Jedro

Dovoljenja za začasno prebivanje kljub izpolnjevanju razlogov iz 13. člena ZTuj ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oz. prejema družinska skupnost, v kateri živi, le denarni dodatek od centra za socialno delo, ki zagotavlja materialno varnost le članom družine, katerim je izrecno namenjen (izvenzakonski partnerici in dvema otrokoma).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 5.10.1994, s katero ni ugodila njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje s tem, da tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje. Zato mu kljub upravičenemu razlogu, da ima v Sloveniji dva mladoletna otroka, ki sta slovenska državljana, dovoljenja za začasno prebivanje ni mogoče izdati v skladu z 2. alineo 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih (ZTuj). Izvenzakonska partnerica, s katero ima tožnik dve mladoletni hčerki, rojeni 1988 in 1990 leta, je nezaposlena, od Centra za socialno delo pa prejema denarni dodatek v znesku 29.150,00 SIT mesečno, povečan na račun stroškov plačila najemnine za 1.260,00 SIT mesečno. Po odločbi z dne 25.5.1994 istega centra pa prejema še otroški dodatek v skupni višini 11.660 SIT mesečno. Skupni znesek, ki bi po 24. in 26. členu zakona o socialnem varstvu še zagotavljal preživetje posameznih oseb, je v času odločanja na prvi stopnji znašal 45.050,00 (netto) SIT. Vsa sredstva, s katerimi je razpolagala družina v navedenem času, pa so znašala 42.070,00 SIT in torej niso dosegala minimalnega zneska za zagotavljanje materialne varnosti vseh članov navedene družine, pri čemer tožena stranka še dodaja, da so sredstva, ki jih tožnikova izvenzakonska partnerica prejema od centra za socialno delo, namenjena izključno za preživljanje nje in njenih mladoletnih hčera. Tožnik izpodbija odločbo, ker meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje. Kot je že v obeh odločbah navedeno, izpolnjuje upravičen razlog, ki je podan s tem, da je oče dveh mladoletnih otrok, ki imata slovensko državljanstvo. Hkrati pa po njegovem mnenju izpolnjuje tudi razlog, da živi v Republiki Sloveniji v izvenzakonski skupnosti, ki je pravno veljavno priznana z zakonom o zakonski zvezi. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, ki se nanaša na izkazovanje zadostnih sredstev za preživljanje tožnika. Določba 3. odstavka 19. člena ZTuj, ki med drugim kot pogoj našteva tudi sredstva za preživljanje, predvideva uporabo tega pogoja le izjemoma in v njegovem primeru to ne pride v poštev. V tem delu je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, in sicer glede višine sredstev, ki jih ima družina tožnika na razpolago za preživljanje. Višina 40.000,00 SIT, ugotovljena v odločbi, ne predstavlja takšnega odmika od višine, ki bi v tistem času po citiranih predpisih zagotavljala materialno varnost vseh članov družine (46.000,00 SIT), da mu zaradi tega ne bi bilo mogoče izdati dovoljenja za začasno prebivanje in s tem omogočiti družini, predvsem pa otrokoma, skupno življenje z očetom ter tako v popolni družini, ki bi obema otrokoma omogočil normalen razvoj. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje ter naloži toženi stranki, da tožniku povrne stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari ni sporno, da tožnik izpolnjuje upravičen razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj (Uradni list RS, št. 1/91-I), zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, saj je upravni organ v postopku ugotovil, da tožnik na območju države živi v družinski skupnosti s slovensko državljanko, in z njunima dvema mladoletnima otrokoma, ki sta tudi slovenska državljana, kar naj bi se po omenjeni zakonski določbi štelo za drug upravičen razlog. Dovoljenja za začasno prebivanje, pa, kljub izpolnjevanju razlogov iz 13. člena ZTuj, ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno (2. alinea 3. odstavka 19. člena ZTuj). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v času izdaje prvostopne odločbe ni bil redno zaposlen, (ni imel delovnega dovoljenja, ker mu je poteklo 10.9.1993, s tem dnem pa mu je prenehalo tudi delovno razmerje, pravica do prejemanja denarnega nadomestila pa mu je bila priznana le do 15.7.1994) ter da je nezaposlena tudi njegova izvenzakonska partnerica, ki od Centra za socialno delo prejema denarni dodatek v znesku 29.150,00 SIT, povečan za račun stroškov plačila najemnine za 1.260 SIT mesečno in otroški dodatek za mladoletni hčerki v skupnem znesku 11.660,00 SIT mesečno. Tožnik v tožbi ugovarja ugotovitvi tožene stranke, češ da navedena višina sredstev 40.000,00 SIT (prav 42.070,00 SIT), ne zagotavlja materialne varnosti vseh članov družine, ker naj bi ta v času izdaje prvostopne odločbe po zakonu znašala 46.000,00 SIT. Po mnenju tožnika je navedena razlika v sredstvih, ki jih družina prejema in tistimi, ki naj bi dejansko zagotavljala njeno materialno varnost, minimalna, zato na izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne bi smela vplivati, saj potreba otrok po skupnem življenju z očetom in tako življenju v popolni družini, bi morala v tem primeru pretehtati manjkajočo minimalno razliko potrebnih sredstev za preživljanje družine, na katero je upravni organ oprl svojo odločitev.

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno odločila. Družina je v tem primeru vezana samo na sredstva, ki jih tožnikova izvenzakonska partnerica prejema od centra za socialno delo in so kot taka namenjena izključno njej in mladoletnima otrokoma, tako kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato po kriterijih zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) zagotavljajo le materialno varnost za družinske člane, katerim so namenjena. Zmotna je tudi tožnikova trditev, da določba 19. člena ZTuj le izjemoma predvideva uporabo pogoja sredstev za preživljanje, saj ta izrecno navaja, da dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno.

Glede na vse navedeno je tožena stranka odločila v skladu z določbami zakonov, na katere se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje. Predloga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega spora, sodišče ni obravnavalo, ker po določbi 61. člena ZUS trpi v upravnih sporih vsaka stranka svoje stroške.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).