Jedro

Po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kraljevina Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).6

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik iz izvorne države legalno odšel v Turčijo, kjer je ostal pol leta. Pot je nadaljeval v Grčijo, nato v Albanijo, preko Črne gore v Bosno in Hercegovino ter Hrvaško, v Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država naj bi bila Španija.

3. Tožena stranka je tožnika seznanila z dejstvom, da je Kraljevina Maroko skladno z odlokom Vlade Republike Slovenije varna izvorna država. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zatrjeval, da se tja ne more vrniti, je ugotovila, da mu ni všeč politični sistem, da je zelo težko dobiti delo, zdravstvena oskrba je slaba, ni zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Tožnik je pojasnil, da v Maroku ni bil fizično ogrožen, zapustil ga je, ker ga je delodajalec izkoriščal in nato odpustil. 4. Na osebnem razgovoru tožnik ni predložil dokumentacije, s katero bi utemeljeval svojo prošnjo. Pojasnil je, da je v Maroku povsem normalno živel s starši v najetem stanovanju. Izdelal je devet razredov osnovne šole, ki je ni končal zaradi družinskih problemov. Zato se je moral zaposliti, delal je eno leto, nato je šel na poklicno šolo za predelovalca kovin, ki je trajala dve leti, vendar zaposlitve ni dobil. Delal je le priložnostno v lokalih in na tržnici. Pojasnil je, da je imel v Maroku življenjske težave, bil je športnik kickboksar, vendar ni imel možnosti, da napreduje, saj bi moral podkupiti trenerja. Čeprav je tekmoval na državnem nivoju, mu niso dali možnosti, da bi sodeloval na mednarodnih tekmovanjih.

5. Tožnik je na osebnem razgovoru še navedel, da je imel težave z lastnikom lokala, v katerem je delal. Zaradi bolezni ga je poklical po telefonu, lastnik pa mu je odvrnil, da mu ni treba več na delo in ga odpustil. Zato se je na prijateljev predlog odločil, da gre v Turčijo in si tam najde delo. V Maroku si po tem dogodku ni poskusil najti dela, saj je bil razočaran, ker je moral vsak mesec iskati drugo službo. Delal je neprekinjeno cel teden, brez prostega dneva, če bi ga želel imeti, bi mu lastnik odvrnil, da lahko ostane doma. Delodajalci do njega sicer niso bili nasilni in ga niso silili v kaznivo dejanje. Pojasnil je, da je moral prisilno delati in trpeti. Maroko je zasovražil tudi zato, ker je moral zaradi bolečin v bolnico. Zaradi operacije slepiča si je moral sposoditi 450 EUR, povprečno pa je zaslužil 140 do 150 EUR, povprečna plača je sicer približno 210 EUR. Ugotovil je, da v Maroku nima prihodnosti, tam ne more dostojno živeti ter si ustvariti doma in družine. Če bi se moral vrniti, bi izgubil živce, padel bi v nezavest, psihično bi zbolel. V Maroku je jemal zdravila za tesnobo, tam mora posameznik s psihičnimi težavami iti k zasebnemu zdravniku. Za zdravila je imel občasno, ne zmeraj, dovolj denarja. Povedal je še, da psihiatra v Maroku ne bi obiskoval bolj pogosto, tudi če bi imel možnost. 6. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s sliko, kljub temu pa ni dvomila, da je državljan Kraljevine Maroko. Glede na tožnikove izjave je presodila, da je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel ekonomske težave, saj v Maroku ni dobil redne zaposlitve, delal je le priložnostno, delodajalci so ga izkoriščali. Maroko je sovražil tudi zato, ker je moral sam plačati operacijo slepiča in ker mu kot športniku niso dali možnosti, da napreduje in tekmuje na mednarodnem nivoju.

7. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da navedene okoliščine niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Menila je, da je iz tožnikovih navedb očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, saj je povedal, da v Maroku ni bil fizično ogrožen in da je izvorno državo zapustil, ker zaradi bolezni ni mogel na delo, delodajalec pa ga je zato odpustil. Pojasnila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju eksistencialnih težav, ampak težavam zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

8. Tožena stranka je še presodila, da iz tožnikovih navedb ("da v Maroku težko dobiš delo, zdravstvena oskrba je slaba, ni zdravstvenega in socialnega zavarovanja, da v Maroku sicer ni bil ogrožen in da ga je delodajalec odpustil, ko mu je tožnik sporočil, da zaradi bolezni ne more v službo") niso razvidni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

9. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Ob sklicevanju na odločbo upravnega sodišča v zadevi I U 1662/2014 z dne 12. 11. 2014 je menil, da bi morala tožena stranka, glede na dvom, njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi. Tega pa neutemeljeno naj ne bi storila in le posplošeno navedla, da istovetnost ni ugotovljena.

10. Menil je, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb o razmerah v izvorni državi, ki naj bi bile takšne, da tam ne more dostojno živeti. S tem v zvezi se sklicuje na svojo izpovedbo, da je moral prisilno delati in trpeti, delodajalec ga je izkoriščal, delal je cel teden brez prostega dneva od sedmih zjutraj do osmih zvečer. Iz njegove izpovedbe naj bi bilo še razvidno, da je zaslužil povprečno od 140 do 150 EUR mesečno, če je hotel imeti prost dan, bi mu lastnik rekel, da lahko ostane doma in bi zaposlil drugega. Prav tako je povedal, da ga je lastnik odpustil, ker zaradi bolezni ni prišel na delo, v Maroku ni imel ustrezne zdravstvene oskrbe, za operacijo slepiča si je moral sposoditi denar, jemal je zdravila za tesnobo, kar naj bi bilo treba plačati. V tožbi se sklicuje tudi na težave, ki jih je imel kot športnik.

11. Glede na navedeno tožnik meni, da obstajajo utemeljeni razlogi za priznanje mednarodne zaščite in se v zvezi s kršitvijo 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), "ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb", sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Larioshina proti Rusiji, Budina proti Rusiji, M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. Ker tožena stranka tožnikovih navedb naj ne bi preverjala s splošnimi in specifičnimi informacijami, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo s 3. členom EKČP varovanega minimuma, naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

12. Tožnik je še navedel, da mu je tožena stranka sicer povedala, da je Maroko varna izvorna država, vendar naj mu navedenega koncepta ne bi pojasnila in pridobila aktualnih informacij o izvorni državi, na podlagi katerih bi presodila, ali je Maroko za tožnika res varna država. Zato naj bi bila skladno s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka, saj preizkus izpodbijane odločbe naj ne bi bil mogoč.

13. V nadaljevanju tožnik ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-292/2009 pojasnjuje, da mora organ upoštevati subjektivni (21. člen ZMZ-1) in objektivni (22. člen ZMZ-1) element ter vključiti oceno stanja v izvorni državi, sicer naj bi bila podana kršitev 18. člena Ustave in mednarodnopravnih predpisov. Tožena stranka naj ne bi preverjala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi s tožnikovimi navedbami.

14. Tožnik uveljavlja tudi kršitev 9. člena ZUP in meni, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

15. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da se tožena stranka ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v izvorno državo. Meni, da je za odločanje o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito bistveno ugotavljanje nevarnosti za resno škodo. To tveganje naj bi se ugotavljalo s splošnimi in specifičnimi informacijami, ki pa jih tožena stranka ni pridobila.

16. Tožnik še meni, da je treba o obeh oblikah mednarodne zaščite odločiti z dvema ločenima izrekoma. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

17. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenim očitkom glede ugotavljanja istovetnosti poudarja, da je dolžnost tožnika, da predloži vso dokumentacijo in dokaze, s katerimi prošnjo utemeljuje. Tožnik kljub temu, da je pri podaji prošnje izjavil, da bo osebne dokumente skušal pridobiti, tega do dneva osebnega razgovora ni storil. Izpostavlja, da je tožnikovo sklicevanje na 3. člen EKČP neutemeljeno, saj je že v odločbi navedla, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav prosilcev. Zavrača očitek, da tožniku ni pojasnila koncepta uporabe varne izvorne države, saj v upravnem postopku ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi pomenile, da zanj Maroko ni varen. Zavrača tudi ostale tožbene očitke in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

18. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja tožbene navedbe, ki se tičejo ugotavljanja istovetnosti ter kršitve 3. člena EKČP v povezavi s preverjanjem splošnih in specifičnih informacij v tožnikovi izvorni državi.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Kraljevine Maroko. S tem povezan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

22. Izpodbijana odločba temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

23. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 pravilno ocenila tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v tožbi ("da v Maroku težko dobiš delo, zdravstvena oskrba je slaba, ni zdravstvenega in socialnega zavarovanja, da v Maroku sicer ni bil ogrožen in da ga je delodajalec odpustil, ko mu je tožnik sporočil, da zaradi bolezni ne more v službo"), torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tudi po presoji sodišča je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje1 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

24. Na navedeno presojo ne morejo vplivati tožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, "ko posameznik nima bivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb". Resne škode namreč ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih2 škod. Tožnik teh primerov ne zatrjuje, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja le ekonomske razloge.

