Jedro

Zgolj dejstvo, da se nekdo predstavi kot pooblaščenec neke druge osebe, še ne pomeni, da med njima dejansko obstoji pooblastilno razmerje. Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu. Če se je S. H. pri naročanju storitev, katerih plačilo tožnica zahteva, res predstavljal kot pooblaščenec tožene stranke, bi morala tožnica, ki je sprejemala njegova naročila in mu nudila storitve oziroma z njim sklepala pogodbe v okviru njene poklicne dejavnosti, pri tem ravnati z večjo skrbnostjo in tako preveriti dejanski obstoj zatrjevanega pooblastila, ne pa mu zgolj verjeti na besedo.

Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazne predloge z obrazložitvijo, da so ti nepotrebni. Tožnica na naroku kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza ni uveljavljala, zato je v skladu z 286b členom ZPP pritožbeno uveljavljanje te kršitve prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21960/2009 z dne 25. 2. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ji ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Brez vsakršne obrazložitve je namreč zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje priče M. G., ki bi lahko izpovedala o odločilnem dejstvu, in sicer o sklenitvi pogodbe s toženo stranko preko njenega pooblaščenca S. H.. Zato je nerazumljiva in protispisna trditev sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da je bil S. H. pooblaščenec tožene stranke. Poudarja, da že iz prospekta prireditve izhaja, da je bil S. H. manager prireditve. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z listino, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med toženo stranko in H. zmotno opredelilo kot neupravičeno zastopstvo po 73. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da bi moralo sodišče to razmerje opredeliti kot zožitev pooblastila po 78. členu OZ. Iz vloge tožene stranke namreč ne izhaja, da med njo in S. H. ni obstajalo nobeno razmerje, pač pa, da slednji ni bil pooblaščen naročiti konkretnih storitev, ki so predmet vtoževanega računa. Zato meni, da bi bilo treba uporabiti določila 77. in 78. člena OZ, v skladu s katerimi zožitev pooblastila nima učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem, ni pa vedel za zožitev pooblastila. Meni še, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določilo 80. člena OZ, ker S. H. kot managerja prireditve ni štelo za pooblaščenca po zaposlitvi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dopustno izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi zavrnitve tožničinega dokaznega predloga - zaslišanja priče M. G. je neupošteven. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 1. 4. 2011 zavrnilo (neizvedene) dokazne predloge, torej tudi predlagano zaslišanje navedene priče, z obrazložitvijo, da so ti nepotrebni. Tožnica na tem naroku kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe tega dokaza ni uveljavljala, zato je v skladu z 286.b členom ZPP pritožbeno uveljavljanje te kršitve prepozno.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da se tudi sicer strinja z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, saj naj bi omenjena priča po tožničinih trditvah izpovedala (le), da naj bi se ji S. H. predstavil kot pooblaščenec tožene stranke, kar pa samo po sebi (ob odsotnosti kakršnegakoli drugega dokaza o pooblastilnem razmerju) še ne bi dokazovalo, da je bil S. H. res pooblaščenec tožene stranke. Zgolj dejstvo, da se nekdo predstavi kot pooblaščenec neke druge osebe, namreč še ne pomeni, da med njima dejansko obstoji pooblastilno razmerje.

Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 74. člena OZ). Če se je S. H. pri naročanju storitev, katerih plačilo tožnica zahteva, res predstavljal kot pooblaščenec tožene stranke, bi morala tožnica, ki je sprejemala njegova naročila in mu nudila storitve oziroma z njim sklepala pogodbe v okviru njene poklicne dejavnosti, pri tem ravnati z večjo skrbnostjo (s skrbnostjo dobrega strokovnjaka – drugi odstavek 6. člena OZ) in tako preveriti dejanski obstoj zatrjevanega pooblastila, ne pa mu zgolj verjeti na besedo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskega dokaza, in sicer prospekta prireditve X, v katerem je S. H. naveden kot manager te prireditve, ter da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju s to listino, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo nadaljnji kršitvi določb pravdnega postopka (iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo, da je bil S. H. manager omenjene prireditve. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da je bil hkrati tudi pooblaščenec tožene stranke, da je bil torej pooblaščen v imenu in na račun tožene stranke kot plesnega kluba sklepati pogodbe in tako naročati tožničine storitve, kot poizkuša to prikazati pritožba.

Ker tožnica ni dokazala obstoja pooblastilnega razmerja med toženo stranko in S. H., so nerelevantne pritožbene navedbe o zožanju tega pooblastila. V zvezi s tem tudi ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka v svojih trditvah ni prerekala obstoja pooblastilnega razmerja s S.H. in da je prerekala zgolj pooblastilo za naročilo spornih storitev. Tožena stranka je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno navedla, da ni nikomur, niti S.H., dala nobenega pooblastila.

Pritožba tudi zmotno meni, da bi bilo v obravnavani zadevi treba uporabiti določilo 80. člena OZ, ki določa, da imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njim zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb (npr. prodajalci v trgovinah, delavci pri bančnih okencih ipd.), s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Tožnica ni niti zatrjevala, niti dokazala, da bi bila med S. H. in toženo stranko sklenjena pogodba v smislu določila 80. člena OZ, ki tudi sicer izrecno določa, da imajo pooblaščence po zaposlitvi gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki, med katere pa tožena stranka kot (plesno) društvo (ki ni gospodarski subjekt) ne sodi.

Ker torej tožnica ni dokazala, da je bil S. H. pooblaščenec tožene stranke in posledično, da je tožena stranka (preko slednjega) naročila sporne storitve, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo teh storitev.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).