Jedro

Ravnanje enega od etažnih lastnikov, ki sam uporablja skupni balkon v solasti vseh etažnih lastnikov, ostalim pa to onemogoča, je v nasprotju z 19. čl. SZ-1 in 115. čl. SPZ in predstavlja protipravno vznemirjanje (99. čl. SPZ). Varstvo skupnega dela lahko uveljavlja tudi samo en etažni lastnik (100. čl. SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da odstrani klimatsko napravo na skupnem ''čistilnem'' balkonu v 3. nadstropju na vzhodni strani večstanovanjske stavbe na K. v Ljubljani (v nadaljevanju balkon), skupaj z vsemi instalacijskimi vodi, ki potekajo od stanovanja št. 8. Nadalje je odločilo, da je tožniku dolžan omogočiti dostop do balkona, tako da mu izroči en izvod ključa od vrat balkona, v bodoče pa se je dolžan vzdržati vsakršnih posegov na balkonu, ki bi predstavljali vznemirjanje solastninske pravice tožnika. Končno je tožencu naložilo še, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.276,86 EUR.

(2) Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na 19. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) o načinu uporabe večstanovanjske stavbe med etažnimi lastniki ter na 105. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o pojmu etažne lastnine. Etažna lastnina na stavbi na K. namreč sploh še ni vzpostavljena in tudi ni vpisana v zemljiško knjigo. Pravno podlago bi zato lahko predstavljale le ustrezne določbe SPZ o solastnini. Pritožba nadalje oporeka aktivni legitimaciji tožnika, saj v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik stanovanja št. 7. Tožnik je zgolj posestnik stanovanja in mu gre le posestno varstvo. Medsebojno petitorno zaščito imajo le solastniki, ne pa tudi posestniki, zato je sklicevanje sodišča na 100. čl. SPZ napačno. V zvezi s pasivno legitimacijo pritožba meni, da je tožena napačna stranka. Poudarja, da je stanovanje št. 8 v solasti toženca, njegove žene in sina. Že zaradi tega bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Poleg tega pa gre po stališču pritožbe za nujno enotno sosporništvo vseh stanovalcev, saj sodba ureja razmerja med njimi. Pritožba vztraja na stališču, da je toženec sporni balkon priposestvoval. Balkon je uporabljal v dobri veri (drugi stanovalci mu tega niso nasprotovali), na podlagi pravnega naslova (priznana mu je bila pravica uporabe balkona), potekla pa je tudi doba za priposestvovanje (več kot 10 let). Sodišče se ni opredelilo do projekta etažne lastnine, po katerem mu je bila ob nakupu stanovanja (10.11.1988) priznana izrecna možnost uporabe balkona, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče bi moralo glede vprašanja priposestvovanja uporabiti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in ne SPZ. Pojasniti bi moralo, zakaj toženec ni bil dobroveren. Glede na ugotovitve sodišča, da so ostali stanovalci toženčevo prisvajanje balkona dalj časa tolerirali, pa so razlogi v medsebojnem nasprotju in ne vodijo do zaključka v izreku sodbe, zato je tudi v tem delu podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je z ugotovitvijo, da so stanovalci sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih, v kateri niso določili, da bi balkon pripadel zgolj določenim stanovalcem, prejudiciralo pravno razmerje, ki sploh ne obstaja, s čimer naj bi ponovno zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Pogodba o medsebojnih razmerjih med stanovalci namreč ni bila sklenjena. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj naj bi bil toženec samostojno zavezan k odstranitvi klime. Sodba namreč nima ugotovitve o tem, da je prav toženec s svojim ravnanjem (inštalacija klime) motil tožnika. Tudi sicer je toženec ves čas opozarjal, da je klima v solasti toženca, žene in sina (kot solastnikov stanovanja št. 8), z njo pa upravlja žena. Sodišče ni utemeljilo, na kateri materialnopravni podlagi je obsodilo toženca. Sodbi manjkajo razlogi tudi glede obveznosti toženca, da izroči ključ balkona. Ugotovljeno je bilo namreč, da je na vratih balkona še vedno prvotna ključavnica, saj tožniku ni uspelo dokazati, da bi jo toženec od nakupa stanovanja kdaj zamenjal. Ključ, ki ga je toženec dobil ob nakupu stanovanja, pa ima sedaj njegova žena. Tožnik naj si ga zato pridobi od prejšnjega lastnika njegovega stanovanja oz. od upravnika. Določba 99. čl. SPZ, ki govori o vznemirjanju kako drugače kot z odvzemom stvari, bi prišla v poštev le, če bi imel tožnik balkon v posesti. Tožniku pa je bila z onemogočenim dostopom na balkon odvzeta posest balkona. Odločitev je torej v nasprotju z razlogi (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritožba zaključi z navedbo, da je tožnik tožbo vložil iz šikanoznih razlogov. Glede na to, da ima tožnik v stanovanju svoj balkon, spornega balkona namreč nima namena uporabljati. Zahtevku bi moralo sodišče zato odreči pravno varstvo (12. čl. SPZ).

