12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 57/2005 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 73/2005 z dne 2. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, s katerim je bil zoper pritožnika podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP).

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 20. in 23. člena Ustave. Meni, da mu je kršena ustavna pravica do poštenega sojenja in do temeljnega načela, da je pripor skrajno sredstvo v kazenskem postopku, ko ni več možno uporabiti nobenega drugega ukrepa. Pritožnik navaja, da mu je bil pripor podaljšan zato, ker sta dva soobdolženca zbolela. Zaradi njunega bolezenskega stanja prihaja do zavlačevanja kazenskega postopka, kar gre pritožniku v škodo, zato naj bi mu s tem bila kršena pravica do poštenega sojenja.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) v 3. točki prvega odstavka 201. člena opredeljuje ponovitveno nevarnost kot enega izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev pripora.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

5.Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da teče zoper pritožnika kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. –KZ). Z izpodbijanima sklepoma je bil pripor zoper pritožnika podaljšan. Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da so sodišča o priporu odločila v skladu z ustavnimi pogoji. V obrazložitvi svoje odločbe je prvostopenjsko sodišče navedlo konkretne okoliščine (teža, način in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pravnomočna obsodba za istovrstno kaznivo dejanje, pritožnikovo dosedanje življenje), na podlagi katerih je ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec tovrstna kazniva dejanja ponavljal na prostosti. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, saj nobeden izmed drugih ukrepov ne bi mogel učinkovito preprečiti, da pritožnik ne bi ponavljal kaznivih dejanj. Iz izpodbijanega sklepa drugostopenjskega sodišča je razvidno, da je tudi Višje sodišča ob upoštevanju načela sorazmernosti presodilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter tudi, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

6.Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložili, nista ravnali v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi nista kršili pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

7.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami pa je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da je treba trajanje pripora presojati z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče prav tako postavilo v odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, obravnavana pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti, da se brani obtožbe s prostosti.

9.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov očitek nerazumnega trajanja pripora in z njim povezanih kršitev ustavnih pravic ni utemeljen. Ustavno sodišče je pritožnikov očitek presojalo v časovnem okviru od odreditve pripora do sprejema sodnih odločitev, ki jih pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo. Pritožnik je v priporu od 19. 8. 2004. Ob izdaji izpodbijanih sklepov (9. 3. 2005) je bil v priporu nekaj manj kot sedem mesecev. Obtožnica je bila vložena dne 11. 11. 2004, torej nekaj manj kot tri mesece od odreditve pripora. Zoper nekajkratne odločitve sodišč je pritožnik vlagal tudi vsa pravna sredstva. Iz izpodbijanih odločb ter iz podatkov, katere je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Murski Soboti, izhaja, da gre za zadevo, ki jo je zaradi večjega števila obdolžencev in kaznivih dejanj ter večjega števila dokazov, ki jih je treba izvesti, šteti za zahtevnejšo. Ob vložitvi ustavne pritožbe je zoper pritožnika tekel deveti mesec pripora. Iz dopisa sodišča izhaja, da je sodišče redno opravljalo procesna dejanja. Naroke za glavno obravnavo je razpisalo za dne 6. in 20. 1., 3. 3. 2005 in 24. 5. 2005. Dne 15. 2. 2005 je sodišče po pridobljenem izvedeniškem mnenju postopek zoper enega od obdolženih izločilo.

10.Objektivni razlog za trajanje postopka je nedvomno predvsem v tem, da gre za obsežnejšo kazensko zadevo, v kateri je obtoženih večje število oseb. Predmet obtožbe je kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec uvrstil med hujša in družbi nevarna dejanja. Zato zaenkrat še ni mogoče ugotoviti, da sodišča glede na naravo zadeve ne bi delala dovolj hitro in da bi pripor trajal nerazumno dolgo. Zato tudi ni mogla biti kršena pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

11.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer