27. 5. 2009

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Miodraga Lazarevića, Republika Srbija, ki ga zastopa mag. Marija Karlovšek, odvetnica v Celju, na seji 27. maja 2009

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2006 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 132/2005 z dne 16. 3. 2005 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo pritožnikovemu zahtevku in razveljavilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod), s katerima je ta ob sklicevanju na 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1) zavrnil njegov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Presodilo je, da pritožnik izbirne pravice še ni mogel izkoristiti. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi Zavoda in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožnikov zahtevek za priznanje pravice do pokojnine zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče naj bi drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 uporabilo napačno in v nasprotju z dotedanjo prakso sodišč. Dejstvo, da je bila pritožniku v Republiki Srbiji leta 1995 priznana starostna pokojnina tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, naj bi imelo za posledico, da na podlagi iste pokojninske dobe istovrstne pokojninske dajatve ne more pridobiti še v Sloveniji, vse dokler o tem ne bo pravnega temelja v ustrezni mednarodni pogodbi. Pritožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in pritrdilo sodbi pritožbenega sodišča. Določba drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 naj bi lahko veljala le za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi.

2.Pritožnik pritožbenemu in revizijskemu sodišču očita, da sta odločali v nasprotju z ustavnimi načeli in mu kršili pravico do enakega obravnavanja, ker je državljan druge republike. Po prvem in drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 naj bi imel pravico do izbire pokojnine, ki naj bi mu je z razlago zakona ne bilo mogoče odreči. Ker so pokojnine v Sloveniji bistveno višje kot v drugih državah, ki so nastale na območju nekdanje SFRJ, naj bi sodišči odločili v korist Zavoda očitno zato, da bi zajezili pritisk zahtevkov upravičencev iz drugih republik. Takšno odločanje naj ne bi bilo v skladu z Ustavo, saj naj bi vsak imel pravico, ki mu jo dodeljuje Zakon. Pravica do izbire pokojnine po 177. členu ZPIZ-1 naj ne bi bila izkoriščena, dokler niso izpolnjeni pogoji za njeno uveljavljanje. Pritožnik naj bi pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1 pridobil z dopolnitvijo 65 let starosti in takrat je izbral slovensko pokojnino. Pred tem naj ne bi mogel ničesar izbirati, saj še ni mogel zahtevati pokojnine pri Zavodu. V Zakonu naj ne bi bilo predvideno, da upravičenec, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona odločil za prejemanje pokojnine pri enem zavodu, ne bi imel pravice do izbire kasneje, ko se možnost za izbiro sploh pokaže in materializira z izpolnitvijo pogojev za pridobitev še druge pokojnine. Meni, da gre za vprašanje enakosti pred zakonom oziroma za vprašanje, ali je dovoljeno diskriminirati delavce na podlagi tega, ali so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ ali ne. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da so mu bile z izpodbijanima sodbama kršene človekove pravice, zagotovljene s 14. členom Ustave, odpravi izpodbijani sodbi ter potrdi sodbo Delovnega in socialnega sodišča št. Ps 27/2003 z dne 14. 5. 2004 oziroma odpravljeni sodni odločbi nadomesti s svojo odločbo.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-770/06 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s tedaj veljavnim 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanjo ne bo odgovorilo.

B.

4.Pravica do pokojnine ima dvojno ustavno varstvo. Varovana je kot človekova pravica tako po prvem odstavku 50. člena kot po 33. členu Ustave.[1] Prvi odstavek 50. člena Ustave zagotavlja to pravico državljanom Republike Slovenije. Člen 33 Ustave velja tudi za osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08) zapisalo (točka 6), da "ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti." Tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki določa minimalni skupni imenovalec varstva človekovih pravic, vsaki fizični in pravni osebi, zagotavlja pravico do spoštovanja njenega premoženja (1. člen Prvega protokola k EKČP – v nadaljevanju Protokol). V okvir varstva te določbe sodijo tudi pravice iz socialnega zavarovanja.[2]

5.Člen 33 Ustave varuje tudi pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo zavarovanec želi uživati (177. členom ZPIZ-1), saj ima ta pravica premoženjski izraz. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in višji sodišči v tem delu sodbi nista očitali napačne uporabe prava ter da pritožnik izkazuje tudi dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1, je njegovo pravico mogoče šteti za utemeljeno pričakovano oziroma za t. i. pričakovalno pravico. Ker je takšna pravica varovana s 33. členom Ustave, je bilo treba presoditi, ali sta sodišči s stališčem, na katerem slonita izpodbijani sodbi, posegli v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oziroma ali sta mu to pravico kršili.

6.Pogoje za pridobitev pravice do več pokojnin lahko posamezniki izpolnijo po ZPIZ-1 ali po posebnih zakonih. Po prvem odstavku 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Po drugem odstavku istega člena se navedeni prvi odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Izbira med pokojninami je po 177. členu ZPIZ-1 urejena tako, da jo zavarovanec lahko uveljavi ne glede na prebivališče, državljanstvo ali čas upokojitve. Sodišči se v izpodbijanih sodbah ne sklicujeta na prebivališče in državljanstvo. Vendar pa izbiro po drugem odstavku 177. člena priznavata le zavarovancem, ki se niso upokojili pred uveljavitvijo ZPIZ-1 in pravice do pokojnine na podlagi upoštevanja tudi pri slovenskem nosilcu dosežene pokojninske dobe niso že uveljavili pri drugem nosilcu zavarovanja. S stališčem, da je pritožnik pravico izbire že izčrpal pri drugem nosilcu zavarovanja in da zato ne more več izbirati, sta sodišči pritožnika izločili iz zakonskega kroga zavarovancev, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah. Posegli sta v pritožnikovo pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1, s tem pa tudi v pritožnikovo pričakovalno pravico, varovano s 33. členom Ustave. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči za poseg v navedeno pravico imeli ustavno dopusten razlog.

7.Za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja (primerjaj odločbo št. Up-360/05), ni videti ustavno dopustnega cilja. Že zato je stališče, na katerega sta pritožbeno in revizijsko sodišče oprli izpodbijani sodbi, v neskladju s 33. členom Ustave. Ustavno sodišče je sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Predlogu pritožnika, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe "odpravi in potrdi" sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 27/2003 z dne 14. 5. 2004 ali "odpravljene" odločbe nadomesti s svojo odločbo, ni bilo mogoče ugoditi. Za to, da bi Ustavno sodišče samo odločilo o sporni pravici, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer. Sodnik Zobec je dal pritrdilno ločeno mnenje.

Jože Tratnik Predsednik

Opombi:

[1]Ustavno sodišče je pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave že večkrat opredelilo kot jamstvo, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Pojasnilo je tudi, da je ustavni pojem lastnine iz 33. člena Ustave širši od civilnega pojma lastninske pravice. Člen 33 Ustave varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, ne le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika, na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica, premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999, Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 118).

[2]Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Andrejeva proti Latviji (sodba z dne 18. 2. 2009) odločilo, da je z zadevo Stec in drugi (Stec in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 12. 4. 2006) opustilo razlikovanje med kontributivnim in nekontributivnim sistemom zagotavljanja pravic iz socialnega zavarovanja pri ugotavljanju, ali te pravice sodijo pod varstvo 1. člena Protokola. Poudarilo je, da so od tedaj dalje, če se država odloči za vzpostavitev pokojninskega zavarovanja, pravice iz tega zavarovanja varovane s 1. členom Protokola, ne glede na plačevanje prispevkov in ne glede na sredstva, iz katerih se pokojninsko zavarovanje financira.

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca

1.Čeprav sem glasoval za sprejeto odločitev, moje pritrdilno ločeno mnenje (v nadaljevanju PLM) v svojem (intimnem) bistvu ni pritrdilno. Osebno sem namreč še vedno na stališčih, izraženih v odklonilnem ločenem mnenju (v nadaljevanju OLM) v zadevi Todorović (zadeva št. Up-360/05 z dne 12. 11. 2008) – ta stališča pa bi tudi v tej zadevi nujno pripeljala do zavrnitve ustavne pritožbe. Ločeno mnenje, ki ga pišem, tudi ni odklonilno – kajti glasoval sem za sprejeto odločbo. V resnici gre samo za pojasnilo, saj želim z njim zgolj razložiti (morda za koga opravičiti) protislovje med svojimi (nespremenjenimi osebnimi) stališči (torej tistim, kar mislim kot svobodno razmišljujoč pravnik) in glasovanjem (tistim, kar mislim kot ustavni sodnik – čeprav v tej vlogi nič manj svobodno razmišljujoč), skratka, povedati, zakaj sem kljub enakim pravnim opredelitvam, ki sem jih zapisal v OLM v zadevi Todorović, tokrat glasoval za razveljavitev izpodbijanih sodb.

