Jedro

Zaradi vezanosti na dokončne in pravnomočne odločbe o koeficientu osnovne plače tožbeni zahtevek za plačilo plače na podlagi višjega koeficienta ni utemeljen. Sodišče dokončne in pravnomočne odločbe, zoper katero stranka ne uveljavlja varstva pravic, namreč ne more presojati po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti razliko iz naslova premalo izplačane plače (dodatka za delovno dobo, za dvojezičnost, opravljeno delo preko polnega delovnega časa) za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka ter od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 747,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje arbitrarno in zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer se sklicuje na zakonske in podzakonske predpise, ki urejajo področje plač v javnem sektorju, kakor tudi na določbe Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo zaslišanja strank in načelo kontradiktornosti, ker tožnica ni bila pravilno zaslišana, njenih trditev v pisnih vlogah pa sodišče ni upoštevalo. V pritožbi natančno povzema določbe Zakona o javnih uslužbencih, Zakona o razmerjih plač v javnem sektorju, Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZSPJS) ter podzakonskih aktov, zlasti Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 ter 89/2008) ter Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/1995 s spremembami in dopolnitvami). Poudarja, da so bili zakonski in podzakonski predpisi, na katere se sklicuje, kršeni pri določanju njene plače, saj je bila vse od leta 1994 dalje razporejena na nižje delovno mesto, kar je protizakonito in je tožnici povzročilo škodo. Kršene so bile njene pridobljene pravice, načelo pravne države in zaupanja v pravo. Iz naslova razlike v plači zaradi nepravilne razvrstitve v plačilni razred oz. določitve prenizkega količnika za določitev osnovne plače je bila prikrajšana v skupnem znesku 8.214,77 EUR, onemogočeno ji je bilo tudi redno in izredno napredovanje, pa tudi v letu 2008 je bila ob prehodu na nov plačni sistem uvrščena v nižji plačilni razred, kot bi ji pripadal. Tožena stranka bi morala ravnati v skladu s sprejeto zakonodajo, veljavno leta 2003 in pritožnici ob prevedbi naziva hkrati določiti tudi novi višji osnovni količnik delovnega mesta, to je referenta III. V škodo pritožnice je tožena stranka ob prehodu na nov plačni sistem upoštevala le 4 napredovanja (namesto petih) in izhodiščni količnik 2,30. Zaradi spremembe naziva v nižji naziv in posledično nepravilne prevedbe naziva v referent III je tožnica prejemala nižjo plačo. Delovno mesto pritožnice je ostalo isto, spremenilo se je ime delodajalca in naziv delovnega mesta, zaradi česar ji je nastala škoda, zato vtožuje razliko v plači med količnikoma 2,20 in 2,75, to je 0,55 količnika. Tožnica nadalje navaja, da je bila prikrajšana tudi pri izplačilu dodatka za opravljanje povečanega obsega dela v času od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008 ter od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008. Na podlagi pisnih dogovorov in sklepov tožene stranke ji je bil določen dodatek za povečan obseg dela v višini 30 %, za znižanje dodatka na 20 % pa ni prejela nobenega sklepa. Do 31. 7. 2008 je imela tožnica količnik 2,75, poleg tega pa še količnik 0,75 za posebne napore, 0,15 zaradi uskladitve plač v javnem sektorju (po Uredbi o količnikih ...), kar skupaj znaša 3,65 količnika, zato bi se od tega količnika moral obračunavati dodatek za povečan obseg dela, kot izhaja tudi iz obrazloženega dopisa T.P., ki na UE Lendava obračunava plačo. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je štelo, da je bil tožnici za mesec september 2008 pravilno obračunan le 20 % dodatek za povečan obseg dela v skladu s spremenjeno uredbo. Dodatek se ne more izplačati neposredno na podlagi uredbe, ampak le na podlagi pravnomočnega in dokončnega sklepa, s sklepom pa je bil tožnici določen 30 % dodatek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

