Jedro

Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je odločilna samo vrednost glavnega zahtevka; obresti, pravdni stroški in druge stranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane plačilni nalog opr.št. Plg 1715/89 z dne 13.12.1989 delno v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 4.065,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.9.1989 do plačila; za znesek 839,00 SIT z obrestmi je plačilni nalog razveljavilo. Odločilo je še o mandatnih stroških in stroških postopka. Ugotovilo je, da so tri situacije zapadle v plačilo dne 16.8.1989, ena pa 3.8.1989 in je od teh datumov dalje do plačil priznalo zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da sodbe prve stopnje ni mogoče izpdbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker gre za spor majhne vrednosti.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Izpodbija drugostopno stališče, da gre za spor majhne vrednosti. Priznava, da je sporni znesek le 4.065,00 SIT, vendar je to le glavnica po stanju na dan 18.9.1989, priznane zamudne obresti od tedaj pa do 30.4.1993 pa znašajo 56.247,34 SIT, kar pomeni, da je skupni sporni znesek 60.312,34 SIT, to pa ni več spor majhne vrednosti. Če se bi upoštevalo samo nominalni znesek glavnice, bi bilo mogoče upoštevati le ob času zapadlosti glavnice veljavna merila za spor majhne vrednosti. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je odločilna samo vrednost glavnega zahtevka; obresti, pravdni stroški in druge stranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (35.čl. ZPP).V tem primeru se obresti uveljavljajo kot stranska terjatev in zato ne pridejo v poštev pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta. Ta revizijski razlog torej ni utemeljen.

Z 9.čl. Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št. 55/92) je bil spremenjen 458.čl. ZPP tako, da so od začetka veljavnosti tega zakona dalje spori majhne vrednosti tisti, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 8.000,00 SIT. Ta zakon je začel veljati 5.12.1992 in ker v prehodnih določbah ni določeno kaj drugega, je za uporabo pravil, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti, odločilna vrednost spora na ta dan. V tej zadevi je bila takrat vrednost spora 4.904,00 SIT, torej manj, kot je bil mejni znesek za spore majhne vrednosti. Iz tega sledi, da ni odločilen dan zapadlosti zahtevka, pač pa je odločilno, da je ob uveljavitvi navedenga zakona še tekel postopek na prvi stopnji in sodba še ni bila izdana (10. člen navedenega zakona). Glede na to tudi nadaljnji razlog, ki ga uveljavlja tožena stranka v reviziji, ni utemeljen.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v njej, po uradni dolžnosti pa pazi samo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10.tč. drugega odstavka 354.čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedene kršitve določb pravdnega postopka ni, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljene datume zapadlosti posameznih situacij uporabljeno pravilno.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP. Revizijsko sodišče ni postopalo po 392. členu v zvezi s 6. odstavkom 467.člena ZPP zato, ker iz spisa ne izhaja, da je postopek na prvi stopnji tekel po določbah 30. poglavja ZPP.