2.V celoti soglašam z izhodiščem, po katerem je pravica do pokojnine oziroma do prejemanja denarnih sredstev iz pokojninskega zavarovanja varovana tudi s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To stališče izrazito podpiram, saj odpravlja nevarne (diskriminacijske) razlagalne (stran)poti, ki bi jih lahko dopuščala vključenost pravice do pokojnine v 50. čl. Ustave, ki nosi naslov "pravica do socialne varnosti" (gl. 9. točko OLM v zadevi Todorović).

3.Še vedno pa mislim (seveda čisto osebno), da z razlago zakonskega prava, kakršno so sprejela sodišča, tožnik ni prikrajšan za ustavno varovano jedro premoženjskih komponent pravice do pokojnine. Glede tega je moje miselno razhajanje s pogledi večine tako, kot je bilo prej: prepričan sem, da med ustavnopravno varovane premoženjske (lastninske) vidike pravice do pokojnine ni mogoče uvrstiti pravice do izbire pokojnine (ustavno varovano je samo prejemanje pokojnine – in ne prejemanje prav določenega zneska [torej zneska, ki bi šel zavarovancu ob pravilni uporabi materialnega prava]; ustavnim in konvencijskim zahtevam je zadoščeno že, če upravičenec pokojnino [sploh] prejema). Osebno menim, da je pravica do pokojnine pravica prejemati pokojnino (preprosto, imeti pokojnino), pravica do izbire med dvema ali več pokojninami (in s tem povezano pravno varovano pričakovanje) pa je tipičen izraz načina uresničevanja te pravice – pri čemer sploh ni pomembno, ali na pravico do pokojnine gledamo z vidika 50. člena ali z vidika 33. člena Ustave (gre samo za različno pravno perspektivo, odvisno od tega, katera vloga te pravice nas ustavnopravno zanima – ali njena vloga zagotavljanja socialne varnosti, na kar smo se osredotočali v zadevi Todorović, ali vloga varovalca lastninskih upravičenj, izvirajočih iz premoženjske naložbe za starost, kot nas zanima v obravnavanem primeru).

4.Da pritožniku pravica do pokojnine ni bila odvzeta, izhaja po mojem že iz samega pojma izčrpanja pravice do izbire. Še vedno se mi ne zdi logično prepričljivo, da je tisto, kar naj bi bilo predmet izbire (in samo to, torej pravica do pokojnine oziroma pravica do prejemanja denarnih sredstev iz pokojninskega zavarovanja je tu upoštevna), izključeno samo zato, ker tisti, ki naj bi izbiral, že ima enega od premetov izbire. Če pritožnik pokojnino že ima in to tudi ob upoštevanju slovenskemu nosilcu zavarovanja plačanih prispevkov (pri tem seveda ne more biti pomembno, ali se ji je kasneje odpovedal – tudi če se ji je, je to pač njegova stvar), potem nikakor ni mogoče trditi, da bi mu sporna razlaga drugega odstavka 177. čl. ZPIZ-1 to pravico (pokojnino) odvzela. Nasprotno: taka razlaga je mogoča samo zato, ker vključuje obstoj pravice do pokojnine. V svojem sklepanju namreč izhaja iz nujne premise, da pritožnik pokojnino ima, da jo uživa – in to (tudi) na podlagi prispevkov, ki jih je plačeval v sistem pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. S tem, ko so sodišča zakon razlagala tako, da je pritožnik pravico do izbire med več možnimi pokojninami po drugem odstavku 177. čl. ZIPZ-1 izkoristil že samó s sàmo izbiro nosilca zavarovanja leta 1995, niso razlagala nič drugega kot z zakonom predpisani način izvrševanja pravice do pokojnine; tudi rezultat te razlage ni nič drugačen – ko so sodišča rekla, da pritožnik potem, ko je pokojnino že enkrat uveljavil od srbskega nosilca zavarovanja, nima več pravice do izbire med srbsko in slovensko pokojnino, so ostala znotraj meja postopkovne narave razlagane določbe.

