Jedro

Z nadomestitvenim delom izreka je prenehala veljavnost prejšnje odločbe upravnega organa prve stopnje. Ker odločba pravno ne obstoji več, zoper njo ni mogoče vložiti tožbe v upravnem sporu in predlagati njene odprave.

Šteje se, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

Bistveno je, da ima tožnik, ki je lastnik zemljišč, ki ležijo v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, dostop do nje in da jo lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljiščih v zasebni lasti.

Izrek

1. Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na odločbo Občine Šmartno pri Litiji št. ... z dne 29. 7. 2009. 2. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je 29. 7. 2009 izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka zaradi gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... obe k.o. ... v višini 9.494,14 EUR. Zoper njo je tožnik vložil pritožbo in v njej navedel, da bi morala biti pri gradbeni parceli upoštevana površina 767,16 m2. Ker je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je navedena trditev utemeljena, je 11. 8. 2009 izdal nadomestno odločbo, s katero je nadomestil svojo prejšnjo odločbo z dne 29. 7. 2009 (5. točka izreka), tožniku pa odmeril komunalni prispevek v višini 7.008,42 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve, je bil komunalni prispevek izračunan na podlagi podatkov iz predložene projektne dokumentacije. Zaradi zmanjšanja gradbene parcele je manjši tudi znesek, kot je bil izračunan v prvi odločbi, v kateri je upravni organ na podlagi določb Odloka o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Šmartno pri Litiji (v nadaljevanju program opremljanja) tožniku zaračunal komunalni prispevek za ceste in zelene površine, upoštevajoč, da zemljišči posega ležita v 3. obračunskem območju.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper nadomestno odločbo zavrnil. V razlogih je poudaril, da je po 7. členu programa opremljanja območje javnih, zelenih in rekreacijskih površin upoštevano na celotnem območju urejanja, enako velja za lokalne ceste, medtem ko se javne poti upoštevajo za vsako obračunsko območje posebej. Navaja, da je bila tožniku prometna infrastruktura odmerjena le za primarne vode komunalne infrastrukture (za lokalno cesto) in ne za komunalno infrastrukturo v zasebni lasti. Tožnik se torej na novo priključuje na komunalno opremo, ki jo je zgradila občina in z njo tudi upravlja. V zvezi s tem pritožbeni organ še pojasnjuje, da je že prvostopenjski organ ugotovil, da del javne poti št. ... poteka po tožnikovih parcelah, zato mu je komunalni prispevek odmeril le za primarne dele infrastrukture. Poleg tega za odsek od lokalne ceste št. ... do tožnikove parcele ni predvidena investicija v načrtu razvojnih programov občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto niti ni predvidena v programu opremljanja, zato mu komunalni prispevek za ta odsek ni bil odmerjen. Pritožbeni organ še ugotavlja, da zavezanec ni vlagal sredstev v izgradnjo lokalne ceste, medtem ko mu vodovodno omrežje pri odmeri komunalnega prispevka ni bilo upoštevano.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že v pritožbi zoper nadomestno odločbo navedel, da se ne bo priključil na komunalno infrastrukturo, saj ta ne bo povezana z njegovim objektom. Tožnik ima do zemljišča posega pot, ki poteka po zemljiščih parc. št. ... vse k.o. ..., ki so v njegovi lasti. To pomeni, da za ta del poti komunalni prispevek ne bi smel biti odmerjen. Nadalje navaja, da toženka v obrazložitvi drugostopenjske odločbe prihaja sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da s plačilom komunalnega prispevka tožniku jamči, da mu je omogočen priključek na lokalno cesto št. … . Poleg tega navaja, da iz izračunov ni razvidno, da mu toženka res ni odmerila komunalnega prispevka za odsek od navedene lokalne ceste do njegove parcele. Nadalje navaja, da s strani toženke ni prejel jamstva, da mu je oz. da mu bo v določenem roku omogočen priključek na lokalno komunalno infrastrukturo. Iz izračuna je tudi razvidno, da je toženka v njem upoštevala le kvadraturo parcele neodvisno od razdalje med investitorjevim objektom in priključkom na lokalno cesto. Izračuni v odločbi z dne 29. 7. 2009 so tudi izjemno nejasni in nepreverljivi. V zaključku meni, da bi morala toženka glede na določbo 18. člena programa opremljanja, po kateri lahko zavezanec uveljavlja olajšave na podlagi predloženih dokazil o lastnem vlaganju sredstev, pri odmeri upoštevati dokazila, ki jih je predložil upravnemu organu in ki se nanašajo na izgradnjo poti in ureditev vodovoda. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijane odločbe, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka Tožba ni dovoljena v delu, v katerem tožnik predlaga odpravo prvostopenjske odločbe z dne 29. 7. 2009. Navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v prvem pritožbenem postopku nadomestil z novo odločbo z dne 11. 8. 2008, kar je navedeno tudi v njeni 5. točki izreka, in sicer na podlagi pooblastila, ki mu ga daje določba 1. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP). V skladu z njo lahko organ, ki je izdal odločbo in če spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo.

Z nadomestitvenim delom izreka je prenehala veljavnost prejšnje odločbe upravnega organa prve stopnje. Ker odločba pravno ne obstoji več, zoper njo ni mogoče vložiti tožbe v upravnem sporu in predlagati njene odprave. Sodišče je zato tožbo v tem delu zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).

K 2. točki izreka V preostalem delu tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil tožniku komunalni prispevek odmerjen na račun javnih zelenih in rekreacijskih površin in za lokalno cesto št. … .

