Jedro

Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni realni (organizacijski) razlogi za prenehanje potreb po tožničinem delu, se tožnica glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ni mogla uspešno sklicevati na domnevno diskriminacijo. Tudi sicer pa določbe o sistemizaciji delovnih mest (drugi odstavek 20. člena ZDR) delodajalcu omogočajo, da na delovnem mestu zaposli oziroma obdrži delavca z ustrezno stopnjo izobrazbe, kot je predvidena za takšno delovno mesto v sistemizaciji in se pri tem delavec z višjo stopnjo izobrazbe ne more sklicevati na prepovedano diskriminacijo v zvezi s to osebno okoliščino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 26. 3. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe, vključno z izplačilom nadomestila plače v mesečnem znesku 1.673,14 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih mesečnih neto zneskov, vse do odločitve sodišča na prvi stopnji, ter zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 27.378,54 EUR (namesto vrnitve na delo), in povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bil zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta strokovne sodelavke za upravne in splošne zadeve v mesecu marcu 2009 v posledici reorganizacije strokovne službe tožene stranke, v okviru katere so bila dela tožničinega delovnega mesta razdeljena med ostale sodelavke, podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je potreba po tožničinem delu na tak način prenehala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri toženi stranki šlo le za navidezno reorganizacijo. Na to kažejo tudi ugotovitve sodišča, da je tožena stranka reorganizacijo že dalj časa pripravljala, da je s 1. februarjem 2009 (takrat formalno za določen čas) zaposlila dodatno delavko P. S. na delovnem mestu vodje projektov, ki je bilo v novo sistemizacijo delovnih mest vključeno kot delovno mesto za nedoločen čas, to pa neutemeljeno in šikanozno uporabila kot razlog, da je po domnevni reorganizaciji, na podlagi katere so poleg direktorice v sistemizaciji ostala predvidena tri delovna mesta, tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi s prenehanjem delovnega razmerja, namesto, da bi ji v smislu 90. člena ponudila nadaljevanje zaposlitve na novo oblikovanem delovnem mestu vodje projektov. Ne zanika, da so se njena dela prerazporedila na ostale delavke, delno tudi na P. S., tako da se je njeno delovno mesto v bistvu le preoblikovalo v delovno mesto vodje projektov, za katero se sicer zahteva V. stopnja izobrazbe. Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za to delovno mesto, na katerem je P. S. po tem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj ima opravljeno tudi specializacijo in magisterij. Do dejstva, da tožnica izpolnjuje pogoje za navedeno delovno mesto, se sodišče neutemeljeno ni opredelilo, prav tako pa se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka P. S. zaposlila v bistvu tik preden je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Ponavlja očitke, da je bila sporna odpoved posledica diskriminacije tožnice, zaradi pridobitve magisterija, ki ga direktorica tožene stranke nima, saj je bila vse od pridobitve magisterija dalje s strani direktorice šikanirana, tudi z večimi neutemeljenimi poskusi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugimi ravnanji, ki so kazala na neenakopravno obravnavo tožnice. Na to kaže tudi dejstvo, da tožena stranka po reorganizaciji sodelavkam ni odpovedala pogodb o zaposlitvi in jim v smislu 90. člena ponudila v podpis nove pogodbe za delovna mesta, ki so se vsebinsko razširila tudi z delnim prenosom posameznih nalog iz dotedanjega tožničinega delovnega mesta. Podobno bi morala tudi tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje projektov, namesto da je po enem letu za to delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s P. S.. Tako je sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo določbe 6. člena, pa tudi 52. in 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

4. Tožena stranka je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Poudarila je, da je bila P. S. pred zaposlitvijo pri toženi stranki njena pogodbena sodelavka, tako da je po zaposlitvi nadaljevala z deli, ki jih je v navedenem statusu opravljala že prej, le delno pa je dodatno prevzela nekatera opravila, ki jih je do sporne odpovedi opravljala tožnica.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba, ni določno opredelila. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v mesecu marcu 2009 izvedla vsebinsko in ne le navidezno reorganizacijo, v okviru katere so bila dela tožničinega dotedanjega delovnega mesta prerazporejena na sodelavke, delno jih je prevzela tudi direktorica, delno pa prenesena tudi na zunanji računovodski servis. Res je tožena stranka pred tem dodatno zaposlila delavko, ki je pred tem opravljala dela v zvezi z organizacijo in trženjem dogodkov za toženo stranko kot zunanja sodelavka na podlagi civilnopravnega razmerja, s tem, da je bilo po reorganizaciji za ta dela, z določeno razširitvijo na administrativna dela v zvezi s tem, predvideno redno sistemizirano delovno mesto. V posledici take reorganizacije pa je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno.

9. Glede na navedene ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil pri toženi stranki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici podan utemeljen poslovni razlog v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

10. Glede na to, da so bile pri toženi stranki zaposlene le tri oziroma štiri delavke, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZDR tožena stranka ni bila dolžna še posebej preverjati možnost ponuditi tožnici drugo zaposlitev. Pri tem dejstvo, da je bila v tem času ena od sodelavk zaposlena le za določen čas, s tem, da ji je pogodba o zaposlitvi trajala še več kot 10 mesecev, na tako presojo ne vpliva.

11. Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni realni (organizacijski) razlogi za prenehanje potreb po tožničinem delu, se tožnica glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ni mogla uspešno sklicevati na domnevno diskriminacijo. Tudi sicer pa določbe o sistemizaciji delovnih mest (drugi odstavek 20. člena ZDR) delodajalcu omogočajo, da na delovnem mestu zaposli oziroma obdrži delavca z ustrezno stopnjo izobrazbe, kot je predvidena za takšno delovno mesto v sistemizaciji in se pri tem delavec z višjo stopnjo izobrazbe ne more sklicevati na prepovedano diskriminacijo v zvezi s to osebno okoliščino.

12. Glede na navedeno v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.