Jedro

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ obravnaval situacijo iz tretjega odstavka 111. člena ZUP kot prekršek po ZP-1 in pri tem upošteval materialnopravne in procesne določbe ZP-1, kar pa v obravnavanem primeru ni pravilno. Ne gre namreč za prekršek v smislu ZP-1, ampak za inštitut denarne kazni po tretjem odstavku 111. člena ZUP, ki jo lahko izreče organ oz. uradna oseba organa ob izpolnjevanju pogojev, da gre za žalitev organa, uradne osebe, nasprotne stranke ali drugega udeleženca v postopku, kar pa je treba tudi ustrezno obrazložiti v skladu s pravili ZUP. Slednje pomeni, da mora odločba vsebovati obvezne sestavine, ki jih predpisuje ZUP. Izpodbijani sklep pa sloni na določbah ZP-1 in so zato bistveno kršena pravila upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Skupne uprave Medobčinskega inšpektorata in redarstva Vrhnika 062-102/2011-3 z dne 24. 1. 2012 in 1. točka odločbe Župana Občine Vrhnika z dne 4. 5. 2012, se odpravita in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, izdanim po pooblaščeni uradni osebi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 51. člena in 46. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), je bila izrečena v postopku za prekrške zoper tožnico zaradi kršitve tretjega odstavka 111. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločba o prekršku (v pritožbenem postopku preimenovana v sklep) ter za prekršek po tretjem odstavku 111. členu ZUP globa 500,00 EUR z rokom plačila 10 dni po pravnomočnosti (v katerem se lahko predlaga plačilo globe na obroke), v nasprotnem bo prekrškovni organ predlagal pristojnemu sodišču uklonilni zapor, dokler globe kršitelj ne plača, vendar najdlje 30 dni, s tem da z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če kršitelj tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se globa izterja prisilno, kršitelj pa lahko v roku 8 dni po vročitvi sklepa o uklonilnem zaporu sodišču predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist. Stroške po prvem odstavku 144. člena v zvezi s prvim odstavkom 143. člena in drugim odstavkom 58. člena ZP-1 mora plačati kršiteljica: sodno takso v znesku 50,00 EUR po Zakonu o sodnih taksah ( ZST-1), ki bo odmerjena po pravnomočnosti odločbe o prekršku z nalogom za plačilo sodne takse. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica 14. 12. 2011 naslovila „Pritožbo na izdajo sklepa in posredovanje zadev Ustavnemu sodišču CDU 35/2010 (E9.AP)“, v kateri navaja, da ima inšpektor, ki vodi postopek izkušnje s službovanjem v kriminalistični službi - Udbi, ter da se je brez ustrezne kvalifikacije protizakonito vpisal na Fakulteto za upravo. Gre za žaljive obtožitve uradne osebe, ki zoper tožnico vodi izvršilni inšpekcijski postopek z namenom razžalitve, obrekovanja in oviranja inšpekcijskega postopka. Prvostopenjski organ se sklicuje na tretji odstavek 111. člena ZUP, ki ga citira ter 50. člen ZP-1, po katerem je bilo tožnici posredovano obvestilo, da se izjavi o dejstvih oz. okoliščinah prekrška, ki je bila vložena v hišni predalček, ker dokumenta ni prevzela v roku 15 dni in v roku 5-dni ni podala svojih navedb o dejstvih in okoliščinah prekrška.

Pritožbeni organ je odločbo o prekršku preimenoval v sklep in potrdil izrek globe v znesku 500,00 EUR. Navaja tretji odstavek 111. člena ZUP ter da je glede na težo kršitve in navedbe izrek globe utemeljen. Svoje ravnanje je tožnica ponovila tudi v pritožbi 17. 1. 2012, v kateri je podala enake žaljive obdolžitve. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo sklepa pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, pritožba pa neutemeljena. Navaja drugi odstavek 248. člena ZUP. V obrazložitvi navaja, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve kazni (drugi odstavek 112. člena ZUP).

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Nobenega dvoma ni, da v svoji vlogi dne 14. 12. 2011 ni zapisala ničesar, kar ne bi odgovarjalo dejstvom in okoliščinam v zvezi z delovanjem inšpektorja v SDV oz. UDBI in hkrati je dokazala, da je imela utemeljene razloge verjeti v svoje trditve o protizakonitem vpisu na Upravno fakulteto Univerze v Ljubljani ter navaja dokaze ter predlaga zaslišanje prič in prilaga odločbo Ustavnega sodišča U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011. Ravnanje ne pomeni zakonskih znakov prekrška iz tretjega odstavka 111. člena ZUP, saj je tožnica s citiranim zgolj poskusila dati težo nezakonitostim in nenavadnim ravnanjem uradne osebe ter na takšen način opozoriti, da je postopek voden nedemokratično, nezakonito in s kršitvijo njenih pravic. Iz načina izražanja in drugih okoliščin je razvidno, da tožnica ni ničesar izrazila z namenom zaničevanja ter ni izrekla negativno vrednostno oceno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim navaja, da je nedopustna utemeljitev tožeče stranke, ki iz podatkov v evidenci posameznika tega obtoži zločinskih dejanj in sodelovanja v UDBI in na tem gradi svojo obrambo. Inšpekcijski postopek 061169/2008 je voden zakonito. Navaja sklep in sodbo Upravnega sodišča RS I U 491/2010, da gre za nelegalen objekt pa izhaja iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 10. 1. 2012, ki nalaga, da morata tožnica in A.A. ustaviti gradnjo jeklenega nadstreška in ga v roku 4-mesecev odstraniti.

Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja tožeča stranka, temveč iz razlogov, ki jih v nadaljevanju navaja sodišče: Po tretjem odstavku 111. člena ZUP lahko organ kaznuje z denarno kaznijo do 50,00 EUR tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Gre za denarno kazen, ki jo izreče uradna oseba ob izpolnjevanju pogojev tretjega odstavka 111. člena ZUP, torej v primeru, če gre za osebo, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Na navedeni pravni podlagi ne gre za prekršek, ki se obravnava po ZP-1, temveč za institut denarne kazni zoper tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Denarno kazen lahko izreče organ do višine 50,00 EUR. Gre za diskrecijsko pravico organa, ki jo mora uporabiti v okviru zakonskih pooblastil in v skladu z namenom, za katerega je dano. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabljati institutov, ki jih predpisuje ZP-1, na katerega določbe se oba organa sklicujeta. V obravnavanem primeru ne gre za postopek po ZP-1, temveč za upravni postopek in za upoštevanje pravil po ZUP, kamor sodi tudi ugotovitveni postopek po ZUP in vsi drugi instituti po ZUP, od npr. vročanja do izvršljivosti (npr. drugi odstavek 112. člena ZUP).

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ obravnaval situacijo iz tretjega odstavka 111. člena ZUP kot prekršek po ZP-1 in pri tem upošteval materialnopravne in procesne določbe ZP-1, kar pa v obravnavanem primeru ni pravilno. Nepravilno je upošteval tudi določbe o sodni taksi, saj v upravnem postopku določbe ZST-1 ne pridejo v poštev. V obravnavanem primeru ne gre za prekršek v smislu ZP-1, ampak za inštitut denarne kazni po tretjem odstavku 111. člena ZUP, ki jo lahko izreče organ oz. uradna oseba organa ob izpolnjevanju pogojev, da gre za žalitev organa, uradne osebe, nasprotne stranke ali drugega udeleženca v postopku, kar pa je treba tudi ustrezno obrazložiti v skladu s pravili ZUP. Slednje pomeni, da mora odločba vsebovati obvezne sestavine, ki jih predpisuje ZUP (210. člen do 216. člen ZUP). Izpodbijani sklep pa sloni na določbah ZP-1 in so zato bistveno kršena pravila upravnega postopka (npr. sodelovanje stranke v postopku, vprašanje seznanitve s postopkom, zaslišanje stranke v postopku, izvršljivost odločitve, ipd.). Pritožbeni organ je sicer spremenil izrek prvostopenjske odločbe o prekršku tako, da je navedel, da gre v obravnavanem primeru za sklep, kar pa v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev, saj niso uporabljeni pravilni instituti po ZUP. Zato se sodišče do materialnopravne podlage, torej ali gre v konkretnem primeru za dejanski stan iz tretjega odstavka 111. člena ZUP niti ni opredelilo, saj je to stvar, o kateri bo prvostopenjski organ moral v ponovnem postopku, ob upoštevanju pravilnih procesnih institutov po ZUP, ponovno odločiti in to pravilno obrazložiti tako, da bo odločitev tudi možno preizkusiti.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi tretje in četrte alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu na podlagi tretjega odstavka ob upoštevanju četrtega ter petega odstavka istega člena ZUS-1 v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organ, kolikor bo uporabil inštitut denarne kazni po tretjem odstavku 111. člena ZUP, moral ravnati v skladu z navedeno določbo in v okviru pooblastil, ki mu jih daje ZUP, pri tem pa bo moral upoštevati tudi vse procesne garancije, ki jih določa ZUP.

Sodišče še pripominja, da kolikor bi šlo za prekršek, ne bi bilo za odločanje pristojno Upravno sodišča RS, ampak bi bilo zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem v skladu po ZP-1. Ker pa se oba organa sklicujeta na tretji odstavek 111. člena ZUP, je sodišče preizkušalo izpodbijano odločitev v smislu navedene odločbe oz. v obravnavanem primeru štelo, da gre za uporabo instituta denarne kazni po ZUP.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila pavšalnih stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 420,00 EUR.