je poudaril, da so ti izračuni približni. Na drugi strani je tožena stranka predložila obračune delovnih ur za leto 2008, 2009 in 2010, iz katerih sicer ne izhaja, da je tožnik opravljal delo v sobotah in nedeljah, kot je to povedal B.B., ki je pripravil obračune dela. Vendar pa je ob ugotovitvi neverodostojnosti predložene evidence, ki jo je predložil tožnik, s tem pa tudi nedokazanosti njegovih trditev iz tožbe, sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam tožene stranke, ki so v skladu s predloženimi obračuni za leta 2008, 2009 in 2010. Ugotovitev, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati dejansko opravljenih službeni poti, kakršne je zatrjeval v tožbi, tako temelji na pravilni uporabi 215. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

Sodišče prve stopnje je glede na prikazani potek dokaznega postopka in predložene listine tožene stranke pravilno ugotovilo obstoj tožnikove terjatve - razlike iz naslova dnevnic za čas opravljanja dela v Črni Gori za posamezna leta. Tako je tožniku za leto 2008 priznalo še 32 dnevnic, za leto 2009 še 218 dnevnic in za leto 2010 še 153 dnevnic, skupaj torej še 403 dnevnic oziroma upoštevaje višino dnevnice v Črni Gori (40 EUR) znesek 16.120,00 EUR. Pri tem je sodišče tudi pravilno kot nesporno štelo dejstvo, da je tožnik v letu 2008 prejel dnevnice za 11 delovnih dni. Navedbe tožnika o protispisnosti in nepravilnosti tega zaključka so neutemeljene. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da so bile tožniku v letu 2011 izplačane dnevnice za 11 delovnih dni, o čemer je tudi predložila dokaz – pregled saldakontov (priloga B 12) ter obračun potnih nalogov (priloga B 2). V nadaljevanju postopka na prvi stopnji tožnik tega dejstva ni prerekal, pri čemer se po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika.

Tožnik je do plačila dnevnic, glede na dejansko evidentirano in opravljeno delo v Črni Gori, upravičen na podlagi določb prvega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki delodajalcu nalaga dolžnost povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo (Ur. l. RS; št. 108/2005) v tretjem odstavku 53. člena določa, da se terenski dodatek in povračilo stroškov na službeni poti (torej tudi plačilo dnevnic) izključujeta, razen če je bil delavec z delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, napoten na delo zaradi službenih potreb v drug kraj, poslan na teren oziroma na službeno pot v tretji kraj. Ker je tožnik upravičen do izplačila dnevnic, tožnik pa ni zatrjeval, da bi bil poslan na teren oziroma na službeno pot v tretji kraj (glede na citirano določilo kolektivne pogodbe bi bil do terenskega dodatka in dnevnic upravičen le v tem primeru), mu terenski dodatek ne pripada. Glede na obrazloženo je sodišče utemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic in v celoti zahtevek za plačilo terenskega dodatka.

V tem sporu je tožena stranka tožnikovim terjatvam (podrejeno) ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev iz naslova izplačanega nadomestila za prehrano in povrnitve stroškov prevoza na delo v letu 2008 v znesku 3.050,76 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo o eventualnem pobotnem ugovoru tožene stranke, ki ga je uveljavljala za primer, če bi sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev iz naslova dnevnic oziroma terenskega dodatka. Takšen eventualni pobotni ugovor je odvisen od vsebine odločitve o obstoju terjatve tožnika, tj. od (delne) ugoditve tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval izplačilo denarnih terjatev. Ker je tožnik upravičen do izplačila povrnitve stroškov prehrane v obliki dnevnic, mu za te dni ne pripada nadomestilo stroškov prehrane. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova izplačanega nadomestila za prehrano v znesku 3.017,16 EUR in da ne obstoji terjatev iz naslova stroškov prevoza v znesku 33,60 EUR, o čemer pa v izreku izpodbijane sodbe ni bilo odločeno.

V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je formulacija izreka v I. in II. točki izreka pomanjkljiva, saj ni odločeno o neobstoju (dela) terjatev obeh strank. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje izvesti pobotanje obeh terjatev na dan, ko sta si terjatvi stali nasproti, oziroma ko so se stekli pogoji za pobot (upoštevajoč glavnico in zakonske zamudne obresti, izračunane od dneva zapadlosti do dneva, ko nastopi pobotanje). Na podlagi drugega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju: OZ) pobot nastane, kadar so se stekli pogoji, ki so zanj predpisani v 311. členu OZ. Pobot je nastal na dan zapadlosti terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot (tj. dne 30. 5. 2011). Pri procesnem pobotanju nastane pobot s sodbo, vendar skladno z drugim odstavkom 312. člena OZ posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi strank srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti (30. 5. 2011). Sodišče prve stopnje učinka pobota pri oblikovanju izreka ni dosledno upoštevalo, saj bi moralo ugotovljeno terjatev tožnika (16.120,00 EUR) še kapitalizirati na dan 30. 5. 2011, od tako dobljenega zneska (16.362,46 EUR) odšteti znesek v pobot uveljavljene terjatve v višini 3.017,16 EUR, tožniku pa prisoditi razliko (glavnico) v znesku 13.345,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Čeprav je tožnik s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe delno uspel, pa je njegov uspeh tako minimalen oziroma zanemarljiv, da mu ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s 155. členom ZPP sama krije stroške te vloge.