Tožnica v pritožbi izpostavlja kršitev načela zaslišanja strank in načela kontradiktornosti z utemeljitvijo, da tožnica ni bila pravilno zaslišana oziroma da njenih trditev v pisnih vlogah sodišče ni upoštevalo, ne da bi konkretno obrazložila te očitke. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 4. 3. 2010 izhaja, da je bila tožnica na tem naroku res le na kratko zaslišana, pri čemer je pojasnila, da naj se njene navedbe in trditve iz pisnih vlog, ki jih je dostavila sodišču, štejejo kot njena izpovedba, saj je pisne vloge sama pripravila in dostavila sodišču. Iz njene izpovedi izhaja tudi, da vztraja pri tem, da ji je bila tožena stranka dolžna obračunati dodatek v višini 30 % (za povečani obseg dela), ker do znižanja dodatka ni prišlo. Izjavila je še, da kaj drugega zaenkrat v zadevi nima za povedati. Iz zapisa o zaslišanju tožnice v zapisniku glavne obravnave nikakor ne izhaja, da tožnica ne bi bila „pravilno“ zaslišana, kot trdi v pritožbi. Tožnica je, kot izhaja iz podatkov v spisu, ves čas postopka imela možnost sodelovanja v postopku in je sodišču posredovala več pripravljalnih vlog (tudi potem, ko je njen pooblaščenec s pisno vlogo z dne 20. 1. 2010 tožnici odpovedal pooblastilo – l. št. 15), tako da je povsem neutemeljen očitek, da naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče je ves čas postopka upoštevalo določbo 5. člena ZPP, po kateri mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V čem naj bi bila podana zatrjevana kršitev zaradi „nepravilnega“ zaslišanja tožnice, tožnica ni pojasnila, dejstvo pa je, da v zvezi z zapisnikom naroka glavne obravnave, na katerem je bil dokaz z zaslišanjem stranke izveden, ni imela nobenih pripomb oziroma ugovorov zoper vsebino zapisnika. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obravnava, vključno z zaslišanjem tožnice, potekala tako, kot je v zapisniku navedeno. Tožnica je glede na določbe 124. člena ZPP imela možnost in pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, vendar tega očitno ni storila. Kadar so podani ugovori, se namreč na koncu zapisnika zapiše, kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, na zahtevo teh oseb pa se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno (2. in 4. odstavek 124. člena ZPP). V vsakem primeru je tožnica prekludirana glede uveljavljanja morebitnih absolutnih, pa tudi relativnih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje s tem v zvezi, saj bi jih morala uveljavljati takoj, ko je to mogoče, to pa je na naroku za glavno obravnavo. Po določbi 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju prejemala plačo na podlagi odločbe, izdane s strani tožene stranke, z dne 1. 6. 1999 (priloga A/2), s katero je bila razporejena v plačilni razred s količnikom 2,20 oziroma ji je bil ob upoštevanju napredovanj določen količnik 2,75. Vse do avgusta 2008, ko je prišlo do uveljavitve novega plačnega sistema, tožnici ni bila izdana drugačna odločba o določitvi plače, tožnica pa se ni pritožila niti zoper odločbo o določitvi plače iz leta 1999. Tožnica niti kasneje, v času spornega obdobja, za katero zahteva razliko v plači, ni zahtevala varstva pravic v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri določitvi količnikov oziroma v zvezi z razporeditvijo na delovno mesto. Tožničina plača je bila v spornem obdobju določena z odločbo o plači, ki je postala dokončna in pravnomočna. Tudi po izdaji dokončne in pravnomočne odločbe o določitvi plače je imela tožnica kot javna uslužbenka pravico z zahtevo za varstvo pravic najprej pri delodajalcu zahtevati, da se preveri pravilnost določitve plače za delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, ter izda nova odločba oziroma določi nov višji količnik za določitev osnovne plače, nato pa bi lahko po opravljenem predhodnem postopku pri delodajalcu zahtevala tudi sodno varstvo, vendar bi v tem primeru lahko uveljavljala razliko v plači le za čas od vložitve zahteve, ne pa za nazaj. Prekluzivne roke za uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu in nato sodnega varstva v takšnih primerih določa 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) ter Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU), v letu 1999, ko je bila tožnici izdana odločba o določitvi plače, pa je bilo varstvo pravic delavcev v državnih organih ter sodno varstvo urejeno z določbami prej veljavnih predpisov (ZDR/90, ZDDO ...). Sodišče prve stopnje je, glede na vse navedeno, pravilno presodilo, da tožnica ne more zahtevati izplačila plač na podlagi drugih pravnih podlag, kot so ji bile priznane z dokončno odločbo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ves čas prejemala plačo, izračunano na podlagi koeficientov, določenih v odločbi o določitvi osnovne plače (iz leta 1999), je pravilna in jo izvedeni dokazi potrjujejo. Tako stranke kot sodišče so vezani na dokončne in pravnomočne odločitve o koeficientu osnovne plače. Zato ni moglo presojati odločitev delodajalca po vsebini oziroma preverjati, ali je bila tožnici v letu 1999 pravilno in zakonito določena osnovna plača s količnikom 2,20 in ali je bila tožnica pri plači prikrajšana zaradi domnevno nepravilne odločbe. Mimo dokončne odločbe tožnica za čas njene veljavnosti ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Sodišče namreč v tem sporu ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini, ker je vezano na dokončno odločbo o določitvi plače. Tožnica pa niti ni zatrjevala, da ji plača ne bi bila izplačana v skladu z dokončno odločbo, po količniku, ki je v njej določen. