Jedro

Dokazovanje, da je delež enega od zakoncev na skupnem premoženju večji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta zakonca, spada parcela št. 442/1 k.o. in stanovanjska hiša, ki stoji na tej parceli, poleg tega pa še vrsta več ali manj dragih premičnin. Glede takšnega premoženja je ugotovilo, da delež tožeče stranke na njem znaša 4/10, delež tožene stranke pa 6/10 od celote. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, istočasno pa tudi višji zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlogom na njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki na skupnem premoženju uveljavlja svoj polovični delež, ugodeno. Le podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Tožnica je v času zakonske zveze za toženca v celoti skrbela, zaradi česar mu je bil omogočen višji zaslužek. Ta okolnost je bila premalo upoštevana. Pri gradnji stanovanjske hiše so sodelovali predvsem tožničini sorodniki, njihova pomoč pa je bila dana njej osebno. Poleg tega je s strani njenega sorodstva bila pripravljena hrana, plačan pa je bil tudi gramoz. Vrednost lesa, ki ga je prispevala toženčeva družina, je tako z opisanim prispevkom izenačena. Iz davčnih napovedi je razvidno, da toženec vendarle ni zaslužil bistveno več od tožnice. Tudi iz zavarovalniške karte za leto 1979 je razvidno, da je bil toženčev zaslužek 40.631 DEM, čeprav je prvo sodišče ta zaslužek opredelilo z zneskom 49.631 DEM, kar je bistvena napaka. Sicer pa so listine, zbrane v Nemčiji, ostale neprevedene. Prihranke, iz naslova obveznega varčevanja je tožnica porabila za gradnjo, toženec pa jih je dvignil šele po končani gradnji. Tožnica graja tudi odločitev o pravdnih stroških, ker meni, da o njih ni odločeno v skladu z uspehom v pravdi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Podatki o plačah in drugih prejemkih pravdnih strank iz obdobja njune zaposlitve v Nemčiji so v razlogih sodb nižjih sodišč utemeljeno upoštevani kot prevladujoč kriterij pri vrednotenju njunega prispevka pri ustvarjanju skupnega premoženja. Takšnega izhodišča tudi revizija izrecno ne graja. Vendar pa očitna napaka pri zapisu razlogov sodbe sodišča prve stopnje o višini bruto dohodka toženca, ki je razviden iz zavarovalniške karte za leto 1979 (namesto zneska 43.631 DEM je naveden znesek 49.631 DEM) ni tako odločilna, da bi mogla vplivati na razsojo, ali da bi zaradi nje bilo mogoče trditi, da so o odločilnem dejstvu sodbeni razlogi med seboj v nasprotju (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Kljub opisani napaki še vedno obvelja, da je toženec znatno več zaslužil (razlogi na 5. strani sodišča prve stopnje), pri čemer je največja razlika v njegovo korist podana v letu 1983, na katerega pa se sporna navedba iz zavarovalniškega lista ne nanaša. Izpodbijana sodba ima tudi prepričljive razloge, ki se nanašajo na nezanesljivost dokazovanja dohodkov strank na podlagi družinskih davčnih napovedi. Tožnica tudi v reviziji svojih nepopolnih pritožbenih navedb v tej smeri ne dopolnjuje (ne glede na to, da obravnava tega vprašanja spada tudi v področje presoje dejanskega stanja, kjer revizija ni dovoljena - 3. odstavek 385. člena ZPP). Tako ni jasno, katere določbe zakona o pravdnem postopku naj bi v tem obsegu bile bistveno kršene.

Načelo, da teče pravdni postopek v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (6.člen ZPP) je izvedeno tudi v določbi 2. odstavka 232. člena ZPP. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti namreč priložen tudi overjen prevod. Ker zavarovalniški listi in druge listine, sestavljene v nemškem jeziku, niso bile prevedene, navedeni zakonski določbi nista bili upoštevani. Vendar pa tožnica po eni strani te okolnosti v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje ni navajala, zaradi česar sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 375. člena ZPP), po drugi strani pa ne glede na to obvelja ugotovitev, da izostanek prevoda zavarovalniških list ni mogel vplivati na pravilnost in zakonitost sodb nižjih sodišč. Gre namreč za dobro razvidne številčne podatke, na katere sta se pravdni stranki tudi sklicevali in za njihovo presojo tudi ni bilo potrebno razumevanje nemškega jezika.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Revizijsko stališče, da bi pri pridobivanju skupnega premoženja bilo treba uporabiti nemško pravo, ni utemeljeno. Višina dohodka pravdnih strank, ustvarjenega v Nemčiji, sicer predstavlja prevladujoč element dejanske podlage, na kateri pa je glede deležev na tem skupnem premoženju, ki se nahaja v Sloveniji, mogoče uporabiti le domače pravo (59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list RS, št. 15/76 do 14/89). Izhodišče za izračun dohodkov strank sicer temelji na bruto zneskih, ki so obdavčeni, vendar pa je primerjava plač v sodbah nižjih sodišč korektna, saj bruto zneske upošteva za obe pravdni stranki.

Tožnica je dokazovala, da je njen delež na skupnem premoženju enak toženčevemu, vendar pa ugotovljena dejanska podlaga njenih stališč ni potrdila. Revizijsko sodišče v tej smeri v celoti sprejema prepričljive razloge izpodbijane sodbe o večjem toženčevem prispevku pri ustvarjanju skupnega premoženja. Osnovno izhodišče za takšno opredelitev utemeljeno sloni na toženčevih opazno višjih dohodkih, ustvarjenih z rednim delom ter z dodatnim zaslužkom zaradi popravljanja avtomobilov. Pri tem je na nižjih stopnjah v zadostni meri bil upoštevan tudi tožničin prispevek v gospodinjstvu in skrbi za toženca, kar je temu v določeni meri omogočalo večje zaslužke. Kljub temu pa primerjava dohodkov pravdnih strank vendarle dokazuje opazno večji prispevek toženca pri gradnji in nakupu ostalih stvari. Pri opredelitvi višine deležev na skupnem premoženju sta nižji sodišči v zadostni meri upoštevali in tudi opravili ustrezno primerjavo prispevkov sorodnikov pravdnih strank pri gradnji stanovanjske hiše. Revizijsko polemiziranje v tej smeri v bistvu napada sprejeto dokazno oceno in ga zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP. Revizijsko sodišče torej v ugotovljeni dejanski podlagi ne najde okoliščin, ki bi mogle spremeniti pravno oceno o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, zaradi česar soglaša z odločitvijo, po kateri tožničin delež predstavlja 4/10, toženčev pa 6/10 od celote.

Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). Zato je treba dovoljenost revizije proti stroškovni odločitvi presojati v okviru 400. člena ZPP. Vendar pa odločba o stroških pravdnega postopka ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave. Zato se revizijsko sodišče s tistim delom revizijskih navedb, ki se nanašajo na stroškovni izrek izpodbijane sodbe, ni ukvarjalo.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).