Jedro

Ker v obravnavanem primeru ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerekoli organ katerekoli pravne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica je v tožbi zahtevala, da se ugotovi, da je Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZ) po svojih organih z nezakonitim dejanjem in aktom - meritornim odločanjem Disciplinske komisije druge stopnje v odločbi, št. 753/10 z dne 17. 4. 2012, ne da bi ji vročila pritožbo, posegla v njene temeljne pravice iz 22., 25. in prve alineje 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Disciplinska komisija prve stopnje je z odločbo, št. 753/10 z dne 18. 1. 2012, odločila, da disciplinska obdolženka (tožnica v tem upravnem sporu) ni odgovorna kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, ker naj bi tam navedeni stranki zaračunala višje plačilo za delo, kot ji gre po odvetniški tarifi in Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Disciplinska komisija druge stopnje pa je z navedeno odločbo ugodila pritožbi disciplinskega tožilca zoper odločbo Disciplinske komisije prve stopnje, razveljavila izpodbijano odločbo ter zadevo vrnila Disciplinski komisiji prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da vodenje disciplinskih postopkov pred disciplinsko komisijo pri OZ ne predstavlja tiste dejavnosti tožene stranke, ki bi jo ta opravljala v okviru javnega pooblastila (1. člen ZUS-1). Zato odločbe disciplinske komisije pri OZ niso upravni akti, ki se lahko izpodbijajo pred upravnim sodiščem. Pri tem se sklicuje na upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 37/2003, I Up 1045/2003, I Up 1176/2002). Po presoji sodišča prve stopnje tudi dejanje (nevročitev pritožbe zoper odločbo Disciplinske komisije prve stopnje), s katerim naj bi bilo poseženo v tožničine ustavne pravice, ne more biti predmet upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic, saj tudi zatrjevanega dejanja oziroma opustitve dejanja ni storil organ v izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Navaja še, da v primeru, če akt disciplinske komisije ne more biti predmet upravnega spora, potem ne morejo biti predmet upravnega spora niti domnevne procesne kršitve pri izdaji tega akta same po sebi. Sklicuje se na določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 ter določbe 61., 62. in prvega odstavka 65. člen ZOdv.

4. Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Navaja, da ni izpodbijala akta disciplinske komisije in ni zahtevala njegove odprave. Sodišče prve stopnje je nepravilno in nezakonito izenačilo izpodbojno tožbo in upravni spor iz naslova 4. člena ZUS-1, ki ga je sprožila v tem primeru. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je možno subsidiarno sodno varstvo z ugotovitveno tožbo zgolj, če je dovoljena izpodbojna tožba po prvem odstavku 2. člena ZUS-1. Takšna razlaga zakona je v nasprotju z namenom zakona, ki izhaja iz drugega odstavka 157. člena URS in četrtega odstavka 15. člena URS. Meni, da ji je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odvzelo pravico do sodnega varstva ter tako kršilo četrti odstavek 15. člena ter 22. in 23. člen URS. Odločba disciplinske komisije je po ZOdv izvršljiva, kar pomeni, da lahko izvršilni naslov, kot javno listino, sprejme le nekdo, ki ima za to javna pooblastila. Opozarja na sklep Ustavnega sodišča RS Up-499/06 in meni, da bi v obravnavanem primeru sodišče moralo o tožbi odločati po vsebini. Pritožba zoper Disciplinsko komisijo prve stopnje bi morala biti vročena tožnici, preden je o njej odločala Disciplinska komisija druge stopnje. Določba 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) je neposredno uporabljiva, sodišče prve stopnje pa je dalo prednost nacionalnemu zakonu, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev 8. in 153. člena URS ter kršitev 6. člena EKČP. Sklicuje se na dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče opravi glavno obravnavo in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in stroškovnemu zahtevku iz tožbe, podredno pa, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu senatu.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K I. točki izreka:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. ZUS-1 v 1. členu določa, da se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljevanju organi) na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. Organ iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki z aktom oziroma dejanjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, je organ iz 1. člena ZUS-1, to je ali državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. V obravnavani zadevi naj bi v tožničine človekove pravice z očitanim dejanjem posegla disciplinska komisija OZ.

9. ZOdv (41. člen) določa, da se odvetniki, ki opravljajo odvetniški poklic v Republiki Sloveniji, obvezno združujejo v zbornico in (prvi odstavek 43. člena) da je zbornica pravna oseba. Organizacija OZ in drugih organov zbornice je urejena s Statutom Odvetniške zbornice (v nadaljevanju Statut). Statut določa, da sta Disciplinska komisija I. stopnje in Disciplinska komisija II. stopnje organa zbornice. Disciplinska komisija I. stopnje vodi postopek in odloča v disciplinskih zadevah zoper odvetnika, razen o zadevah, v katerih je po zakonu pristojno odločati disciplinsko sodišče (prvi odstavek 39. člena Statuta), Disciplinska komisija II. stopnje pa odloča o pritožbah zoper odločbe Disciplinske komisije I. stopnje (prvi odstavek 41. člena Statuta).

10. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da očitano dejanje, s katerim naj bi se poseglo v tožničine zatrjevane pravice, ni storil organ, naveden v 1. členu ZUS-1. Ni sporno, da v tem primeru ne gre za državni organ niti za organ lokalne skupnosti. Po URS (prvi odstavek 137. člena) je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Kot taka tudi samostojno ureja svoja notranja razmerja. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali je OZ pravna oseba javnega prava ali pravna oseba zasebnega prava, kar v tem primeru niti ni pomembno (saj sta lahko tako pravna oseba javnega kot tudi pravna oseba zasebnega prava lahko nosilki javnih pooblastil), pa je OZ, kot poklicna organizacija (združenje) odvetnikov, sicer v določenih zadevah lahko tudi nosilka javnega pooblastila, to pa še ne pomeni, da je kot taka za vse zadeve, ki jih izvaja, tudi za urejanje notranjih razmerij, organ z javnimi pooblastili (organ iz 1. člena ZUS-1).

11. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo OZ ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in je skladno z upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje (I Up 1176/2002, I Up 1045/2003). Ker v obravnavanem primeru ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerekoli organ katerekoli pravne osebe.

12. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. V obravnavani zadevi je za odločitev pravno pomembno, da vodenje disciplinskih postopkov pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice ne predstavlja tiste dejavnosti te zbornice, ki bi jo ta opravljala v okviru javnega pooblastila. Zato ne gre za dejanja organa v smislu ZUS-1, zato tudi subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni možno.

13. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča RS Up-499/06, saj se je Ustavno sodišče RS v navedeni zadevi sklicevalo na tretji odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 - v nadaljevanju ZUS). Tretji odstavek 1. člena ZUS pa je bil drugačen, kot je prvi odstavek 4. člena ZUS-1 in je določal, da „v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“; prvi odstavek 4. člena ZUS-1 pa določa tako, kot je navedeno tudi v 7. točki te obrazložitve.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na navedeno pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje o tožbi odločati po vsebini, in ugovor, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo tretji odstavek 15. člena URS ter 22. in 23. člen URS, ni utemeljen.

15. Ker gre v obravnavani zadevi za procesno odločitev, ko je bila tožba zavržena že v predhodnem preizkusu, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev postopka (nevročitev pritožbe) disciplinske komisije ter v zvezi s tem na kršitev 6. člena EKČP. 16. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).