5.Tudi v okviru 33. člena Ustave varovana zasebnolastninska (dosledneje bi bilo reči premoženjska) komponenta pravice do pokojnine ne more presegati same pravice do pokojnine (pravice prejemati denarna sredstva iz pokojninskega zavarovanja). In tudi sama pravica do pokojnine ne more biti nič več kot "samo" pravica do pokojnine, torej nič drugega kot sama pravica – pokojnina kot taka. Zavedam se sporočilne praznosti pravkar rečenega – povedal nisem nič drugega kot golo tavtologijo. Ampak prav v tem je bistvo: pravica je pravica – ne pa načini njenega uveljavljanja, torej tudi ne pogoji, pod katerimi ima nekdo pravico izbirati med več (na istih pokojninskih obdobjih temelječimi) pokojninami pri različnih nosilcih zavarovanja. Tudi če pravice do izbire nima (in večina uživalcev pokojnine je nima) – pri čemer sploh ni pomembno, zakaj je nima: ali zaradi tega, ker je tako določil zakon, ali zato, kar je dalo tako vsebino zakonski normi s svojo razlago šele sodišče (pa tej razlagi ni mogoče očitati očitne napačnosti, zakonski normi, ki jo je sodišče tako razlagalo, pa ne nejasnosti, nedoločnosti ali dvoumnosti), mu s tem pravica do pokojnine še ni odvzeta. Neskladna z Ustavo bi bila potem (samo) taka normativna konkretizacija pokojninskopravnih zakonskih določb, ki bi imela za posledico, da bi zavarovanec ostal brez pokojnine. Če pokojnino ima, potem o odvzemu te pravice ne moremo govoriti. Z razlago drugega odstavka 177. čl. ZPIZ-1, s katero so sodišča pritožniku odrekla pravico do izbire pokojnine, ker da je nosilca zavarovanja enkrat že izbral, zato po mojem mnenju niso posegla v ustavno varovano področje premoženjskih sestavin pravice do pokojnine.

6.Še vedno sem prepričan, da je pri pravici do pokojnine (tako glede njenih premoženjskih kot socialno varnostnih sestavin) odločilna pravica – ne pa njej odgovarjajoča dolžnost ter da je zato ustavno varovano premoženjsko bistvo pravice do pokojnine povsem ravnodušno do tega, kdo je njen izplačevalec. Ni pomembno, ali je to srbski nosilec zavarovanja (pri katerem je pritožnik že leta 1995 uveljavil pravico do pokojnine tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe) ali slovenski ali oba skupaj. Pomembno je, da pritožnik pokojnino prejema.

