Jedro

Odmera odškodnine po razmerah v času sodnega odločanja upošteva aktualna vrednostna razmerja in tako ohranja realno vrednost prisojene odškodnine glede na konkretne okoliščine. Zato je eden od načinov revalorizacije. Priznanje zamudnih obresti, katerih sestavni del je tudi temeljna obrestna mera kot sredstvo revalorizacije glavnice, za čas pred izdajo sodbe bi pomenilo dvojno valorizacijo, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici znesek 1.932.961,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 1.500.000,00 od 3.6.1998 dalje do plačila, od zneska 45.110,00 SIT od 5.6.1994 dalje, od zneska 26.789,00 SIT od 9.6.1994 dalje, od zneska 349.920,00 SIT od 16.5.1995 dalje in od zneska 11.142,00 SIT od 30.10.1995 dalje ter drugemu tožniku znesek 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.6.1998 dalje do plačila. Višje zahtevke je zavrnilo. Ugotovilo je, da je v prometni nesreči dne 3.6.1994 umrl sin prve tožnice in brat drugega tožnika R. S. Za duševne bolečine zaradi smrti sina je prvi tožnici prisodilo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT in drugemu tožniku kot bratu umrlega 300.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi drugega tožnika in zvišalo odškodnino na 1.000.000,00 SIT, pritožbo obeh tožnikov zaradi priznanja zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe dalje pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo v celoti.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija glede delne zavrnitve zahtevka drugega tožnika za 200.000,00 SIT in glede zamudnih obresti za uveljavljano nepremoženjsko škodo obeh tožnikov za čas od vložitve tožbe do sodbe prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi drugemu tožniku še odškodnino v znesku 200.000,00 SIT ter obema tožnikoma zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od vložitve tožbe dalje. Navaja, da je uveljavljana odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT za drugega tožnika v celoti utemeljena po merilih iz drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in po sodni praksi v podobnih primerih. V zvezi s tem podrobno opisuje odnose med bratoma in tožnikovo prizadetost zaradi bratove smrti. Vztraja tudi pri svoji zahtevi za plačilo zamudnih obresti od tožbe dalje. Navaja, da je škoda tožnikoma znana od smrti sorodnika in ne šele od dneva sodbe. Z vložitvijo tožbe pa sta škodo ovrednotila. Meni, da je nepriznavanje obresti v nasprotju z načeli civilnega prava in z določili 186., 277. in 324. člena ZOR. Je tudi v nasprotju z ustavo in sicer z 2., 14., 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije. Navaja, da sodna praksa ni pravni vir in da sklicevanje na prakso, ki je bila sprejeta na skupni seji Zveznega in republiških vrhovnih sodišč leta 1987 v Bugojnu, ni utemeljeno, saj so se pravne in ekonomske razmere od tedaj spremenile. Inflacija je padla na 8% letno. V drugih evropskih državah priznava zakonodaja zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Dolgotrajni sodni postopki so razlog za neenakopraven položaj oškodovancev v odškodninskih pravdah. Sedanja praksa vzpodbuja odškodninske zavezance k dolgotrajnemu pravdanju in prispeva k dolgotrajnosti postopkov.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 d0 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata v znesku 1.000.000,00 SIT, ki je prisojena drugemu tožniku, ustreza merilom po 200. členu ZOR. Ugotovljeno je, da je bil tožnik navezan na starejšega brata, da ga je njegova smrt prizadela in da ga pogreša. Vendar tožnikove duševne bolečine niso bile tako intenzivne kot pri prvi tožnici. Odškodnina, ki je priznana tožniku, je v mejah, ki jih pozna sodna praksa v primerljivih zadevah, upošteva pa tudi okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, in s tem uresničuje načelo individualizacije odškodnin. Zvišanje, kakršno je bilo odločeno na pritožbeni stopnji, je po presoji revizijskega sodišča primerno.

Zahtevek za nadaljnje zvišanje v znesku 200.000,00 SIT zato ni utemeljen.

