Jedro

V obravnavanem primeru je bilo samovoljno poseženo na dovozno pot tožnikov, ki so se morali zato začeti voziti po drugi poti. Sam obstoj alternativne poti ni pomemben, saj je tožena stranka z zaprtjem dotedanje poti in vzpostavitvijo nove poti samovoljno posegla v obstoječe posestno stanje. Vprašanje, ali je nova pot boljša ali slabša, ni pomembno.

Izrek

I. Pritožba tretjega toženca se zavrže. II. Pritožba prvega in drugega toženca se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Toženci so dolžni nerazdelno v 15 dneh povrniti tožnikom nerazdelno pritožbene stroške 531,98 EUR, če zamudijo s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sta (I.) prvi in drugi toženec tožnike motila v soposesti nepremičnine parcela 528/3, k. o. 0000 X., s tem, da sta v času od dne 30. 4. 2021 dalje na tej parceli parkirala oziroma omogočila parkiranje traktorja in voza, zaradi česar sta (II.) dolžna v 8 dneh vzpostaviti prejšnje soposestno stanje tako, da s parcele 528/3, k. o. 0000 X. odstranita traktor in voz ter vse druge ovire ter zagotovita prosto in nemoteno uporabo poti za neovirano hojo in vožnjo z vsemi vozili, (III.) v bodoče pa se jima prepoveduje, da bi na tak ali podoben način motila soposest tožečih strank na navedeni parceli. Poleg tega je sodišče (IV.) prvemu in drugemu tožencu naložilo, da tožnikom v 8 dneh povrneta potrebne pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zavrnjen je bil tožbeni zahtevek (V.) v delu, ki se glasi: »Pritožba proti temu sklepu ne zadrži izvršitve sklepa.« in (VI.) v delu, ki se nanaša na tretjega toženca, kateremu so dolžni tožniki v 8 dneh povrniti potrebne pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženci v pravočasni pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ter priglašajo pritožbene stroške.

O PRITOŽBI TRETJEGA TOŽENCA:

3. Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP)). Pravni interes za vložitev pritožbe ima le tista stranka, za katero je izdana odločba neugodna. Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca v celoti zavrnjen, kar mu je v korist in zanj ne predstavlja neugodne odločitve. Zato za pritožbo zoper izpodbijano sodbo nima pravnega interesa, kar pomeni, da ta ni dovoljena in jo je treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP). Kot bo pojasnjeno na koncu, se zavrženje pritožbe (ki seveda pomeni pritožbeni neuspeh) odraža v solidarni zavezi tretjega toženca za plačilo pritožbenih stroškov tožnikov.

O PRITOŽBI PRVEGA IN DRUGEGA TOŽENCA:

4. Pritožba najprej ponavlja ugovor pasivne legitimacije prvega toženca, ki je bil v času vložitve tožbe star 92 let, v času motilnega ravnanja pa 91 let. Sodišče ni pojasnilo te okoliščine, ki je za samo motenje po mnenju tožencev izrazito pomembna. Vzporedno pot je napravil drugi toženec, zato prvi in tudi ne tretji toženec z zadevo nimata nič. Res je prvi toženec lastnik spornega zemljišča, a je dokazni postopek pokazal, da vsaj zadnjih 6 let nima možnosti, da bi vozil traktor in tudi ne možnosti, da bi ga odstranil. Ko je bil zaslišan, je pojasnil, da njega nihče ni nič vprašal, kako naj se zadeva uredi, zato pritožba meni, da je tudi sama odobritev sporna (o tem čemer ni obrazložitve), saj tak kot je, nima pri stvari nobene vloge in tudi ne možnosti karkoli spremeniti. Z motilnim dejanjem nima nobene koristi, kar se tiče dopuščanja, pa je pojasnil svoj položaj.

Nadalje pritožba opozarja, da je za posestno varstvo pomemben ekonomski interes, ki ga v obravnavani zadevi sodišče ni iskalo, niti navedb tožene stranke o njem ni preverilo. Pritožba poudari, da so tudi tožniki sami izpovedali, da je nova cesta celo boljša. Prva tožnica npr. je najprej opisovala težave, ki jih je imela pri neovirani hoji in vožnji, potem pa povedala, da od takrat, ko je drugi toženec naredil novo pot, po stari ni več hodila in da ji je vseeno, ali uporablja staro ali novo pot, ki je tudi krajša in boljša. Druga tožnica je izpovedala, da so bili na stari poti avtomobili strank, ki so prihajale k drugemu tožencu, kar je motilo prehodnost te poti. Izpovedala je tudi, da vsi uporabljajo novo pot, po kateri je lažje voziti, saj je krajša in širša. Sodišče tudi izpovedbe te tožnice ni povzelo v obrazložitvi. Tretji tožnik je izpovedal, da novo pot pozimi pluži krajevna skupnost, kar pomeni, da imajo tudi pozimi urejen dostop. Tudi on je izpovedal, da je nova pot boljša od stare. Četrta tožnica je izpovedala, da po novi poti (ki je boljša od stare) hodi tudi takrat, ko je stara pot prosta. Enako je tudi peti tožnik potrdil, da je nova pot boljša od prejšnje. Tudi šesta tožnica in enajsti tožnik sta izpovedala, da se raje vozita po novi poti.

Sodišče se je, ko je ugodilo zahtevku, oprlo na dejstvo, da tožniki na novi poti nimajo nobene pravice in da jim hipotetično lahko tožena stranka prepove njeno uporabo. To ugibanje sodišča prve stopnje nima nobenega smiselnega in logičnega zaključka, saj je drugi toženec, ki je pot pripravil, tožnike obvestil, naj uporabljajo novo pot. Nesmiseln je zaključek, da bi nekdo prepovedal uporabo poti, za katero je porabil čas in denar.