7.Stališča večine in moja stališča so si tako glede večine vprašanj, odločilnih za utemeljenost ustavne pritožbe, še vedno vsaksebi. Nobena "stran" tudi nima novih, močnejših argumentov, s katerimi bi prepričala drugo. Ko je tako, moram sprejeti večinsko stališče (čeprav me osebno ni prepričalo) – zaradi varovanja enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter zaradi varovanja avtoritete in integritete Ustavnega sodišča ter s tem pravne varnosti. Z vidika teh vrednot, ki jim dajem absolutno prednost pred svojimi pravnimi stališči, mnenji, pogledi in prepričanji (tudi če sem še tako globoko prepričan v njihovo pravilnost, imajo absolutno napako – to, da so v prejšnji, precedenčni zadevi ostala v manjšini), bi bilo nevzdržno, če bi Ustavno sodišče na enaka pravna vprašanja tokrat odgovorilo drugače kot v zadevi Todorović. Če mi večine sodnic in sodnikov ni uspelo prepričati v pravilnost svojih stališč, potem moram dati prednost njihovim večinskim stališčem (čeprav se intimno z njimi nikakor ne strinjam). Pri svojem bi lahko vztrajal samo, če bi v vmesnem času (od določitve v zadevi Todorović, kar se je zgodilo pred približno pol leta) našel nove, sveže argumente, ki ob obravnavanju prejšnje, glede večine bistvenih vprašanj enake zadeve, niso bili predmet razprave, ali če bi bila odločba v tej zadevi utemeljena tudi s stališči o vprašanjih, ki v prejšnji zadevi (Todorović) niso bila bistvena (ter se zato takrat Ustavno sodišče do njih ni opredelilo) in s katerimi ne bi soglašal. Ker pa novih argumentov za svoja stališča nisem našel in ker soglašam z izbiro gornje premise (pozdravljam izhodišče presoje, po katerem je pravica do pokojnine oziroma do prejemanja denarnih sredstev iz pokojninskega zavarovanja varovana s pravico do zasebne lastnine [premoženja] iz 33. člena Ustave), sem pač »moral« glasovati za razveljavitev izpodbijanih sodb. Čeprav moj glas "proti" na odločitev ne bi vplival – drugačno bi bilo samo razmerje glasov, je harmonizacija mojega glasu z večino načelnega pomena. Sprašujem se, kakšen smisel bi imelo prepričevanje kolegic in kolegov v nasprotno (v tisto, v kar sem jih neuspešno poskušal prepričati pred približno pol leta) – če bi pripeljalo do drugačne presoje, kot je bila presoja v zadevi Todorović, bi bil tak učinek (glede na to, da so bili vsi moji argumenti, ki sem jih v tem PLM samo informativno in v zgoščeni obliki ponovil, pri odločanju v zadevi Todorović že izrečeni in potem še napisani v OLM) v nasprotju z omenjenimi vrednotami (enakost pred zakonom ter varovanje avtoritete in integritete Ustavnega sodišča). Ker to ne bi bilo v skladu z mojim pojmovanjem vloge Ustavnega sodišča, sem glasoval tako kot večina – in se nisem niti malo trudil, da bi koga prepričal v pravilnost mojih (ob odločanju v tej zadevi) čisto osebnih stališč (tu sem jih zgoščeno ponovil samo v kontekstu pojasnila, zakaj sem tokrat glasoval drugače, kot bi po tistem, kar sem zapisal v OLM v zadevi Todorović, lahko kdo pričakoval – in si morda mislil, da hitro, lahkotno in morda celo po potrebi oblikujem ali spreminjam svoja pravna stališča). Bilo bi nevzdržno, če bi se argumenti iz OLM v zadevi Todorović znašli tu kot nosilni argumenti, zapisani v obrazložitvi odločbe. Ker za kaj takega ne bi smelo biti niti teoretične možnosti, sem (v nasprotju z intimnim pravnim mnenjem, zato pa v skladu s svojim prepričanjem o vlogi in pomenu Ustavnega sodišča) glasoval za razveljavitev izpodbijanih sodb, v tem mnenju pa pojasnil, zakaj sem to storil.

Jan Zobec

Opombe:

[1]Drugačno stališče (po katerem bi bilo ustavno varovano bistvo pravice do pokojnine pridržano samo slovenskim državljanom) bi bilo v neskladju s 1. členom Protokola št. 1. k EKČP. ESČP se je o tem jasno opredelilo v sodbi Gaygusuz proti Avstriji z dne 16. 9. 1996, ko je ugotovilo, da je bil pritožnik, ki je plačeval prispevke v avstrijski sistem socialne varnosti in bil pri uveljavljanju vnaprejšnje pokojnine za upokojitev kot oblike socialne pomoči zavrnjen, ker ni bil avstrijski državljan, diskriminiran glede varstva svoje pravice do lastnine (šlo je torej za kršitev 14. člena EKČP v povezavi s 1. členom Protokola št. 1. k EKČP). Gl. tudi K. Kresal Šoltes, Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 16. septembra 1996 v primeru Gaygusuz v. Austria in njen pomen za zagotavljanje socialne varnosti tujcev, Delavci in delodajalci, št. 3,l. 2001, str. 269 in nasl..

[2]ESČP je to večkrat poudarilo – najprej že (leta 1975) Komisija v zadevi Müller proti Avstriji (no. 5849/72, Commission’s report 1. 10. 1975, str. 25; gl. tudi K. Kresal Šoltes, Obseg pravice do sodnega varstva po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah [EKČP] na področju socialne varnosti [Podjetje in delo, št. 2, l. 2000, str. 315]) in potem še EKČP v zadevah Skorkiewicz proti Poljski (sodba z dne 1. 6. 1999), Domalewski proti Poljski (sodba z dne 15. 6. 1999), Kjartan Ásmundsson proti Islandiji (sodba z dne 12. 10 2004), Andrejeva proti Latviji (sodba z dne 18. 2. 2009).

[3]Tako moj glas kot stališče, ki ga je narekovalo in ki ga v tem ločenem mnenju pojasnjujem, sta namreč brez podteksta. Narobe bi ju bilo razumeti kot izraz kakršnegakoli nezaupanja v razmisleke sodnic in sodnikov. Zato poudarjam, da je PLM samo načelnega in pojasnilnega pomena. In tako kot moj glas, brez sleherne konkretne in praktične vrednosti.