Jedro

Tožnica, ki je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni dokazala svoje dobroverne lastniške posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna prvi in drugi toženki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno odločbo¹ je sodišče prve stopnje najprej v I. točki izreka dovolilo spremembe tožbe.

Nato je v II. točki izreka sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanja, ki je posamezni del 8 v stavbi št. 1 k.o. A. ter solastnica skupnih delov stavbe, ki pripadajo etažnim lastnikom, kot je opredeljeno v izreku sodbe.

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: (-) ugotovitev, da je neveljavna - nična darilna pogodba, sklenjena na zapisnik D 249/2001 Okrajnega sodišča v Piranu z dne 21. 12. 2001, s katero je tožnica svoj dedni delež do 1/3 po očetu A. A. neodplačno prenesla na prvo toženko; (-) da prva in druga toženka tožnici izstavita zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnica vknjižila kot lastnica dela stavbe 1-8 k.o. A. ter tožnici izročita vse pravne posle v originalu, ki bodo omogočili vknjižbo tožnice pri deležu do 1/3; (-) da prva in druga toženka tožnici plačata znesek 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožnici je glede na tak izid pravde sodišče v IV. točki izreka naložilo, da prvi in drugi toženki v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 7.346,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica in sicer le zoper zavrnitev zahtevka o ugotovitvi lastninske pravice in zoper stroškovno odločitev (II. in IV. točka izreka). Navaja, da se pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V utemeljitev navaja, da je sodišče imelo dovolj tehtnih dejstev in dokazov za zaključek, da je bila tožnica od naselitve v stanovanju okrog leta 2004 nadaljnjih najmanj 10 let v dobroverni lastniški posesti stanovanja. Za dobrovernost je treba namreč izhajati iz dogovora, ki se je zgodil v stanovanju v letu 2000 ob prisotnosti očeta in starega očeta tožnice, prve in druge toženke, B. B., ki je potrdil, da je bilo govora o tem, da bo stanovanje postalo last tožnice. Ob tem nima nobenega pomena tožničin odstop dednega deleža prvi toženki. Pomembno je, kakšna sta bila prepričanje in volja tožnice ter njeno ravnanje od 2004, ko se je v stanovanje vselila, prva toženka pa izselila ter nadaljnje ravnanje tožnice in prve toženke oz. izjave slednje, da je stanovanje last tožnice. Pomembno je torej, ali je tožnica v relevantni priposestvovalni dobi verjela, da ima stanovanje v lastniški posesti in vedela, da je upravičena do posesti. Z dogovorom iz leta 2000 sta se strinjali tudi prva in druga toženka. Zato je tožnica tudi prevzela skrb za starega očeta, za katerega je skrbela do njegove smrti v letu 2010. To izhaja tudi iz dejstva, da je prvi toženki prepustila koriščenje njenih denarnih sredstev na banki, za namen, da si prva toženka uredi stanovanje in se izseli iz predmetnega stanovanja, kar je bilo tudi storjeno. To izhaja iz podatkov bančnega računa tožnice, njene izpovedi in celo izpovedi prve toženke. Dalje je iz izpovedbe C. C., ki je povedal, da je prvi toženki za prepis stanovanja izročil 3.400,00 EUR, moč zaključiti, da je tožnica štela predmetno stanovanje za svojo last. Enako iz izpovedi priče D. D. in B. B., ki je povedal, da je bil dogovor med tožnico in prvo toženko pred zapuščinsko obravnavo po pokojnem očetu tožnice, da tožnica prepusti prvi toženki svoj dedni delež in se nato stanovanje prepiše na tožnico, ko bo končala šolanje. Prva in druga toženka s svojim neresničnim pričanjem dokazane lastniške posesti nista uspeli izpodbiti. Nista izpodbili dobre vere tožnice, čeprav je bilo dokazno breme na njih dveh. Tudi nista izkazali, da bi tožnico pozvali, da stanovanje izprazni ali plačuje za uporabo. Skratka do te tožbe nista storili ničesar, kar bi lahko prekinilo dobro vero tožnice. Tudi dejstvo, da je prva toženka leta 2016 poslala tožnici SMS, da nujno rabi davčno številko, EMŠO in številko osebne izkaznice, da uskladi neke police, nakazuje, da je tedaj pokazala namen izvesti obljubo o prepisu lastništva na tožnico. A to je bil le zavajajoč manever, da je lahko na skrivaj svoj delež na predmetnem stanovanju podarila drugi toženki. Tožnica ni potrebovala nobenih polic. Bistveno je, da je tožnica od 2004 verjela, da je stanovanje njeno, kar izkazujejo vsi izvedeni dokazi. Na ta dejstva nima nobenega vpliva tožničin odstop dednega deleža prvi toženki v času dedovanja leta 2001. Sodišče dokazov ni pravilno ocenilo v smislu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3.Prva in druga toženka v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev, pri čemer obrazloženo prerekata pritožbene navedbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je hči pokojnega A. A., ki je umrl leta 2001. Prva toženka je njegova vdova in mati druge toženke, ta pa je obenem A. A. druga hči oz. tožničina polsestra.

