Jedro

Deklaratorna odločba, izdana na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1. Ni šlo za razpolaganje tedanjega imetnika pravice uporabe, marveč za prenos pravice uporabe po sili zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela 1, k. o. X pripadajoče zemljišče k stavbi 000 na naslovu K. 2 v L., stoječi na parceli 2, k. o. X, in je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov navedene stavbe.

2. Nasprotna udeleženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Napačna je ugotovitev v sklepu, da ni nasprotovala določitvi oziroma obsegu individualnih pripadajočih zemljišč za posamezne stavbe v soseski, marveč zgolj skupnemu pripadajočemu zemljišču. Dejansko ni nasprotovala le "urbanističnim vidikom" pripadajočega zemljišča posameznih stavb, predlogu pa je nasprotovala iz razloga, ker je sama zemljiškoknjižna lastnica parcele 3, k. o. X, iz katere je kasneje nastala tudi obravnavana parcela. Sodišče se o tem v sklepu ni izreklo. Parcelo 3 je pridobila na podlagi odločbe Občine L. z dne 9. 5. 1973, izdane na podlagi Zakona o o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72). Tedaj je bil zemljiškoknjižni posestnik in uporabnik obravnavane nepremičnine podjetje T. Od njega je njena pravna prednica prevzela v uporabo obravnavano nepremičnino. Ker je bilo funkcionalno zemljišče v družbeni lasti časovna spremenljivka, ki se je lahko spreminjala vse do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in bila pogojena z vsakokratno namembnostjo zemljišča, je treba ugotoviti, kaj se je od izgradnje stavbe do lastninjenja dogajalo s pravico uporabe na "zemljišču, namenjenem za redno rabo stavbe". Imetniki pravice uporabe so lahko to pravico izgubili. To se je v obravnavanem primeru zgodilo z odločbo iz leta 1973. Zemljišče, ki je bilo predmet veljavnega razpolaganja, ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k stavbi.

Zakon o uporabi likvidacijske mase bivše Gospodarske poslovalnice Direkcije državnih železnic v Ljubljani in Pravilnik o upravljanju Fonda za gradnjo stanovanjskih hiš na področju Direkcije državnih železnic v Ljubljani, na katera se sklicuje izpodbijani sklep določata le normative in standarde za celotno sosesko, ne vsebujeta pa podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati obseg individualnega pripadajočega zemljišča k obravnavani stavbi.

Izvedenec k mnenju ni priložil odločb o določitvi funkcionalnega zemljišča, zaradi česar se sama ni mogla seznaniti z njimi. Na nekaterih ni bilo žiga pravnomočnosti, tako da je podan dvom, ali so bile pravnomočne. Opiranje na "primernost" in "poštenost" je zmotno in nezakonito. Situacija v naravi ni enaka oziroma primerljiva za vse bloke. Poleg tega je upravni organ odločal na drugi podlagi kot sodišče v tem postopku. Iz naročila parcelacije tudi ni mogoče sklepati na njeno strinjanje z obsegom pripadajočega zemljišča. 3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev, da parcela 1, k. o. X predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi 000 na naslovu K. 2 v L., temelji na ugotovitvah, - da je bila večstanovanjska stavba zgrajena v letih 1931/32 in da sodi v sklop stavb t. i. F. naselja, ki je bilo zgrajeno med leti 1922 in 1937, - da gre za ozek pas zemljišča vzdolž vzhodne, severne in zahodne fasade stavbe površine 195 m2, kjer stanovalci parkirajo z osebnimi vozili in kolesi in na katerem se nahaja prostor za smeti, - da ta prostor uporabljajo stanovalci stavbe že od izgradnje stavbe dalje, - da nihče ni zatrjeval, da gre za zemljišče, ki bi predstavljalo zemljišče druge stavbe ali da gre za javno rabo, - da je bila v letu 2000 na zahtevo nasprotne udeleženke izdana odločba o parcelaciji za parcelo 4 v velikosti 191 m2, ki sodi k stavbi na K. 22 s podobno lego, kot jo ima obravnavana stavba.

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zaključuje, da gre za dostopno pot, dovoz, parkirne prostore in prostor za smetnjake v smislu 2. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), ki glede na preteklo redno rabo lahko služi le slednjim, da gre za zaključeno in enovito celoto s stavbo in je z njo funkcionalno povezano ter služi njeni nujni redni rabi (brez njega stavba ne more normalno funkcionirati).

7. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da odločba Občine L. z dne 9. 5. 1973 ni bila ovira za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s strani etažnih lastnikov obravnavane stavbe na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Gre za deklaratorno odločbo, izdano na podlagi zakona, ki je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč na občino. Navedena odločba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1. Ni šlo za razpolaganje tedanjega imetnika pravice uporabe, marveč za prenos pravice uporabe po sili zakona.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, podani v zvezi z obsegom ugotovljenega pripadajočega zemljišča. V skladu s 43. členom ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti, (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo in (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo.

9. Obseg pripadajočega zemljišča k obravnavani stavbi kot eni od stavb t. i. F. ni določen na podlagi splošnih aktov, na katere se opira pritožba. Prav iz razloga, ker ti akti, ki izvirajo iz časa gradnje stavbe, niso nudili podlage za določitev pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi, se je sodišče oprlo na preteklo redno rabo in funkcionalnost obravnavanega dela zemljišča v primerjavi z ostalimi nepremičninami, ki so predmet postopkov za določitev pripadajočega zemljišča bodisi k posameznim stavbam bodisi k več stavbam iz naselja.

10. Argument, povezan s pravnomočno odločbo o funkcionalnem zemljišču stavbe iz istega naselja s primerljivo lego, kot jo ima obravnavana, je v sklepu dodan le ob robu. Ključni so razlogi, ki utemeljujejo preteklo redno rabo zemljišča. Ker gre v tem delu za razmejitev med pripadajočim zemljiščem k eni stavbi in skupnim pripadajočim zemljiščem več stavb, pa je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni imelo podlago za argument "primernosti" in "poštenosti". Ta podlaga je podana v tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1. Nenazadnje pritožnica v pritožbi ni izkazala, da razmejitev med zemljišči, ki pripadajo izključno eni stavbi, in zemljišči, ki potrditvah udeležencev predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam (in so ob izgradnji sodila k večstanovanjskim hišam, v t.i. F. naselju), kakorkoli prizadeva njen pravni položaj.

11. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo drugega nasprotnega udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).