25. Podlage za drugačno odločitev ne daje niti tožnikovo sklicevanje na sodno prakso ESČP. V zadevah Larioshina in Budina gre namreč za drugačen primer, v katerem sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je poudarilo, da se 3. člen EKČP primarno razlaga kot dolžnost držav vzdržati se aktivnih ravnanj, s katerimi lahko prizadenejo škodo osebam znotraj njihove jurisdikcije. Pojasnilo je, da se za ponižujoče ravnanje šteje povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja, kot tako pa se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

26. Nasprotno stališče ne izhaja niti iz sodb ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. V navedenih zadevah je namreč šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema (zadeva M. S. S.) oziroma množičen izgon iz Italije v Libijo zaradi neupoštevanja razlik med ekonomskimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito (zadeva Hirsi Jamaa).

27. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je sicer treba opozoriti, da je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kraljevina Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).6 Ob tem tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da sodišče tožniku ni pojasnilo uporabe koncepta varne izvorne države. Z navedenim konceptom je bil tožnik seznanjen, tožbeni ugovor, da mu ni bil pojasnjen pa je zgolj pavšalen. Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb upravnega postopka torej ni podana. Tudi sicer je iz podatkov obravnavane zadeve razvidno, da je bilo tožniku na ustrezen način zagotovljeno (imel je tudi pooblaščenca)7, da se opredeli do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

28. Sodišče še pojasnjuje, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 To pomeni, da besedilo točke b 15. člena Kvalifikacijske direktive II9 ne sledi povsem razlagi 3. člena EKČP, kar je razvidno tudi iz presoje SEU v zadevi C-542/13, M'Bodj, "da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države" (35. točka). Upoštevati je še treba, da področje uporabe Kvalifikacijske direktive II ne zajema oseb, ki v državah članicah iščejo zaščito iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.10 Navedeno stališče je skladno s sodno prakso ESČP, iz katere je razvidno, da trpljenje zaradi iz telesne ali duševne bolezni lahko zadošča za kršitev 3. člena EKČP, če je posledica pogojev pridržanja, odstranitve ali drugih ukrepov, za katere odgovarjajo pristojni organi.11 ESČP opozarja, da se v skladu z njegovo sodno prakso državljani tretjih držav, proti katerim je uveden ukrep odstranitve, načeloma ne morejo sklicevati na pravico ostati na ozemlju države pogodbenice, da bi še naprej uživali pomoč ter zdravstvene, socialne in druge storitve, ki jih zagotavlja država izgona.12 Dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP.13, 14

29. V zvezi s tožnikovimi navedbami o pravilnosti izreka upravnega akta v postopku za priznanje mednarodne zaščite sodišče pojasnjuje, da se v konkretnem primeru ne oddaljuje od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je mednarodna zaščita ena pravica v dveh oblikah (status begunca in status subsidiarne zaščite), nanjo pa se nanašata en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe pristojnega organa. Podlage za drugačno stališče ne daje niti sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-662/17 (tožnikove navedbe v četrti in peti pripravljalni vlogi), do katere se je Vrhovno sodišče že opredelilo (na primer v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019).

30. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.

31. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Iz 28. člena ZMZ-1 je razvidno, da resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 3 Zagorc, Stare, navedeno delo, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 7 S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve). 9 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 10 SEU je v zadevi M'Bodj sprejelo stališče, da iz 5, 6, 9 in 24 uvodne izjave Direktive 2004/83, iz katerih je razvidno, da čeprav poskuša ta direktiva prek subsidiarne zaščite dopolniti zaščito beguncev, določeno v Konvenciji o statusu beguncev, in sicer z opredelitvijo oseb, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, njeno področje uporabe ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti. Navedene uvodne izjave ustrezajo 6, 12, 15 in 33 uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive II. 11 Sodba ESČP z dne 27. 2. 2014 v zadevi Josef proti Belgiji, št. 70055/10, 118. točka. 12 Ibidem, 119. točka. 13 Ibidem, 120. točka. 14 Tudi v zadevi N. v. the United Kingdom [GC] z dne 27. 5. 2008, št. 26565/05, je ESČP presodilo, da se tujec v postopku vrnitve ne more sklicevati na načelo nevračanja zaradi zdravstvenega, socialnega ali kakršnegakoli drugega varstva (42. točka).