Jedro

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo sicer vsi zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej je navajal, da je drugostopenjsko sodišče, enako kot pred njim prvostopenjsko sodišče, nepravilno ocenilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo. Dejstvo, da je bil po 18.7.1991 na razpolago, je namreč dokazoval s poročilom o predaji dolžnosti. Tudi zaslišane priče so izpovedale, da je predal dolžnosti, čeprav sodišče ugotavlja drugače. Dejstvo, da priča ni nikjer izpovedal, da naj revident ne bi predal poslov, sodišče pa to izrecno ugotavlja in na tem gradi svojo odločitev, tudi predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava pa med drugim pomeni tudi zaključek sodišča, da bi revident po 18.7.1991 moral biti nepretrgano na razpolago. Nihče mu ne more odvzeti pravice do pokojnine in v bodočem sporazumu o ureditvi pravnega nasledstva bivše SFRJ bo prav Republika Slovenija verjetno tista, ki bo morala prevzeti izplačila tudi vojaških pokojnin. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi napadeno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje oziroma podrejeno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa tudi ne kršitve, ki jo zatrjuje revizija.

Revizijsko sodišče ni našlo razlogov, ki bi potrjevali revidentovo stališče, da je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi nasprotja med razlogi za odločitev in izjavami prič v postopku. Obe sodišči sta sicer res ugotovili, da je priča izpovedal, da naj tožnik ne bi predal poslov, kar pa je povsem v skladu z zapisom obravnavnega zapisnika. Iz obravnavnega zapisnika z dne 24.10.1994, iz katerega izhaja, da je sodišče kot pričo zaslišalo .., je v četrtem odstavku na 7. strani razvidno, da je priča, ko je govoril o tožnikovem ravnanju izjavil: "Poslov tudi ni nikomur predal,...". Pooblaščenec tožnika je, kar je prav tako razvidno iz obravnavnega zapisnika, takemu zapisu ugovarjal, vendar se je, ko je bil ta del zapisnika ponovno prebran in predočen priči, ki ga je potrdila kot korektnega, za ugovor opravičil. Ker je torej sodišče pravilno povzelo izjavo priče in tudi z njo obrazložilo svojo odločitev, ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo revident očita sodišču druge stopnje.

Neutemeljeno je tudi revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V odloku je bolj natančno določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991. Drugi člen odloka določa, da se za upravičence med drugim štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo sicer vsi zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Pri tem drugostopenjsko sodišče nikjer ni sprejelo pravnega mnenja, kot to zatrjuje revizija, da bi moral tožnik ves čas od 19.7.1991 biti na razpolago. Celo nasprotno, v tretjem odstavku na 2. strani in prvem odstavku na 5. strani navaja, da mora biti oseba v enem od statusov. Zato glede tega ni mogoče govoriti o zmotni uporabi materialnega prava.

Tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revident v reviziji izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in ki je bilo osnova za uporabo materialnega prava, vendar glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Zato glede ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče revizije ni preizkušalo.

Pravilno je pravno mnemnje v reviziji, da revidentu ni mogoče odvzeti pravice do pokojnine, vendar je treba ugotoviti, da v spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja oziroma odvzema pravice, ampak samo za problem izplačevanja že priznane pokojnine. To pa sta dve popolnoma različni pravni kategoriji. Revident je izpolnil pogoje in tudi dobil priznano pravico do pokojnine od vojaškega nosilca socialnega zavarovanja, kamor je tudi pretežen del trajanja aktivne službe plačeval svoje prispevke. Res je, da je revident glede na določbe ustavnega zakona in odloka lahko uveljavljal izplačevanje priznane pravice tudi od Republike Slovenije. Vendar bi za prevzem izplačevanja s strani Republike Slovenije moral izpolnjevati določene pogoje. Izplačevanje mu je bilo odklonjeno, ker ni kumulativno izpolnjeval vseh pogojev, določenih v odloku. Pri tem za pravilno odločitev ni pomembno, kakšne in kdaj bodo sprejete določitve v bodočem mednarodnem sporazumu o ureditvi pravnega nasledstva razpadle SFRJ. Če bo v sporazumu določeno, da bo določene vrste dajatev namesto katere od bivših republik SFRJ plačevala naša republika, bo to dogovorjen sprejem obremenitev, ki bi sicer padle na nekoga drugega. To je v meddržavnem pravu vedno možno, vendar pa to ne pomeni, da je možno že sedaj sodno izterjevati določene pravice, ki so samo pogojno možne.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.