Jedro

Pri konkurenci dveh enakih in originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, točneje dveh odločb upravnih organov, je treba ugotoviti katera od njiju je močnejša. Kljub vpisu lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca v zemljiško knjigo, ki je deklaratorne narave, je zaradi več desetletne posesti toženikov njihova pravica močnejša od toženčeve. Ta ob nakupu nepremičnine od denacionalizacijskega upravičenca ni bil v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora v 15 dneh izdati zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bosta parc. št. 1462/2 in 1462/3 odpisali od toženčeve vl. št. 193 k.o... in pripisali v vl. št. 221 iste k.o., ki je v lasti obeh tožnikov, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Po daljšem teoretičnem uvodu o svojem razumevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo, njegovih učinkih in njegovi delitvi na pozitivno in negativno stran publicitetnega načela revizija poudarja, da v odnosu do poštenega pridobitelja velja neovržena domneva, da je glede vpisa zemljiškoknjižno stanje veljavno. Zato pošteni pridobitelj pridobi zemljiškoknjižno pravico, čeprav ta ni vpisana v korist resničnega nosilca. Toženca kot dobroverno osebo se varuje tudi zoper pravico tožnikov, ki je nastopila na podlagi priposestvovanja, ni pa bila vpisana v zemljiško knjigo. Toženec ni vedel, da je dejansko stanje drugačno od zemljiškoknjižnega stanja. Z vpogledom v zemljiško knjigo je ravnal s tisto skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. V nadaljevanju revizija graja razloge pritožbenega sodišča, da naj bi tožnika lastninsko pravico pridobila tako na podlagi odločbe državnega organa, kot tudi na podlagi priposestvovanja. Lastninske pravice ni mogoče pridobiti na dveh različnih podlagah. Ne glede na to pa revizija trdi, da tožnika lastninske pravice nista pridobila ne na eni, ne na drugi podlagi. Na podlagi odločbe upravnega organa je nista pridobila zato, ker mora biti nepremičnina ustrezno individualizirana, da bi se lahko lastninska pravica prenesla.

Odločba agrarne komisije, ki govori le o delu nepremičnine parc. št. 1462 k.o..., ni v skladu z načelom specialnosti, po katerem je lahko predmet stvarnih pravic samo individualno določena nepremičnina, razen če zakon ne določa drugače. Naznanilni list Katastrskega urada S. ne more nadomestiti potrebne dopolnilne odločbe. Sporna nepremičnina tudi ni mogla biti predmet priposestvovanja, saj je šlo za družbeno lastnino. Revizija opozarja še na dodatno okoliščino. Tudi če bi tožnika pridobila lastninsko pravico, je ta prenehala, ko je pravni prednik toženca kot denacionalizacijski upravičenec na podlagi odločbe državnega organa v denacionalizacijskem postopku pridobil lastninsko pravico na isti nepremičnini, kar pa je bilo izvedeno v zemljiški knjigi. Revizija omenja tudi izbrisno tožbo po 101. členu Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - ZZK), ki je korektiv, s katerim se rešuje neskladje med vsebino vpisa v zemljiški knjigi in dejanskim stanjem, vendar sta tožnika zamudila rok iz 102. člena ZZK za vložitev take tožbe. Sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva tožnikoma, ki sta ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker nista storila ničesar, da bi se v zemljiški knjigi vpisala lastninska pravica in tudi nista v roku vložila izbrisne tožbe. Glede samega tožbenega zahtevka pa toženec meni, da ni zakonske ali pogodbene podlage, na podlagi katere bi tožnika lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Zahtevati bi morala ugotovitev lastninske pravice, pri tem pa bi ugotovitvena sodna odločba učinkovala kot takšna.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 36/2004 UPB2; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so bila naslednja ugotovljena dejstva. Pravnemu predniku tožnikov A. R. je Komisija za agrarno reformo ObLO S. z odločbo z dne 15.5.1953 med drugim dodelila tudi del parc. št. 1462 z oznako pašnik v izmeri 1,20 ha. V tem delu odločba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Sporna parcela je bila parcelirana leta 1955 v tri parcele, vendar tudi takrat ni bil izveden zemljiškoknjižni prepis. Pravni prednik tožnikov je izvajal posest na dodeljenem zemljišču vse od leta 1953 dalje, od leta 1983 pa sta jo s prevzemom celega posestva izvajala tožnika. Parceli v naravi nista ločeni od drugih parcel tožnikov, ki vse skupaj tvorijo travnik, preko katerega je bila že leta 1976 zgrajena dovozna cesta na domačijo in vodi še naprej v korist drugih uporabnikov. Ker sprememba lastništva ni bila izvedena v zemljiški knjigi, sta bili poleg drugih nepremičnin tudi sedaj sporni parceli vrnjeni v denacionalizacijskem postopku V.P. iz Argentine. Ta je leta 1994 vrnjene nepremičnine prodal tožencu, ki se je vpisal v zemljiško knjigo. Sodišči sta še ugotovili, da je toženec vedel, da imata sporni parceli v posesti tožnika, tožnika pa sta za ta nakup izvedela šele od sovaščanov.

