Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 1. odst. 1054. člena OZ, ki glede poravnave napotuje na splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Glede na dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje zmoto pri sklepanju poravnave, je mogoče zahtevati razveljavitev poravnave kot pogodbe civilnega prava ob pogojih iz člena 46 OZ. Vendar pa je zahtevek za razveljavitev pogodbe (oziroma v tem primeru poravnave) oblikovalen in ne ugotovitven.

Neveljavnosti poravnave zaradi zatrjevane zmote ni mogoče uveljavljati v okviru predhodnega vprašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora toženec plačati znesek 590,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno odločitev se tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je le-to napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da sklenjeno poravnavo smiselno izpodbija iz razloga bistvene zmote. Zato bi moralo sodišče po oceni pritožnice kot predhodno vprašanje najprej reševati vprašanje razveljavitve poravnave zaradi bistvene zmote tožeče stranke, ne pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99, s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje za neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju. Sodba, izdana v takšnem postopku se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst.458. člena ZPP), o čemer je bila pritožnica pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

Ključna pritožbena trditev se nanaša na očitek sodišču prve stopnje, da v okviru predhodnega vprašanja ni reševalo vprašanja razveljavitve poravnave, na kateri je temeljilo zatrjevano neupravičeno izplačilo tožencu in sicer zaradi bistvene zmote tožeče stranke. V tem se naj bi odražala nepravilna uporaba materialnega prava, čemur pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev namreč pravilno oprlo na določbo 1. odst. 1054. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki glede poravnave napotuje na splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Glede na dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje zmoto pri sklepanju poravnave, je mogoče zahtevati razveljavitev poravnave kot pogodbe civilnega prava ob pogojih iz člena 46 OZ. Vendar pa je zahtevek za razveljavitev pogodbe (oziroma v tem primeru poravnave) oblikovalen in ne ugotovitven. Oblikovalna tožba pa ni vsebovana v dajatveni, saj s prvo tožnik uveljavlja spremembo in ne zgolj ugotovitev obstoječega pravnega razmerja. Zato je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da neveljavnosti poravnave zaradi zatrjevane zmote ni mogoče uveljavljati v okviru predhodnega vprašanja, povsem pravilno.

Tako se izkaže pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava za neutemeljenega, ker pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

V obravnavani zadevi je bila na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 prenesena pristojnost reševanja z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.