Jedro

Ne glede na to, da tožnica v pritožbi poudarja, da je zdravnikom omenila, da ima od škodnega dogodka dalje tudi težave z desnim ramenskim sklepom, kar ji je zapustilo trajne posledice, tako, da določene obveznosti opravlja z omejitvami oziroma bolečinami in v manjšem obsegu kot pred poškodbo, pa po drugi strani izvedenec in zbrana medicinska dokumentacija njenih trditev ne objektivizira, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni utrpela duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi poškodbe desnega ramena, pravilen. Težave, ki jih navaja tožnica, namreč niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožnici znesek 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila, v presežku do višine vtoževane glavnice 3.080,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v obrestnem delu za čas od 17. 5. 2012 do 11. 10. 2012 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh po vročitvi sodbe povrniti pravdne stroške v višini 22,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava, pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da ji je sodišče prve stopnje povsem pravilno odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja in iz naslova pretrpljenega strahu, ne strinja pa se, da je tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti zavrnilo. Tožnica ima namreč dejansko trajne posledice v področju poškodovanega ramenskega sklepa, kjer tožnica težav pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imela. Res je, da je poškodba desnega ramena v medicinski dokumentaciji prvič objektivno zabeležena šele mesec dni po poškodbi, kar pa ne pomeni, da tožnica te poškodbe zdravnikom ni omenjala. Ker so bile druge poškodbe ob škodnem dogodku hujše intenzitete, so zdravniki očitno večjo pozornost polagali na zdravljenje preostalih tožničinih poškodb, ki k sreči niso zapustile trajnih posledic. Tožnica je že v tožbi in kasneje v pripravljalnih vlogah ter zaslišana na sodišču navajala težave, ki jim je izpostavljena v posledici poškodbe desnega ramenskega sklepa, vendar pa jih izvedenec medicinske stroke ne povezuje z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnica pa nima nobenega interesa v predmetni zadevi zatrjevati nekaj, kar ne drži, oziroma izpostavljati zdravstvenih težav, ki ne bi bile resnične. V predmetni zadevi tudi obstoja objektivna listinska dokumentacija glede tožničine poškodbe desnega ramenskega sklepa, in ker tudi sam mehanizem nastanka prometne nesreče take poškodbe ne izključuje, tožnica upa, da bo s predmetno pritožbo uspešna v delu, za katerega se zavzema, torej, da se ji odmeri odškodnina tudi za poškodbo desnega ramenskega sklepa, ki ji je zapustila trajne posledice, zaradi katerih tožnica določene obveznosti opravlja z omejitvami oziroma z bolečinami, vsekakor pa v manjšem obsegu, kot pred poškodbo.

Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in ji iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v posledici poškodbe desnega ramenskega sklepa odmeri odškodnino v višini 2.000,00 EUR, in da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje.

3. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za določitev tožnici odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. člen in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožnici odškodnino za v škodnem dogodku dne 17. 5. 2012 utrpelo škodo, ko je bila kot kolesarka udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka toženke. V škodnem dogodku je tožnica utrpela naslednje poškodbe: - raztrganino na glavi, - udarnino in odrgnino obeh kolenskih sklepov, leve goleni in levega gležnja, - odrgnino tretjega prsta desne roke in prvega in drugega prsta leve roke.

7. Tožnica je s tožbo zahtevala 6.000,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in 80,00 EUR iz naslova premoženjske škode. Ker je toženka tožnici že izplačala nesporni del odškodnine v višini 3.000,00 EUR, je zahtevala le še razliko odškodnine v višini 3.080,00 EUR.

Tožnica meni, da bi ji iz naslova nepremoženjske škode šla odškodnina v skupni višini 6.000,00 EUR (za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja 3.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo za nepremoženjsko škodo skupno 3.000,00 EUR (za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja 2.500,00 EUR in za strah 500,00 EUR), za premoženjsko škodo pa 80,00 EUR, kolikor je znašal zahtevek tožnice zaradi v škodnem dogodku popolnoma uničenega tožničinega kolesa (toženka obsega nastale premoženjske škode ni prerekala). Ker je toženka tožnici že plačala 3.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je tožnici dolžna plačati še znesek 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2012 dalje do plačila.

8. Pritožbeno grajana je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti, ki jo je tožnica vtoževala v višini 2.000,00 EUR.

9. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kot tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

10. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnici v škodnem dogodku utrpele poškodbe niso zapustile zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar vodi k zaključku, da tožnici ne gre odškodnina iz te odškodninske postavke. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom prvostopnega sodišča navedenim pod točkami 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki v celoti temeljijo na podanem strokovnem mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v prometni nezgodi, niso zapustile trajnih posledic, zaradi katerih bi tožnica trpela z duševnimi bolečinami. Pri pregledu ob poškodbi ni bilo znakov za poškodbo desnega ramena, izvedenec pa tudi pri pregledu za izdelavo izvedenskega mnenja ni našel posledic poškodbe v predelu desnega ramena. Izvedenec zato v zvezi s težavami v predelu desnega ramena, ki jih tožnica opisuje, zaključuje, da niso posledica obravnavane prometne nezgode. Ne glede na to, da tožnica v pritožbi poudarja, da je zdravnikom omenila, da ima od škodnega dogodka dalje tudi težave z desnim ramenskim sklepom, kar ji je zapustilo trajne posledice, tako, da določene obveznosti opravlja z omejitvami oziroma bolečinami in v manjšem obsegu kot pred poškodbo, pa po drugi strani izvedenec in zbrana medicinska dokumentacija njenih trditev ne objektivizira, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni utrpela duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi poškodbe desnega ramena, pravilen. Težave, ki jih navaja tožnica, namreč niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

11. Pritožba tožnice iz navedenih razlogov ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12. Ker je tožnica s svojo pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.