6.Spor med njimi je nastal zaradi stanovanja [...] v A., ki ga je po podatkih spisa konec leta 1991 od Občine A. odkupil A. A. kot imetnik stanovanjske pravice. A. A. je 30. 9. 2001 umrl. Zapuščinska obravnava po njem je bila izvedena 21. 12. 2001 in tedaj je bilo ugotovljeno, da stanovanje sodi v zapuščino, da so kot zakonite dedinje nastopile tožnica ter prvi dve toženki, da so se k dedovanju priglasile, pri čemer je tožnica svoj zakoniti dedni delež odstopila prvi toženki, ta pa ga je sprejela. Slednja je tako dedovala 2/3 celote zapuščine, v katero je sodilo tudi sporno stanovanje, druga toženka pa je dedovala njenemu dednemu deležu ustrezen del zapuščine, torej 1/3. Po podatkih spisa je prva toženka svoj 2/3 delež na stanovanju podarila drugi toženki z darilno pogodbo z dne 17. 3. 2017. Kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanja je po sodbenih ugotovitvah še vedno vpisana občina, v tej pravdi tretja toženka.

7.Tožba v tej zadevi je bila vložena 28. 8. 2019. Tožnica je svojo lastninsko pravico na zgoraj navedenem stanovanju utemeljevala s priposestvovanjem. Svojo dobroverno oz. lastniško posest je utemeljevala z več sklopi navedb. V postopku na prvi stopnji z nobenim ni bila uspešna. V pritožbi se osredotoča na dogovor, do katerega naj bi prišlo leta 2000, ko je bil še oče živ in ko naj bi bilo govora o tem, da bo stanovanje postalo njena last. Iz konteksta sodbenih razlogov je razvidno, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bil zavezovalni pravni posel o prenosu lastninske pravice (bodisi ustni bodisi pisni) tedaj sklenjen in da bi se tudi realiziral. Sodišče se je v tej zvezi opredelilo do izpovedi tožnice in prvih dveh toženk ter prič, ki jih navaja pritožba. Prišlo je do zaključka, da je gotovo obstajal namen, da stanovanje dobi tožnica, da pa oče A. A. tega ni ustrezno pravno realiziral, kar je pripeljalo do tega, da je bilo stanovanje po njegovi smrti v letu 2001 predmet dedovanja. To je moralo biti glede na potek zapuščinske obravnave tedaj prezentno tudi tožnici. Pritožba zoper sodbene argumente v tem delu nima tehtnih protiargumentov. Trditev, da je bilo govora, da bo stanovanje postalo last tožnice, ji ne more koristiti. Pritožbeno ponavljanje, da je pomembno, da je tožnica verjela, da ima stanovanje od leta 2004 dalje v lastniški posesti, je nekonsistentno, tudi v povezavi s pritožbeno navedbo, da odstop dednega deleža nima nobenega vpliva na njeno dobro vero (pri čemer sodbe o zavrnitvi njenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti - ničnosti odstopne dedne izjave tudi ne izpodbija). Logičen je sodbeni argument, da odstop dednega deleža, ki se je nanašal na celotno zapuščino in torej tudi na stanovanje, tožnici ne more biti v prid pri zatrjevanju dobre vere, temveč nasprotno. Tožnica je po ugotovitvah v sodbi sicer trdila in dokazovala, da se je prva toženka ob sprejemu odstopljenega dednega deleža ob izpolnitvi določenih pogojev zavezala na tožnico naknadno prenesti lastništvo stanovanja. Sodišče je po izčrpni dokazni oceni prišlo do ugotovitev, da tožnica tudi v tem segmentu tožbene podlage svojega dokaznega bremena ni zmogla. Dokazala ni niti, da bi prišlo do dogovora, da lastnica stanovanja postane že v času podajanja izjav pred zapuščinskim sodiščem. Sodišče je skratka prišlo do zaključka, da tožnica ni dokazala, da je imela od vselitve v letu 2004 stanovanje v lastniški posesti. Pritožba s selektivnim izpostavljanjem nekaterih delov izpovedi prič in z iz njih izpeljanimi dokaznimi zaključki ni prepričala. Enako velja za parcialno oceno SMS iz leta 2016 ter ostalo posplošeno ponavljanje svojih trditev iz postopka na prvi stopnji.

8.Pritožba zoper stroškovno odločitev ne vsebuje konkretnih pritožbenih razlogov. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker niso podane niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9.Glede na svoj neuspeh mora tožnica prvi in drugi toženki, ki sta odgovorili na pritožbo, v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Odmerjeni so upoštevaje Odvetniško tarifo in skupno znašajo 466,65 EUR. Gre za priglašeno nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v vrednosti 625 točk, z 2 % izdatki in 22 % DDV. Nagrade za pregled pritožbe in konferenco s stranko, ki je po uvejavljeni sodni praksi zajeta v nagradi za sestavo odgovora, pritožbeno sodišče ni priznalo. V primeru zamude s plačilom stroškov mora tožnik plačati še zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

(1) Ki je bila v stroškovnem delu popravljena s sklepom o popravi P 263/2019 z dne 18. 10. 2023.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 43, 43/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.