Jedro

Katera kmetijska površina je primerljiva, je izrecno določeno v ZDKG (2. člen). Pri tem se glede rabe parcel odločilni podatki iz uradnih evidenc.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 15/99-6 z dne 6.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.-R. z dne 5.10.1997 (pravilno 1998), s katero je prvostopni organ odločil, da se kmetija v solasti T.B., Ž.A., S. 40, P., T.D., P. ulica 100, L. in Občine L. V.-R., zaščitena po Odloku o določitvi kmetij po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij - Uradni list SRS, št. 2/84), izvzame iz zaščite (1. točka izreka) in ugotovil, da kmetija ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 70/95 - dalje ZDKG-2. točka izreka), ker je v solasti in ne dosega 5 ha primerljive kmetijske površine, temveč v celoti le 4, 4030 ha primerljive kmetijske površine oziroma delež tožnika 3, 5053 ha primerljive kmetijske površine.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bil v postopku nesporno ugotovljen obseg kmetije, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Sporen je izračun primerljive kmetijske površine, ki po izračunu tožene stranke obsega 4, 4030 ha. Stališče tožnika, da bi bilo potrebno pri izračunu primerljive površine kmetijsko površino za gojenje silažne koruze obravnavati analogno s plantažnim sadovnjakom, vinogradom in hmeljiščem, nima podlage v določbi 2. člena ZDKG, ki za zemljišča posameznih vrst katastrske rabe določa različne površine, ki štejejo za 1 ha primerljive kmetijske površine. Ker kmetija ne dosega minimalne predpisane primerljive kmetijske površine, vprašanje solastništva kmetije niti ni pomembno.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. V izpodbijani sodbi je 2. člen ZDKG napačno uporabljen. Zakon je dal samo primerjavo, kakšne površine naj bi bile primerljive glede na svoj gospodarski pomen in intenzivnost obdelave ter obseg pridelave kot osnove obstoja kmetije. Na zemljišču, kot je tožnikovo - sredi ljubljanskega barja - ni nobenega vinograda, ne hmelja in tudi ne sadovnjakov. To pomeni, da na tem področju naj ne bi bilo nobene zaščitene kmetije, te kmetije pa zalagajo prebivalstvo Ljubljane z govedorejo, prašičerejo in z zelenjavo. Naštevanje je le eksemplifikativno, zaradi primerjave. Zmotno je stališče, da analogija kategorizacije primerljivih zemljišč ni mogoča. Gospodarsko stanje kmetije ni ocenjeno in strokovno ogledano.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožena stranka v svoji odločbi in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sta pravilno uporabila določbo 2. člena ZDKG. Ta izrecno določa, kaj se šteje za 1 ha primerljive kmetijske površine. Zato ni podlage za pritožbeni ugovor, da gre za naštevanje, ki je eksemplifikativno. Torej takšno, ki ne navaja vseh vrst zemljišč, ki pridejo v poštev za izračun primerljive kmetijske površine. Pri ugotavljanju vrste zemljišč so bili pravilno uporabljeni katastrski podatki in na tej podlagi pravilno uporabljena določba 2. člena ZDKG o tem, kaj se šteje za 1 ha primerljive kmetijske površine. Raba parcel, ki je po zatrjevanju tožnika drugačna od uradno ugotovljenih evidenc in ki niti ne predstavlja primerljivo kmetijsko površino po določbi 2. člena ZDKG, ne more biti podlaga za drugačno presojo in odločitev. To pa pomeni, da kmetija (v času odločanja v upravnem postopku) ni več izpolnjevala pogojev, ki so po ZDKG potrebni, da bi ohranila dosedanji status zaščitene kmetije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.