Po mnenju pritožnikov je ključno, da tožniki nimajo pravnega interesa za posestno varstvo, saj se lahko vozijo do svojih hiš po krajši, širši in boljši poti. Glede na to ni razumljivo, zakaj sodišče zahteva vzpostavitev stare poti, ko pa je nova boljša in so tožniki z njo bolj zadovoljni. Izgradnja nove poti je povezana s praktično uporabo gospodarskega poslopja in gospodarjenja na posestvu drugega toženca. Delo je bilo zaradi stare poti ovirano, prihajalo je do zastajanja vod in do blata. Kar se tiče nove poti, po njej tožniki lahko vozijo, morebitno motenje te poti pa bi pomenilo upravičenje do sodnega varstva. Razlagovanje sodišča o pravici do poti je zato odveč.

Sodišče je po prepričanju pritožnikov tako zmotno ugotovilo, da je podan ekonomski interes tožnikov, prav tako pa je sodišče kršilo pravice tožencev do enakega varstva pravic oz. pravice do poštenega sojenja, saj se ni izreklo glede s strani tožene stranke zatrjevane okoliščine, da nova pot izključuje motenje posesti. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedb tožnikov o tem, da je nova pot boljša krajša in primernejša, kar je ravno tako procesna kršitev. Na koncu pritožba še opozarja, da gre v tej zadevi za šikaniranje tožene stranke s strani tožnikov: sodišče prve stopnje pa razen tega, da ugotovi, da ne gre za šikaniranje, ne najde dejanskega razloga, zakaj bi nekdo, ki mu je nova pot bolj všeč, ker je krajša, širša in bolj prehodna, zahteval vožnjo po stari poti.

5. V odgovoru na pritožbo tožniki pritrjujejo izpodbijani odločitvi, predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožba ne pove, zakaj bi bila za vprašanje motenja posesti pomembna okoliščina, da je ob vložitvi tožbe prvi toženec star 92 let in da je bil v času motenja star 91 let. Dejstvo je namreč, da je lastnik nepremičnine, na kateri je prišlo do motenja posesti in da so mu motilna ravnanja v korist2, zaradi česar je tudi dal zemljo za novo pot. Poleg tega iz njegove izpovedbe izhaja, da je soglašal z ravnanji sina - drugega toženca (26. točka obrazložitve). Te ugotovitve potrjujejo njegovo pasivno legitimacijo, zaradi česar se izkaže povsem nepomembno, ali je v zadnjih šestih letih vozil traktor ali ne.

8. Tudi glede ekonomskega interesa je pritožbeno stališče zmotno. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno povzelo stališče sodne prakse, da ekonomski interes ni podan samo v primeru, ko motilno dejanje predstavlja neznatno spremembo dejanskega stanja oz. ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.3 V obravnavanem primeru pa seveda ni tako, saj je bilo samovoljno poseženo na dovozno pot tožnikov, ki so se morali zato začeti voziti po drugi poti. Sam obstoj alternativne poti ni pomemben, saj je tožena stranka z zaprtjem dotedanje poti in vzpostavitvijo nove samovoljno posegla v obstoječe posestno stanje. Posestno varstvo je namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je načeloma ekonomski interes podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni. Posestno varstvo načeloma uživa vsaka samovoljna sprememba dosedanjega načina izvrševanja posesti.4

9. Vprašanje, ali je nova pot boljša ali slabša, zato za odločitev v tej pravdi ni pomembno, saj je bilo glede na povedano ugotovljeno tako, da je podan ekonomski interes tožnikov za posestno varstvo, kot tudi, da so bili glede na samovoljnost posega v posest služnosti tožniki upravičeni zahtevati posestno varstvo. Sodišče prve stopnje se je zato po nepotrebnem ukvarjalo s pojasnjevanjem, da tožniki na novi poti nimajo nobene pravice – ugotavljanje pravice je pridržano petitorni pravdi, motenjska pravda pa temelji zgolj na ugotavljanju posesti. Vse to pa seveda pomeni, da ni podana kršitev pravice tožencev do enakega varstva pravic. oz. njihove pravice do poštenega sojenja. Ugotovljeno je bilo namreč, da samovoljnost posega zadošča za ugotovljeno motenje posesti ne glede na obstoj nove poti, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 18. točki obrazložitve,5 zato tudi ni bilo treba odgovarjati na trditve o tem, da je nova pot krajša in primernejša.6 Glede na vse te ugotovitve ne more biti nikakršnega govora o šikanoznem ravnanju tožnikov.

10. Toženci niso uspeli s pritožbo, zato sami krijejo svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnikom pa so na podlagi istih določb (upoštevaje tudi prvi odstavek 155. člena ZPP) dolžni povrniti njihove stroške odgovora na pritožbo. Ti so bili potrebni za postopek, saj v njem tožniki obrazloženo odgovarjajo na pritožbo vseh treh tožencev. Priznani stroški obsegajo 712,50 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

1 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Je namreč lastnik zemljišča, po katerem zaradi motilnih ravnanj sedaj tožniki več ne vozijo, kar je gotovo korist za služeče zemljišče. 3 Npr. VSL I Cp 3225/2013, I Cp 2831/2013, I Cp 394/2013, VSC Cp 460/2017, VSM I Cp 326/2028. 4 VSL II Cp 1842/2020, VSL I Cp 1366/2018. 5 Zato ne drži, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, da nova pot izključuje motenje posesti. 6 Pritožbeno sodišče dodaja, da dovoljenje za uporabo nove poti ne izključuje dejanske uporabe dotedanje poti.