Sodna praksa, ki je povzeta v načelnem stališču skupne seje Zveznega sodišča in republiških vrhovnih sodišč z dne 29.5.1987 v Bugojnu (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije I/87 str. 4), je v razmerah visoke inflacije iskala rešitve, s katerimi bi bilo mogoče ohraniti realno vrednost odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo. Po tem stališču "tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Ob odločanju o višini pravične denarne odškodnine pa sodišče upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo." To načelno stališče skupne seje samo po sebi ne veže sodišč v Republiki Sloveniji in zanje ne predstavlja obveznega pravnega vira. Upoštevati pa je treba razloge, zaradi katerih je sodna praksa to načelno stališče sprejela. Razlogi so v tem, ker odmera odškodnine po razmerah v času sodnega odločanja upošteva aktualna vrednostna razmerja in na ta način ohranja realno vrednost prisojenih odškodnin glede na konkretne okoliščine. Zato pomeni enega od načinov revalorizacije. Druga možnost, po kateri bi se določale odškodnine po razmerah v času nastanka škode ali po času vložitve odškodninskega zahtevka, nato pa obrestovale z zamudnimi obrestmi do plačila, ni ustrezna. Predvsem je tedaj, ko se zaradi inflacije razmere močno spreminjajo, zelo težko ali celo nemogoče za nazaj ugotoviti vse okoliščine, od katerih je odvisna višina odškodnine. Zamudne obresti so v različnih obdobjih različno ohranjale vrednost glavnice in v nakaterih obdobjih niso predstavljale nadomestila za inflacijo. Zato je bila rešitev, da se odškodnine določajo po razmerah na dan sojenja, bolj primerna. Zagotavljala je uravnotežen položaj strank v odškodninskih sporih. Ker pa so zamudne obresti, sprva še prikrito, opravljale tudi funkcijo revalorizacije glavnice, jih ni bilo mogoče priznavati za nazaj. To bi pripeljalo do dvojne revalorizacije odškodnin, kar z vidika načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR), načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in načela prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) ni sprejemljivo.

Revizija ima prav, ko navaja, da so se od tedaj, ko je bilo sprejeto obravnavano stališče, ekonomske in pravne razmere spremenile. Zato nasprotuje opisani sodni praksi. Toda razlogi za vztrajanje pri njej so še vedno prevladujoči. Inflacija še ni odpravljena. Tudi sedanja manjša inflacija, ki znaša približno 10 odstotkov letno, še vedno bistveno vpliva na vrednostna razmerja. Temu je prilagojena ureditev zamudnih obresti. Del zamudnih obresti, ki jih določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95), je temeljna obrestna mera, ki izrečno zagotavlja revalorizacijo glavnice (3. člen). Takšnih obresti ni mogoče uporabiti za odškodnine, določene po razmerah ob izdaje sodbe, za čas pred izdajo sodbe, ker to pomeni dvojno revalorizacijo.

Obstoječa, čeprav znižana inflacija še vedno otežuje ugotavljanje vrednostnih razmer ob času nastanka škode. Zato ob sedanji stopnji inflacije, posebno pa še ob sedanji ureditvi zamudnih obresti ni dovolj tehtnih razlogov za spremembo ustaljene prakse, po kateri se določajo odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe in se priznavajo zamudne obresti od tedaj dalje. To tudi ni v neskladju z določbami ZOR, ki jih navaja revizija. Zamudne obresti tečejo od tedaj, ko dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (277. člen ZOR). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 324. člena ZOR). Odškodnina za nepremoženjsko škodo pa je v primeru spora določena šele s sodbo. ZOR v 186. členu govori o zapadlosti premoženjske škode, ne določa pa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zato ne vpliva na začetek teka zamudnih obresti. Poleg tega je pravilo odločanja po razmerah v času sojenja uzakonjeno tudi za druge primere, na primer pri premoženjskih škodah (drugi odstavek 189. člena ZOR) in pri povračilih v primeru ničnosti in izpodbojnosti poslov (104. in 113. člen ZOR). Sodna praksa je to načelo razširila tudi na verzijske zahtevke (gl. Poročilo o sodni praksi I/89 str. 18 in II/90 str. 10). Vse to govori v prid dosedanje prakse.

Ustavne določbe, na katere se sklicuje revizija, in sicer o Sloveniji kot pravni in socialni državi, o enakih pravicah pred zakonom, o varstvu pravic pred sodiščem in o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, niso kršene s sodno prakso, kakršno osporava revizija. Nasprotno: odstop od sodne prakse, ne da bi to v konkretnem primeru upravičevale spremenjene pravne in dejanske razmere, bi pripeljal do neenakega obravnavanja strank pred sodišči. Dolgotrajni postopki ne bi smeli biti razlog za prikrajšanje oškodovancev, ker je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas čakanja na odškodnino od nastanka škode do sodbe in druge okoliščine primera. Res sedanja praksa ne spodbuja dolžnikov k hitremu reševanju odškodninskih zahtevkov. To zato, ker vpliv časa trajanja postopka na odmero odškodnine ni razviden in ga največkrat ni mogoče številčno natančno izraziti. Vendar pa to ni zadosten razlog za odstop od sedanje prakse, ki v okviru veljavnih predpisov stremi k uravnoteženju položaja strank in s tem tudi k varovanju interesov oškodovancev. Skrajšanje postopkov in s tem odprava sodnih zaostankov je na ustavi temelječa zahteva, ki velja za vse vrste postopkov, ne samo za odškodninske. Zahteva za odpravo sodnih zaostankov pa ne more vplivati na razlago materialnega prava, za kar se zavzema revizija.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).