(3) Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

(6) Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 69/2003, SZ-1) med drugim ureja lastninskopravna razmerja in upravljanje v večstanovanjskih stavbah. Glede na to, da stavba na K. v pretežnem delu predstavlja stanovanjski blok z več stanovanji, se je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno oprlo na citirani zakon. Očitek o napačni uporabi materialnega prava pritožba utemeljuje predvsem z dejstvom, da etažna lastnina na stavbi ni vzpostavljena, kar pa ne drži. Iz podatkov v zemljiški knjigi, v katero je pritožbeno sodišče vpogledalo po uradni dolžnosti, namreč izhaja ravno nasprotno – pod vl. št. 2305 k.o. T. je na stanovanjski stavbi K. vpisana etažna lastnina z identifikacijsko oznako 986.ES v korist vsakokratnega lastnika podvl. 2305/1 – 14. Ustrezno pravno podlago zato predstavljajo tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, SPZ) o etažni lastnini (105. – 127. čl.).

(7) Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec nima pravice do izključne uporabe balkona, temveč gre za skupne dele stanovanjske stavbe (v smislu 3. odst. 105. čl. SPZ in 5. čl. SZ-1).

Do navedene ugotovitve je prišlo tudi na podlagi projektne dokumentacije (priloga B5) (glej stran 5 sodbe). Pritožba mu zato neutemeljeno očita, da se do omenjene listine ni opredelilo, s čimer naj bi zagrešilo procesno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Takšen zaključek pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen. V projektni dokumentaciji je namreč predvideno le, da imajo stanovanja brez balkonov na zahodni strani (takšno je tudi stanovanje toženca, op. pritožbenega sodišča) možnost uporabe skupnih čistilnih balkonov na vzhodni strani. Navedeno pa še ne pomeni, da ima zgolj toženec pravico uporabljati balkon, kot zmotno meni sam. Izključno pravico bi namreč pridobil, če bi balkon kupil, kar pa iz prodajne pogodbe z dne 10.11.1988 (priloga B3) ne izhaja, saj je bil predmet njegovega nakupa le stanovanje št. 8 s shrambo št. E 8. Sodišče prve stopnje je podlago za toženčevo ravnanje iskalo tudi v pogodbi o medsebojnih razmerjih (osnutek v prilogi A18), za katero pritožba utemeljeno opozarja, da ni bila sklenjena, kar pa zgolj dodatno potrjuje zaključek sodišča, da za toženčevo izključno uporabo ni nikakršne podlage.