Pravkar povzeta dejanska podlaga tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje tožbeni zahtevek tožnikov za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine. Pravilni so razlogi obeh sodišč, da je pravni prednik tožnikov A. R. lastninsko pravico pridobil že z odločbo državnega organa in da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, za katerega ni potreben tudi pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo.

Vknjižba v zemljiški knjigi je v takem primeru le deklaratorne narave. Že pravna pravila bivšega Občnega državljanskega zakonika so v paragrafu 424 kot možen pridobitni naslov določila "navedbo zakona", kamor spada tudi odločba upravnega organa, izdana na podlagi zakona. Ta pridobitni naslov je bil kasneje izrecno opredeljen še v drugem odstavku 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in naslednji; v nadaljevanju ZTLR), po katerem se lastninska pravica pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Obravnavana odločba agrarne komisije je bila izdana na podlagi in v postopku, kot ga je določal Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS (Ur. l. LRS, št. 10/48, p.b.). Ta je v 2. členu določal, da zemlja postane last tistega (kasneje kmečkega gospodarstva), komur je dodeljena in se prepiše v zemljiški knjigi na njegovo ime. Vpis v zemljiško knjigo ni bil določen kot za pridobitev lastninske pravice potreben način, zadoščala je že sama dodelitev z odločbo agrarne komisije. Ta je bila tudi tista, ki je bila predlagatelj izvedbe svoje odločbe v zemljiški knjigi (izrek pod točko VII navedene odločbe).

Zmotno je revizijsko stališče, da dodeljena nepremičnina ni bila dovolj individualno določena, da bi lahko bila predmet prenosa lastninske pravice. Sodišči sta opozorili, da agrarni interesent takrat ni mogel pridobiti gozdnega zemljišča ampak le negozdno. Prav zato je bila potrebna še naknadna parcelizacija dodeljene parcele. Po takratnih podatkih zemljiške knjige je bila parc. št. 1462 označena kot pašnik in gozd, in sicer v izmeri 1 ha, 64 a in 73 m2. Z odločbo agrarne komisije je bil pravnemu predniku tožnikov oddeljen tisti del, ki je označen kot pašnik, in sicer le v izmeri 1 ha in 20 a (izrek pod točko I odločbe v prilogi pod A4). Gre za dovolj določen in v naravi nesporen del, ki ga je agrarni interesent tudi prevzel v posest. Doslej pojasnjeni razlogi zadostujejo za ugotovitev o originarni pridobitvi lastninske pravice na spornem delu parcele. Zato so razlogi pritožbenega sodišča o priposestvovanju nepotrebni, nepotrebna pa je tudi revizijska graja teh razlogov.

