Jedro

Zahtevek za plačilo odškodnine je premoženjskopravne narave, zato za odločitev o takšnem zahtevku Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno in ga je potrebno odstopiti stvarno pristojnemu sodišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1474/99-2 z dne 27.10.1999, ter se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena, v zvezi z določbo 3. odstavka istega člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 65/97 - nadalje: ZUS) zavrglo tožbo tožnika, ki jo je ta vložil dne 24.8.1999 in naslovil kot: " Zahtevek za odškodnino, ker sem leta 1992/93 pet mesecev več prestal kazni".

V obrazložitvi je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je bila tožba vložena v enem izvodu ter da je tožnik navedel, da je bil leta 1992 na Okrajnem sodišču v Trebnjem obsojen za dve kaznivi dejanji. Za vsako od navedenih kaznivih dejanj mu je bila izrečena zaporna kazen treh mesecev, obsojen pa je bil na enotno kazen pet mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je njegovi pritožbi delno ugodilo in mu znižalo izrečeno kazen s treh na dva meseca zapora za vsako od navedenih kaznivih dejanj. Obvestilo, da mu je bila kazen znižana, je prejel šele 24.4.1998, zaradi česar je zahteval odškodnino pri toženi stranki, ki mu je odgovorila, da naj to stori po sodni poti. Zato je zahteval odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT. Če mu te ne morejo izplačati, naj mu znižajo zaporno kazen, ki jo je prestajal, za pet mesecev. Prvostopno sodišče je nadalje navedlo, da v konkretnem sporu ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, kakor tudi za odločanje v kazenskih zadevah pa upravno sodišče ni stvarno pristojno, pač pa okrajna oziroma okrožna sodišča. Tožnik je v vlogi z dne 2.11.1999, ki jo je naslovil "Tožba za odškodnino" in ki jo prvostopno sodišče šteje za pritožbo zoper izpodbijani sklep, navajal, da zahteva odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT, ali, da se mu za pet mesecev zniža kazen, ki jo sedaj prestaja. Navedel je, da je upravičen do odškodnine, saj je pretrpel hude duševne psihične motnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb odloča sodišče v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, nadalje ZPP). Če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00 SIT, so za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih pristojna okrožna sodišča (1. odstavek 32. člena ZPP).

Tožnikov primarni tožbeni zahtevek je premoženjskopravne narave, saj tožnik z njim ne izpodbija upravnega akta oziroma akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi neupravičeno prestane zaporne kazni. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe iz tožbe, njegove navedbe pa sodišče šteje za ugovor stvarne pristojnosti. Ker mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS), je prvostopno sodišče z odločanjem v zadevi, za katero ni stvarno pristojno, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se za to vprašanje primerno uporablja po določbi 16. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.