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna in se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (odločba VS RS opr. št. VIII Ips 153/2009). Tožbeni zahtevek je bil v delu, v katerem se nanaša na vtoževano razliko v plači zaradi prenizkega količnika za določitev osnovne plače, utemeljeno zavrnjen, saj za drugačno odločitev ni pravne podlage. Ker se sodišče niti ni smelo spuščati v vsebinsko presojo dokončne odločbe o določitvi plače, tudi ni moglo upoštevati tožničinih stališč, s katerimi utemeljuje svoje trditve o nepravilni določitvi količnikov, zaradi katere naj bi bila prikrajšana pri plači. Zato so njene pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo plače iz naslova povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost obračuna plače iz tega naslova za čas od 1. 5. 2008 do 30. 9. 2008, kot je navedeno v obrazložitvi sodbe, zato je protispisna pritožbena navedba, da naj bi zmotno ugotovilo, da je povečan obseg dela opravljala le od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnici obračunan in izplačan dodatek v višini 30 % za mesece od maja do vključno avgusta 2008, kar je v skladu s sklepom tožene stranke z dne 9. 7. 2008. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil tožnici v tem obdobju dodatek obračunan in izplačan pravilno, glede na količnik za določitev osnovne plače. Ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da naj bi se v osnovo za izračun plače iz naslova povečanega obsega dela morali šteti tudi količniki iz Uredbe o količnikih ..., ki so bili delavcem priznani kot dodatki k osnovni plači (14. člen, 16.a člen uredbe). Po določbi 3. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS št. 18/94 s spremembami – ZRPJZ), na katerega se v pritožbi sklicuje tudi tožnica, je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, osnovna plača pa se določi na podlagi osnove za obračun plač in količnikov, določenih v skladu s tem zakonom. Tudi po določbi 13. točke 2. člena sedaj veljavnega Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZSPJS), ki opredeljuje pomen izrazov po tem zakonu, je osnovna plača tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, v osnovni plači pa je všteto tudi napredovanje. V točki 15 istega člena ZSPJS pa so dodatki opredeljeni kot del plače za posebne pogoje, nevarnosti in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije. V določbah ZSPJS, ki urejajo plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela (členi 22.e in nadaljnji), je osnova za obračun tega dela plače osnovna plača. Tudi za mesec september 2008 je bil, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožnici del plače iz naslova povečanega obsega dela obračunan in izplačan v skladu z veljavno Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence. V 4. členu navedene uredbe je določeno, da višina dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela lahko znaša za javnega uslužbenca največ 20 odstotkov osnovne plače. Res je sicer, da je za to obdobje načelnik upravne enote ... izdal sklep, da za povečani obseg dela oziroma dodatne delovne obremenitve M.G. za čas od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008 tožnica prejme plačilo v višini 30 % osnovne plače, vendar je potrebno upoštevati omejitev (20 %) iz navedene uredbe. Skladno s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS se namreč v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu ali funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Po 5. odstavku istega člena ZSPJS pa se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s 3. odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe. Zato tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je kljub navedenemu sklepu tožnici za mesec september obračunala 20 % dodatek za povečan obseg dela za september 2008, ko je bila plača izplačana že po novem zakonu.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.