(8) Za vprašanje priposestvovanja bi bilo po stališču pritožbenega sodišča potrebno uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80, ZTLR). Določbe SPZ bi prišle v poštev le, če bi priposestvovanje teklo še po njegovi uveljavitvi (269. čl. SPZ), v obravnavani zadevi pa toženec zatrjuje, da je priposestvovanje nastopilo že pred tem. Glede na to, da so pogoji po obeh ureditvah praktično enaki, pa napačna uporaba materialnega prava ni podana.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec balkona ni priposestvoval. Razloge za njegovo nedobrovernost, ki izključuje priposestvovanje (2. in 3. odst. 28. čl. ZTLR), je v nasprotju s pritožbenimi trditvami navedlo (glej odstavek 5 na strani 6 sodbe) in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Dobrovernost predstavlja njegovo (zmotno) mišljenje, da je lastnik balkona, za kar bi moral imeti opravičljiv razlog. Glede na to, da projektna dokumentacija, na katero se toženec sklicuje, ne govori o njegovem lastništvu na balkonu, je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni bil v dobri veri. Okoliščina, da so ostali stanovalci tolerirali njegovo ravnanje, torej ne zadostuje.

(9) Pritožba neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da tožnik v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik, zaradi česar naj ne bi bila podana njegova aktivna legitimacija. Varstvo lastninske pravice ima namreč tudi domnevni lastnik (98. in 99. čl. SPZ). Domnevno lastništvo na stanovanju št. 7 in solastništvo na skupnih delih stavbe je tožnik izkazal s prodajno pogodbo z dne 12.7.2005 (priloga A8).

(10) Glede na to, da vznemirjanje izvira iz ravnanja toženca kot etažnega lastnika, ne pa iz lastnosti stanovanja št. 8, je zgrešeno pritožbeno stališče, da bi bili lahko toženi kvečjemu vsi solastniki tega stanovanja oziroma kar vsi etažni lastniki stavbe na K. skupaj. V tovrstnih sporih je namreč pasivno legitimiran tisti, ki je vznemirjal lastnika, izmed več oseb pa je lahko tožen tudi samo eden izmed njih.

(11) Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je ravno toženec tisti, ki tožniku brani uporabo balkona, ter da je on kupil in dal namestiti sporno klimo, ki zaseda večji del balkona (glej odstavek 1 na strani 5). Navedeno ravnanje, ki ga pritožba ne zanika, nasprotuje določbi 19. čl. SZ-1 ter 115. čl. SPZ, po katerih skupne dele lahko uporabljajo vsi etažni lastniki sorazmerno svojemu deležu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da gre za protipravno vznemirjanje v smislu 99. čl. SPZ. Sodba ima tako vse razloge, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in so pritožbeni očitki o nasprotnem neutemeljeni. Pritožba sicer meni, da gre za odvzem posesti (v poštev bi tako prišel vrnitveni zahtevek v smislu 92. čl. SPZ), kar pa ne drži. Glede na to, da imajo vsi etažni lastniki pravico uporabljati balkon, tožnik namreč ne bi mogel zahtevati izročitve balkona (zgolj) njemu, kar je vsebina vrnitvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na določbo 100. čl. SPZ, po kateri lahko varstvo skupnega dela zahteva zgolj eden od etažnih lastnikov (v korist ostalih) in so pritožbeni očitki o nedoslednosti sodišča prve stopnje pri uporabi materialnega prava neutemeljeni.

(12) V točkah (10) in (11) podano stališče vsebuje tudi že odgovor na pritožbeno vprašanje, zakaj je ravno (oz. zgolj) toženec dolžan odstraniti klimo ter izročiti ključ balkonskih vrat. Ker ravno zaklenjena vrata balkona onemogočajo njegovo uporabo, izročitev ključa tožniku predstavlja način, s katerim bo vznemirjanje prenehalo. V kolikor toženec nima ključa, kot vztrajno ponavlja tudi v pritožbi, bo svojo obveznost pač izpolnil z ustreznim sodelovanjem žene.

(13) Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati niti pavšalna pritožbena navedba, da je bila tožba vložena zgolj zaradi šikaniranja toženca.

(14) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).