Po določbi 3. odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji, v nadaljevanju ZPNačrt) se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po 1. odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe. Glede na navedeno se torej v obračunsko območje uvrsti tako komunalna oprema, ki se lahko uporablja le tako, da se stavbno zemljišče oz. objekt na njem nanjo priključi (npr. vodovod, kanalizacija) kot tudi komunalna oprema, ki jo lahko zavezanec uporablja brez posebne izvedbe priključkov (npr. javno razsvetljavo, javne površine). Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

Program opremljanja (Uradni list RS, št. 27/09) v 1. odstavku 6. člena celotno območje občine deli na tri obračunska območja, pri čemer v 1. alineji 1. odstavka 7. člena za obračun komunalnega prispevka za lokalne ceste določa, da se te upoštevajo na celotnem območju urejanja, torej v vseh treh obračunskih območjih. Le javne poti se upoštevajo za vsako obračunsko območje posebej. To pomeni, da se kot obračunsko območje, v katerem se odmeri komunalni prispevek za lokalne ceste, šteje celotno območje urejanja, torej območje celotne občine.

Ker se po navedenih določbah ZPNačrt komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v njenem obračunskem območju in ker navedeni 7. člen programa opremljanja za lokalne ceste določa, da se upošteva na celotnem območju urejanja, je upravni organ ravnal prav, ko je tožniku odmeril komunalni prispevek za lokalno cesto št. … . Tožnik namreč ne izpodbija trditve pritožbenega organa, da je cesto zgradila toženka, ki z njo tudi upravlja.

V primeru omenjene lokalne ceste ni pomembno, da ta lokalna cesta ne sega vse do tožnikovega zemljišča. Bistveno je, da ima tožnik, ki je lastnik zemljišč, ki ležijo v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, dostop do nje in da jo lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljiščih v zasebni lasti. Ker je v takem primeru glede na prej navedeno določbo 1. odstavka 76. člena ZPNačrt zagotovljena možnost uporabe podlaga za presojo, da je zemljišče opremljeno s to vrsto komunalne opreme, niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da zemljišče načrtovane gradnje ni in ne bo priključeno na navedeno lokalno cesto in da ni upoštevana razdalja od investitorjevega objekta do priključka nanjo.

Neutemeljena je tožnikova trditev, da so izračuni v odločbi z dne 29. 7. 2009 nejasni in nepreverljivi. Navedba je pavšalna in ne omogoča preizkusa. Pri tem sodišče dodaja, da je upravni organ v tej odločbi navedel enačbo za izračun, pojasnil posamezne elemente in navedel njihove vrednosti. Ta dejstva omogočajo kontrolo z vidika določb uporabljenega programa opremljanja, ki med drugim prikazuje tudi preračun obračunskih stroškov opremljanja na stavbno zemljišče oz. na neto tlorisno površino objekta po posameznih vrstah komunalne opreme in obračunskih območjih (9. člen) ter določa način izračuna komunalnega prispevka (12. člen) za določeno vrsto komunalne opreme.

Že upravni organ druge stopnje je v svoji odločbi poudaril, da je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek le za primarne dele infrastrukture, saj del javne poti št. ... poteka po njegovih zemljiščih. Neutemeljena pa je tudi tožnikova zahteva, da bi moralo biti tudi iz samega izračuna razvidno, da pri izračunu ni bil upoštevan odsek od lokalne ceste št. ... do njegove parcele.

V 12. členu programa opremljanja je navedena enačba, po kateri se izračuna komunalni prispevek za določeno vrsto komunalne opreme, in njena razlaga. Iz razlage elementov enačbe je razvidno, da izračun temelji na posamezni vrsti komunalne opreme kot celote (npr. prometna infrastruktura, vodovodno omrežje, javna razsvetljava, javne zelene in rekreacijske površine) ne pa na npr. posameznih cestah, ki so vključene in upoštevane v tej vrsti komunalne opreme. Poleg tega je iz izračuna v konkretnem primeru razvidno, da je bil kot element Cp (ij) – obračunski stroški, obračunani na m2 parcele na obračunskem območju za posamezno vrsto komunalne opreme – upoštevan znesek 6,96 EUR, ki je predviden v tabeli 8 iz 9. člena programa opremljanja, kot element Ct (ij) – obračunski stroški, preračunani na m2 neto tlorisne površine objekta na obračunskem območju za posamezno vrsto komunalne opreme – pa znesek 39,50 EUR iz tabele 9 istega člena programa opremljanja. Ta člen programa opremljanja pa za posamezna območja, ki se ureja s PPIA, določa, da so stroški opremljanja m2 parcele oz. neto tlorisne površine objekta za določeno komunalno opremo na obračunskem območju, ki se ureja s PPIA, opredeljeni kot seštevek stroška primarne komunalne opreme, medtem ko se sekundarno opremo za taka območja določi v posebnem programu opremljanja. Glede na navedeno v tabelah 8 in 9 navedeni stroški opremljanja m2 parcele in neto tlorisne površine objekta predstavljajo le strošek primarne komunalne opreme (v konkretnem primeru torej lokalne ceste št. ...) ne pa tudi stroška sekundarne komunalne opreme (za morebitne javne poti). Komunalni prispevek za potno povezavo med tožnikovimi parcelami in omenjeno lokalno cesto tudi iz tega razloga ni bil niti ni mogel biti obračunan.

Ker je predmet odmere prometna infrastruktura v obsegu primarne komunalne opreme (lokalna cesta), na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe o uveljavljanju olajšav za izgradnjo poti kot povezave med njegovim zemljiščem in lokalno cesto. Ugotovitve pritožbenega organa, da ni vlagal sredstev v izgradnjo lokalne ceste, pa tožnik ne izpodbija.

Ker komunalni prispevek za vodovodno omrežje ni bil odmerjen, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o lastnem vlaganju sredstev v izgradnjo te vrste infrastrukture.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba v tem delu ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.