Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.250 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 8.000 EUR in za strah v višini 1.800 EUR. Tako je toženki obsodilo na plačilo 16.050 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice odškodnine za nepremoženjsko škodo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. P ovzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč ter zatrjuje, da sta sodišči telesne in duševne bolečine ovrednotili prenizko. V zvezi s tem navaja dve sodbi revizijskega sodišča, za kateri trdi, da gre za podobna primera temu. Poleg tega trdi, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da se je nezgoda zgodila že leta 2000, odškodnina pa še vedno ni v celoti izplačana.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve naj bi zagrešili nižji sodišči. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

7. Pravna podlaga za prisoditev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

8. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel zvin levega ramenskega sklepa, zvin palca leve roke, pretrganje tetive dolge glave leve dvoglave mišice nadlahti in utesnitveni sindrom leve rame.

9. Ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč izhaja, da sta pri odmeri odškodnine ustrezno in pravilno upoštevali vse okoliščine primera. Upoštevali sta intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (hude bolečine so bile zelo kratkotrajne, lahke pa bodo ob obremenitvah ramena prisotne tudi v bodoče) ter neugodnosti v času zdravljenja, ki so bile blažje stopnje. Pri prisoji odškodnine za strah je upoštevalo tako intenziven primaren strah kot dolgotrajen sekundaren strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa vse ugotovljene posledice (predvsem trajno zmanjšano gibljivost v levem ramenskem sklepu). Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev, prisoja višje odškodnine ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. V zvezi s primeroma, na katera se tožnik v reviziji sklicuje, je treba pojasniti, da ne predstavljajo sodne prakse, ki je znatno obsežnejša. Sodna praksa namreč deluje kot celota, zato je izpostavljanje posameznih primerov pomanjkljivo in zavajajoče. 10. Revizijski očitek v zvezi s pravnim pomenom čakanja na odškodnino ni utemeljen. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na izplačilo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je taka, da sodišča praviloma prisojajo odškodnine po nekaj letih od vložene tožbe (v tem primeru je postopek od vložitve tožbe do pravnomočnosti trajal šest let). Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti odločanja od trenutka nastanka škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi čakanje na odškodnino.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).