Jedro

Sodišče je tožbo zoper izpodbijani poziv, s katerim je sodišče pozvalo tožnika k vrnitvi prejetih stroškov brezplačne pravne pomoči, zavrglo, ker ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim ni bilo (v upravnem postopku) odločeno o tožnikovi obveznosti za vrnitev prejetih stroškov.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija dopis Delovnega sodišča v Mariboru, s katerim ga je to pozvalo k vrnitvi prejetih stroškov BPP (št. BPP 284/2010 z dne 29. 3. 2012, zvezi PD 66/2010). V njem je navedeno, da so bili v predmetni zadevi pred delovnim sodiščem izplačani odvetniški stroški iz sredstev BPP v znesku 427,20 €. Ker so izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP za tožnikovo odgovornost za plačilo izplačanih stroškov iz naslova BPP, ga pozivajo, da plača stroške v višini 427,20 € na tekoč račun Delovnega sodišča v Mariboru (tam navedena številka) v roku 8 dni od prejema tega obvestila, sicer se obračunajo zakonite zamudne obresti od izteka dneva za izpolnitev do plačila. V kolikor stroškov postopka v navedenem roku ne bo poravnal, bodo nadaljevali postopek prisilne izterjave v skladu z drugim odstavkom 46. člena ZBPP.

Zoper naveden poziv je torej tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu. Navaja, da mu je bila v delovnem sporu proti A. d.o.o. dodeljena BPP po odvetniku B.B. Na poravnavi je zaradi težke materialne situacije pristal na znesek poravnave v višini 1.000,00 €, sedaj pa naj bi od tega plačal 427,20 € (stroškov BPP), kar je povsem nelogično, saj je BPP brezplačna. Na zavodu za zaposlovanje je prijavljen kot iskalec zaposlitve, ima dve hčerki (osnovnošolko in dijakinjo), preživljajo se samo z ženino plačo. Če je potrebno BPP plačevati, potem je to čisto zavajanje ljudi. Pričakuje, da bo sodišče zadevo rešilo v njegovo korist, kar je tudi smisel BPP. Dokumentacije v zvezi z zadevo nima, ker jo ima odvetnik, vse skupaj pa je zopet povezano z novimi stroški.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila prosilcu z odločbo opr. št. BPP 284/2010 z dne 17. 8. 2010 odobrena BPP za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred Delovnim sodiščem na prvi stopnji zaradi uveljavljanja denarnih zahtevkov. Za nudenje BPP je bil dodeljen odvetnik B.B. V zadevi individualnega delovnega spora opr. št. Pd 66/2010 (za katero je bila prosilcu dodeljena BPP) je bila dne 23. 6. 2011 pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je bil prosilec, ki je bil tam tožeča stranka, upravičen do prejetja denarnih sredstev v znesku 1.000,00 €. Glede stroškov postopka sta se pravdni stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške. S svojim sklepom opr. št. BPP 284/2010 z dne 12. 7. 2011 je organ odmeril odvetniške stroške v priglašenem znesku 427,20 €. Ta sklep je postal pravnomočen dne 13. 8. 2011. Odvetniški stroški so bili izplačani iz sredstev BPP. Glede na določbe 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je prosilec (tožnik) odgovoren za povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova BPP. Ker se je v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka in s tem preprečil nastop subrogacije v korist države. Zato je postal glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov izplačanih za BPP in sicer do celotne višine izplačanih stroškov. Glede na navedeno je organ za BPP z dopisom z dne 29. 3. 2012 dolžnika pozval na plačilo stroškov v znesku 427,20 € (dopis z označeno zadevo „poziv na plačilu“ in označeno zvezo „PD 66/2010“ z dne 29. 3. 2012). S predmetno tožbo v upravnem sporu tožnik izpodbija poziv organa za BPP, da naj plača navedeni znesek. Tožena stranka meni, da poziv organa za BPP ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak gre le za poziv upravičenca do BPP, naj Republiki Sloveniji plača stroške postopka. Če tožnik tega ne bo storil, bo na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, vložil predlog za izterjavo terjatev. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Sodišče je moralo predmetno tožbo zoper izpodbijani „Poziv na plačilo“ zavreči, ker ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim ni bilo (v upravnem postopku) odločeno o tožnikovi obveznosti za vrnitev prejetih stroškov BPP. Ker je tožnik torej prejel zgolj (nezavezujoč) poziv v obliki dopisa, da naj (prostovoljno) vrne prejeto BPP, medtem ko o njegovi obveznosti do vrnitve prejete BPP z upravno odločbo še ni bilo odločeno, je tožba vložena preuranjeno, še preden je Organ za BPP z upravnim aktom odločil o njegovi obveznosti do vrnitve prejete BPP.

Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov, pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javno pravni enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oz. stranke v postopku izdaje akta. Prav tako se v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Iz citiranih določb ZUS-1 je torej razvidno, da so lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu le upravni akti (razen, če zakon izrecno ne določa kaj drugega), torej upravna odločba ali drugi javno pravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, v primerih iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa so lahko predmet izpodbijanja tudi tam navedeni sklepi.

Seveda pa je po drugi strani tudi upravni organ dolžan o vsaki obveznosti stranke (tako kot o pravici) odločiti z upravno odločbo (in ne z dopisom). Z pozivom v obliki dopisa, zoper katerega je tožnik vložil predmetno tožbo, Organ za BPP torej o tožnikovi obveznosti do vrnitve sredstev prejete BPP še ni odločil, zato ta dopis po presoji sodišča tudi ni izvršilni naslov v smislu določb 2. odstavka 46. člena ZBPP, kot to očitno zmotno meni organ za BPP. O tožnikovi obveznosti do vračila BPP bo moral Organ za BPP odločiti z upravno odločbo, zoper katero bo tožnik lahko uveljavljal pravna sredstva po ZBPP.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da izpodbijani poziv ni upravni ali drugi akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1.