Jedro

Sodne takse mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če Zakon o sodnih taksah ne določa drugače. Obveznost plačila sodne takse torej ni odvisna od izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje vloge, ki jo stranka vloži na sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog I U 1839/2014-24 z dne 15. 1. 2016, s katerim mu je bila odmerjena sodna taksa za predlog za izdajo začasne odredbe po tarifni številki 6141 v znesku 74,00 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikove navedbe, da predloga za izdajo začasne odredbe ni vložil, saj je v vlogi, ki jo je vložil 16. 3. 2015, jasno navedel zahtevek, naj sodišče postopke, ki se vodijo, začasno zadrži do končne odločitve obnovitvenega postopka. Med drugim je pojasnilo tudi, da je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil skupaj s predlogom za obnovo postopka, zavrglo z II. točko sklepa I U 1839/2014-15 z dne 19. 5. 2016, ki je postala pravnomočna 16. 6. 2015. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) se z navedeno odločitvijo ne strinja in v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo ugovora z dne 18. 2. 2016, v katerem je bilo pojasnjeno, da je treba v smislu obnove postopka "začasno ustaviti postopek", ker sicer obnova postopka ne bi učinkovala. Zato meni, da bi moralo sodišče to storiti "samo po sebi". Sprašuje se, kako bi bil kljub plačani taksi za začasno odredbo deležen pravnega varstva v primeru zavrženja vloge za obnovo postopka. Sodišče naj ne bi pravilno ocenilo in razumelo njegovih navedb, zato mu je nepravilno naložilo sodno takso. Navaja, da je bila sodna taksa za revizijo plačana, podredno pa uveljavlja, da sodna taksa v dosedanjih postopkih ni bila odmerjena pravilno. Zato meni, da je treba ponovno preučiti "vsa navedena dejstva in dokaze". Od Vrhovnega sodišča zahteva razveljavitev izpodbijanega sklepa in pravično sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZST-1 mora (kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje) takse, predpisane s tem zakonom, plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Taksna obveznost za predlog za izdajo začasne odredbe (ker gre za zadevo, o kateri mora sodišče odločiti v zakonsko določenem roku) pa nastane po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o tem predlogu (6. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1).

6. Obveznost plačila sodne takse torej ni odvisna od izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje vloge, ki jo stranka vloži na sodišče. Zato pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni mogoče utemeljiti z vprašanjem, ki taksno obveznost povezuje z zavrženjem pravnega sredstva. Glede na to, da je predmet tega pritožbenega postopka sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za začasno odredbo, so neupoštevne tudi posplošene in nejasne pritožbene navedbe o plačilu sodne takse za revizijo in o nepravilni odmeri sodnih taks v dosedanjih postopkih.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb iz ugovora zoper ta plačilni nalog. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je sodišče pritožnikovo stališče, da je bila 16. 3. 2015 vložena le vloga za obnovo postopka, ne pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe, zavrnilo s pojasnilom, da je v tej vlogi jasno navedel zahtevek, naj sodišče postopke, ki se vodijo, začasno zadrži do dokončne odločitve obnovitvenega postopka. Pojasnilo je tudi, da je sodišče tak zahtevek obravnavalo kot predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je z II. točko izreka sklepa I U 1839/2014-15 z dne 19. 5. 2015 zavrglo. Tem pojasnilom pritožnik ne nasprotuje, meni le, da je sodišče njegove navedbe napačno razumelo, ker da predlog za izdajo začasne odredbe ni bil potreben, saj bi moralo sodišče "samo po sebi" začasno ustaviti postopek. Tako stališče pa nima podlage v določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče namreč na podlagi 32. člena ZUS-1 začasno odredbo izda le na tožnikovo zahtevo (če so zanjo seveda izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji).

8. Sodišče je torej obravnavani zahtevek pravno opredelilo in o njem tudi odločilo že z navedenim pravnomočnim sklepom. Pritožnik pa z nekonkretiziranimi navedbami, s katerimi izraža zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo, da je obveznost plačila takse za predlog za izdajo začasne odredbe nastala, pritožbe zoper izpodbijani sklep ne more utemeljiti.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.