Jedro

Odškodninska odgovornost člana uprave v smislu 263. čl. ZGD-1 po mnenju pritožbenega sodišča ne zajema zgolj njegovih ravnanj v strogo omejenem spektru „vodenja poslov družbe“, pač pa se lahko nanaša na kakršnokoli protipravno ravnanje člana uprave, ki je v zvezi z njegovo funkcijo, to pa je tudi opustitev skrbi za pravilno in zakonito izvrševanje pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam sklenil z družbo.

Za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katero je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, je na podlagi 1. točke 1. odstavka 482. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu. Za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami pa na podlagi 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Določitev stvarne pristojnosti je torej odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora oziroma za odločitev o zahtevku. Če je odločitev o zahtevku odvisna tudi od odločitve o predhodnem vprašanju, ki po svoji vsebini spada v drugo pravno področje, sodišče zgolj za potrebe odločitve o zahtevku lahko odloča tudi o takem predhodnem vprašanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku pod točko III. oziroma 3. tožbe, o zahtevku za plačilo 15.263,89 EUR s pp iz naslova neupravičenega izplačila nadomestila za prevoz z dela in na delo. Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zgoraj navedeni tožbeni zahtevek odstopljen v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (DSS).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da se zahtevek pod točko III. oziroma 3. tožbe nanaša na spor med delavcem (toženo stranko) in delodajalcem (tožečo stranko) o posamični pravici, ki temelji na delovnem razmerju. Pravica do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, katerih vračilo je predmet spornega dela zahtevka, je takšna pravica, ki temelji na delovnem razmerju. Delovno sodišče je na podlagi točke b) 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04, 10/04, v nadaljevanju ZDSS-1) pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja (in tudi iz pogodbe o zaposlitvi) med delavcem in delodajalcem.

5. Navedenim razlogom prvostopnega sodišča na prvi pogled ni kaj očitati. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je treba celoten spor obravnavati kompleksneje, kot je to storilo prvostopno sodišče, in predvsem upoštevati, da tožeča stranka celoten zahtevek uveljavlja zgolj na (dejanski in pravni) odškodninski podlagi. Zatrjuje odškodninsko odgovornost tožene stranke kot predsednika uprave, ki naj bi z različnimi protipravnimi ravnanji družbi (tožeči stranki) povzročil škodo. Med drugim naj bi si dal neutemeljeno izplačevati stroške za prevoz na delo in z dela, čeprav naj bi imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi pravico do uporabe službenega vozila tudi za privatne potrebe, oziroma naj sploh ne bi bival v kraju bivališča, ki ga je navedel. Za presojo v tožbi zatrjevanih dejstev je torej bistveno, da imajo domnevno nepravilno izplačani zneski stroškov za prevoz z dela in na delo, dejansko in pravno naravo škode. Res je predhodno vprašanje v tem sporu, ali je bila kršena pogodba o zaposlitvi, (za kar bi bilo načeloma pristojno delovno sodišče), vendar je odločilnega pomena okoliščina, da je do v tožbi zatrjevane kršitve pogodbe prišlo v posledici (protipravnega) oblastnega ravnanja predsednika uprave, ki je imel po svoji funkciji vsa pooblastila in moč, da je lahko odredil neutemeljena izplačila.

6. Odškodninska odgovornost člana uprave v smislu 263. čl. ZGD-1 po mnenju pritožbenega sodišča ne zajema zgolj njegovih ravnanj v strogo omejenem spektru „vodenja poslov družbe“, pač pa se lahko nanaša na kakršnokoli protipravno ravnanje člana uprave, ki je v zvezi z njegovo funkcijo, to pa je tudi opustitev skrbi za pravilno in zakonito izvrševanje pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam sklenil z družbo.

7. Pritožbeno sodišče opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 396/2007, po katerem se v sporih članov organov družb, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katero je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb (to pa je tudi odškodninska odgovornost članov uprave na podlagi 263. člena ZGD-1), je na podlagi 1. točke 1. odstavka 482. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu. Za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami pa na podlagi 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Določitev stvarne pristojnosti je torej odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora oziroma za odločitev o zahtevku. Če je odločitev o zahtevku odvisna tudi od odločitve o predhodnem vprašanju, ki po svoji vsebini spada v drugo pravno področje, sodišče zgolj za potrebe odločitve o zahtevku lahko odloča tudi o takem predhodnem vprašanju (13. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je mnenja, da gre v obravnavanem primeru prav za takšno situacijo, v kateri predstavljajo primarno pravno podlago določila ZGD-1 o odškodninski odgovornosti članov uprave, o morebitni kršitvi pogodbe o zaposlitvi pa se bo lahko odločalo kot o predhodnem vprašanju pred sodiščem splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, z učinkom le v tem sporu. Ni nezanemarljivo tudi opozorilo v pritožbi, da je izločeni zahtevek samo eden od v tožbi uveljavljanih zahtevkov, in da je v primeru dvoma glede pristojnosti tudi iz razloga ekonomičnosti smotrno, da o celotnem zahtevku odloči isto sodišče. 9. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.