Jedro

Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko prejela le še v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Po tej določbi vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, ki jo pridobi po zavarovančevi smrti zaradi dolžnosti preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2018 in z dne 28. 9. 2018 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjen, čeprav je predložila številno medicinsko dokumentacijo. Meni, da bo zato, ker je njen pokojni mož delal v Sloveniji, upravičena do vdovske pokojnine, ko bo dopolnila 53 let starosti glede na to, da je zbolela in da nima možnosti, da bi sebe preživljala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. V tej zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Predmet sodne presoje sta dokončni odločbi toženca št. ... z dne 27. 3. 2018 in z dne 28. 9. 2018. Z obema odločbama je toženec zavrnil tožničini pritožbi vloženi zoper prvostopni odločbi, s katerima je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine na dveh dejanskih in pravnih podlagah. Kot izhaja iz prvostopne odločbe z dne 2. 10. 2017 je toženec tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnil, ker tožnica ob prenehanju pravice do družinske pokojnine njeni hčerki A.A., ni izpolnjevala pogojev starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Z odločbo z dne 25. 4. 2018 pa je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjena, ker v postopku ni bila ugotovljena popolna nezmožnost tožnice za delo kot pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prehodni določbi prvega odstavka 392. člena določa, da lahko družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) uveljavijo pravico do vdovske pokojnine ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 109. členu ZPIZ-2 na strani umrlega. Zaradi tega so v tem sporu relevantna tudi določila glede priznanja pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012. 7. Ob upoštevanju 110. člena ZPIZ-1 pridobi vdova pravico do vdovske pokojnine, če do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolni starost 53 let ali če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, ali če ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let, dopolnila pa je 48 let, v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica rojena 10. 6. 1970, ob smrti moža 7. 1. 1994, dopolnila starost 23 let in 6 mesecev. Zato ji je bila vdovska pokojnina priznana kot vdovi, ki ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok, ki ima pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njega dolžnost preživljanja. Hčerki A.A., ki se je šolala, je pravica do družinske pokojnine prenehala z dnem 29. 9. 2017, ko je dopolnila 26 let starosti. Ker je tožnica ob prenehanju pravice do družinske pokojnine dopolnila starost 47 let in 3 mesece, glede na šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1 pa bi morala dopolniti starost 48 let, da bi lahko znova uveljavila pravico do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 53 let starosti, je sodišče prve stopnje enako kot toženec, pravilno tožničin tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnil zaradi ne izpolnjevanja pogoja starosti ob prenehanju pravice do družinske pokojnine 29. 9. 2017 njeni hčerki. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo izpodbijano dokončno odločbo z dne 27. 3. 2018 za pravilno in zakonito.

9. Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko prejela le še v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Po tej določbi vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, ki jo pridobi po zavarovančevi smrti zaradi dolžnosti preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.

10. V predsodnem postopku je sporno popolno nezmožnost za delo, ki jo je tožnica uveljavljala kot podlago za priznanje pravice do vdovske pokojnine, najprej ugotavljala dne 15. 3. 2018 invalidska komisija prve stopnje. Ta je menila, da je tožnica zmožna za organizirano pridobitno delo z omejitvami in je bila za delo zmožna tudi pred 29. 9. 2017, to je pred dnevom prenehanja pravice do družinske pokojnine. Nato je v pritožbenem postopku tožničino delazmožnost dne 23. 8. 2018 ocenjevala še invalidska komisija druge stopnje, ki pa je menila, da je pri tožnici potrebno nadalnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da zaradi tega dokončnega mnenja o njeni delazmožnosti še ni mogoče podati.

11. Ker je tožnica na podlagi popolne nezmožnosti za delo uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine, v predsodnem postopku pa izvedenska organa toženca glede tožničine delazmožnosti nista bila enotnega mnenja, je sodišče prve stopnje za mnenje zaprosilo še izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C. v sestavi psihiatra in internista. V takšni sestavi in po preučitvi celotne medicinske dokumentacije je izvedenski organ menil, da pri tožnici do 29. 9. 2017 ni mogoče podati mnenja o delazmožnosti in se opredeliti do invalidnosti. Iz psihiatričnih izvidov izhaja, da se je tožnica sicer zdravila pri psihiatrih zaradi depresivne simptomatike in diagnoze F33/34, kar pomeni ponavljajočo se depresivno motnjo. Vendar pred datumom 29. 9. 2017 ni podatkov o duševnih motnjah in njihovem zdravljenju in tudi ni dokumentiranih zdravstvenih podatkov o psihičnih težavah tožnice. Enako do 29. 9. 2017 ni podatkov o boleznih srca, kar je ugotavljala izvedenka internistka kardiologinja. Kasnejši internistični in kardiološki izvidi pa govorijo v prid neopredeljene kardiomiopatije, za katero pa so potrebni dodatni diagnostični in terapevtski postopki. Ker tožnica do navedenega datuma ni opravila kakšrnekoli kardiološke diagnostike, izvedenski organ mnenja o delazmožnosti iz te specialnosti prav tako ni mogel podati.

12. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovne medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici do 29. 9. 2017 ni mogoče podati mnenja o delazmožnosti in se opredeliti do invalidnosti. Tako s psihiatričnega kot s kardiološkega področja do 29. 9. 2017 ni dokumentiranih podatkov o psihičnih težavah, niti o bolezni srca. Ker so podatki o tožničinem zdravstvenem stanju do 29. 9. 2017, to je v času uživanja družinske pokojnine, relevantni za oceno njene delazmožnosti, je za pridobitev objektivno izkazanega zdravstvenega stanja potrebno izvesti dodatne diagnostične in terapevtske postopke. Takšno mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo, konkretno z izvidom oziroma odpustnico iz bolnice z dne 29. 10. 2018, v kateri je navedeno, da je potrebno nadaljnje zdravljenje, ni pa v njej navedeno, da bi bila pri tožnici do 29. 9. 2017 ugotovljena popolna nezmožnost za delo. Takšno mnenje izvedenskega organa potrjuje pravilnost mnenja invalidske komisije druge stopnje, na katerem temelji izpodbijana dokončna odločba z dne 28. 9. 2018, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pravilno in zakonito in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.