Jedro

Če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov, in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju. Skladno s tem določilom (in naslednjimi o pridobitvi so-lastninske pravice) je potrebno presojati tudi razmerja med solastniki, kadar v solastno premoženje ne vlagajo vsi ampak le nekateri izmed solastnikov, ti pa v znatnem obsegu tako, da s takimi vlaganji pride celo do nastanka nove stvari.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev darilne pogodbe med njo in tožencema in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo lahko tožnik vknjižil lastninsko pravico na nepremičninah, vpisanih v vl. št... k.o... do 1/10, na svoje ime. Pritožbi drugotoženca je sodišče druge stopnje ugodilo in zahtevek zoper njega v celoti zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh razlogov iz 385. člena ZPP in predlagala, da revizijsko sodišče sodbo spremeni in vzpostavi sodbo prve stopnje ali sodbo razveljavi in zadevo vrne na drugo stopnjo v novo odločanje. V reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče mimo trditvene podlage drugotoženca in mimo ugotovljenih dejstev samo ugotovilo, da je bil namen tožnika, da za vedno in brez razloga podari drugotožencu del svoje hiše. Tožnik je pojasnil, da nikoli ne bi ničesar podaril drugotožencu, če ne bi bil hčerin mož. Uveljavljal je vrnitev darila, ker je nagib za darilo odpadel zaradi razveze zakonske zveze med tožencema. Že v darilni pogodbi piše, da drugotoženec v primeru razveze ne sme ničesar odtujiti in je ta prepoved vpisana v zemljiški knjigi. Tožnik je točno pojasnil, zakaj zahteva vrnitev darila. Celo označil je pravno podlago, to je 210. člen ZOR. Sodba Višjega sodišča pomeni, da je pogodba nasproti hčeri razveljavljena, nasproti drugotožencu pa živi naprej. Solastniki in sopogodbeniki so nujni in enotni sosporniki, le zato je tožnik tožil tudi svojo hčerko. Sodba je tudi materialnopravno zgrešena. Ni res, da motiv ne more biti pravna podlaga darilne pogodbe. Ravno pri taki pogodbi, kjer so stranke sedaj bivši zakonci in starši, je še kako možno, da se nekaj podari zaradi sorodstvenih razmerij. Revizija opozarja na pravno mnenje št. II/87 in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 546/92. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija formalno opredeljeno uveljavlja kršitev pravdnega postopka, vendar očitana kršitev ni obrazložena. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da okoliščine, ki so nastale po tem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljaven nastanek pogodbe nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena ZOR), je s tem posel nehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni storiti (4. odstavek 210. člena ZOR - pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12.1987, Poročilo VS SRS, št. II/87). Če vrnitev v naravi ni mogoča, nastopi dolžnost nadomestitve dosežene koristi (2. odstavek 210. člena ZOR). Zmotna pa je presoja sodišča druge stopnje, da pri darilni pogodbi nagib za sklenitev ne more predstavljati pravne podlage (kavze) sklenjene pogodbe. Ravno darilne pogodbe med starši na eni strani in otrokom in njegovim zakoncem na drugi strani imajo praviloma tako podlago. Z razvezo zakonske zveze pa ta lahko odpade. Če pa odpade podlaga za daritev, je praviloma utemeljena zahteva za vrnitev darovanega.

Doslej povedano zadošča za presojo, da je utemeljena tožnikova revizija: sodišče druge stopnje je s posplošenim (in vsaj v tako posplošeni obliki materialnopravno zgrešenim) stališčem zanemarilo konkretne dejanske okoliščine darilne pogodbe, na podlagi katere je (tudi) drugi toženec prejel darilo, katerega vrnitev je tožnik zahteval in kar mu je sodišče prve stopnje tudi naložilo (sicer s hkratno "razveljavitvijo" darilne pogodbe). Ta presoja narekuje revizijskemu sodišču odločitev po 2. odstavku 395. člena ZPP, to je razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve istemu sodišču v novo odločanje: zaradi zmotne uporabe materialnega prava namreč sodišče druge stopnje ni v celoti preskusilo dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji in izpodbijanega z drugotoženčevo pritožbo.

Glede na doslej obrazloženo niso potrebni napotki sodišču druge stopnje za novo odločanje. Kljub temu pa ni odveč nekoliko razširiti razčlenitev materialnopravne problematike spora, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Opozoriti kaže predvsem na naslednje: Iz dosedanjih ugotovitev, predvsem pa iz trditvene podlage pravdnih strank (drugotoženca) v postopku sledi, da naj bi prišlo do pomešanja dveh lastninskih mas: solastnega premoženja (tožnika in obeh tožencev, ki sta ga pridobila z darilno pogodbo) in skupnega premoženja (obeh tožencev, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze). Če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov, in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju (1. odstavek 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 6/80, ZTLR). Skladno s tem določilom (in naslednjimi o pridobitvi so-lastninske pravice) je potrebno presojati tudi razmerja med solastniki, kadar v solastno premoženje ne vlagajo vsi ampak le nekateri izmed solastnikov, ti pa v znatnem obsegu tako, da s takimi vlaganji pride celo do nastanka nove stvari.

Drugotoženec je v postopku zatrjeval skupna vlaganja nekdanjih zakoncev (obeh tožencev) v solastno premoženje. Še več: bil je celo voljan načeloma pripoznati tožbeni zahtevek, vendar šele, ko bo dosežen sporazum glede delitve skupnega premoženja zakoncev (odgovor na tožbo, l. št. spisa 6). Z izgradnjo dveh garaž in stanovanja nad njima (pritožbene trditve) sta toženca povečala vrednost celotne nepremičnine, ki je solastno premoženje pravdnih strank. Del te celotne stvari je v skupni lastnini tožencev, njuna deleža na skupni lastnini pa še nista določena, utegneta pa bistveno vplivati na višino solastnih deležev na nepremičnini. Teh zatrjevanih okoliščin sodišči nista raziskali, so pa pomembne za pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizijsko sodišče opozarja, da je v dejanskih in pravnih situacijah, kakršna je bila zatrjevana s strani drugotoženca, potrebno upoštevati še določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, 14/89, p.b., ZZZDR) o premoženjskih razmerjih med zakonci, iz katerih seveda sledi tudi to, da skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ne more biti predmet "vrnitve", kakršna je bila zahtevana s tožnikovim tožbenim zahtevkom (v drugem odstavku tožbenega zahtevka), ker tako premoženje ni bilo podarjeno, ampak pridobljeno na originaren način, s skupnim delom.

Izrek o revizijskih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.