Revizija ima prav, ko opozarja, da je toženčev pravni prednik kot denacionalizacijski upravičenec z odločbo državnega organa pridobil isto nepremičnino, zmotno pa je njeno nadaljnje izvajanje, da je s tem prenehala lastninska pravica obeh tožnikov. Tudi odločba denacionalizacijskega organa povzroči originarno pridobitev lastninske pravice in je njena kasnejša izvedba v zemljiški knjigi le deklaratorne narave. Njen obstoj pa pomeni le, da gre v obravnavani zadevi za konkurenco dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, torej dveh odločb upravnih organov. To terja presojo, čigava pravica je močnejša. Konkretno ugotovljene dejanske okoliščine v tej zadevi utemeljujejo presojo, da je lastninska pravica tožnikov močnejša kljub vpisani lastninski pravici denacionalizacijskega upravičenca v zemljiški knjigi, ki je le deklaratorne narave.

Močnejša je prav zaradi več desetletij trajajočega izvrševanja posesti na sporni nepremičnini, kar je potrdil tudi sam toženec v odgovoru na tožbo. Sodna praksa je v podobni situaciji že zavzela stališče, da sme pravdno sodišče v lastninskem sporu zaradi nepremičnine odločiti, da mora tisti, ki je nepremičnino dobil na podlagi sklepa o dedovanju po končanem denacionalizacijskem postopku in ki je postal tudi njen zemljiškoknjižni lastnik, vrniti v last in posest nepremičnino tistemu, ki jo je dobil v arondacijskem postopku v last in posest, pa čeprav se ni vknjižil kot njen lastnik (sodba VS RS pod II Ips 260/2002).

V sporu med tožnikoma in denacionalizacijskim upravičencem bi tožnika po vsem obrazloženem utemeljeno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zato je treba odgovoriti le še na vprašanje, ali to lahko terjata tudi od toženca, ki je nepremičnino pridobil s kupno pogodbo od denacionalizacijskega upravičenca in se vpisal v zemljiško knjigo. Odgovor je glede na konkretno ugotovljene okoliščine pritrdilen.

Toženec v tem delu vsa svoja revizijska izvajanja izpeljuje iz načela zaupanja v zemljiško knjigo in iz trditve o svoji dobrovernosti. Pri tem prezre razloge obeh sodišč, ki ne temeljijo samo na tožnikovi izpovedi, ampak tudi na toženčevem lastnem zapisu v odgovoru na tožbo, da je res, da sta sporni parceli uporabljala oba tožnika, prej pa tožnikov oče, in da ju imata tožnika še sedaj v posesti. Toženec torej ni bil v dobri veri, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa si preozko tolmači. Po ustaljeni sodni praksi se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oziroma se lahko sklicuje samo tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. Toženec je po lastni izjavi vedel za drugačno izvenknjižno stanje, kar je tudi razumljivo, saj je sovaščan tožnikov. Njegovo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in na svojo dobro vero je zato neutemeljeno.

V obravnavani situaciji ne gre za izbrisno tožbo po 101. členu ZZK, katere pravila tudi sicer ne ščitijo nedobrovernega pridobitelja, saj lahko dejanski lastnik proti nedobrovernemu pridobitelju uveljavlja vse pravice, ki po civilnem pravu preprečujejo nastanek stvarne pravice. V tej zadevi gre za lastninsko tožbo, s katero lastnik zahteva pravno izročitev svoje stvari, torej izstavitev zemljiškoknjižne listine. Toženec, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik, tožnikoma kot dejanskima lastnikoma onemogoča polno izvrševaje njune lastninske pravice, ki bo omogočeno šele z izdajo zahtevane zemljiškoknjižne listine, ko bosta lahko tudi pravno razpolagala s svojo nepremičnino. Zato je njun tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini na njuno ime, pravilen in utemeljen, drugačno (tudi sicer neobrazloženo) revizijsko stališče o utemeljenosti samo ugotovitvenega zahtevka, ki ga tožnika nista izrecno uveljavljala, pa zmotno. Sicer pa je bila ugotovitev o obstoju njune lastninske pravice raziskana kot predhodno vprašanje zaradi presoje o utemeljenosti njunega dajatvenega zahtevka.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno toženčevo revizijo. Zavrnilni izrek vsebuje tudi odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških.