Jedro

Tožena stranka v predsodnem postopku ni ustrezno razčistila dejanskega stanja glede uvrstitve tožnice (invalidke III. kategorije) v I. kategorijo invalidnosti. Z namenom, da se razčisti dejansko stanje, je tožnica sprožila sodni spor in s tem v zvezi predlagala tudi izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, temveč se je oprlo na mnenji invalidskih komisij, ki pa nista prepričljivi in torej na podlagi le-teh ni mogoče napraviti zaključka, da pri tožnici ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2012 in št. ... z dne 3. 4. 2012 ter da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da bo o priglašenih stroških pooblaščene odvetnice odločila Služba za brezplačno pravno pomoč s posebno odločbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila od 24. 6. 2009 dalje priznana pravica iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pri tožnici ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Po mnenju tožnice sodišče ni pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ves čas, tudi po 5. 8. 2009, ko je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, je imela vrsto zdravstvenih težav. Stanje se je le še poslabševalo. Tako je bila hospitalizirana v Psihiatrični bolnici A. v času od 13. 10. 2009 do 16. 11. 2009 ter ponovno od 7. 9. 2009 do 26. 10. 2009 zaradi shizoafektivne motnje. Sodišče ni upoštevalo, da je psihiater v izvidu 22. 11. 2010 ugotavljal, da tožnica za pridobitno delo ni več sposobna. Enako ugotavlja tudi psihiater v izvidu z dne 12. 4. 2012. V Centru B. ugotavljajo, da ima tožnica velike težave s koncentracijo in nemirom ter da ne more več aktivno in v celoti sodelovati v skupinskih dejavnostih centra. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj ni postavilo izvedenca psihiatra. Glede na neskladje med izvedenskimi mnenji obeh invalidskih komisij in mnenjem psihiatra z dne 12. 4. 2012, bi sodišče moralo postaviti izvedenca. Tako pa je svojo sodbo izključno oprlo na izvid in mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki predstavlja le javno listino in ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami ZPP. Podatki invalidske komisije se razhajajo z ostalimi medicinskimi izvidi, zato bi sodišče omenjeno moralo razčiščevati s postavitvijo sodnega izvedenca. Tak dokazni predlog je tožnica predlagala že v tožbi, saj je iz upravnega postopka razvidno, da izvid in mnenje invalidske komisije, ki deluje v okviru tožene stranke, ni pravilno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganega dokaza nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 4. 2012. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu in kar med strankama tudi ni sporno, je bila tožnici z odločbo z dne 5. 8. 2009, kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo časovne prisile, delo naj bo manj zahtevno in v zaščitenem okolju, s polnim delovnim časom od 24. 6. 2009 dalje.

V zadevi je sporno, ali je po izdaji navedene odločbe prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja ter nadalje ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnica je s tožbo uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki pa je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

V predsodnem postopku sta vprašanje tožničine invalidnosti ugotavljali najprej invalidska komisija prve stopnje dne 21. 3. 2012 in nato še invalidska komisija druge stopnje dne 6. 9. 2012. Iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da je pri tožnici od 24. 6. 2009 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti in je v polnem delovnem času zmožna opravljati drugo ustrezno delo, ki poteka brez časovne prisile, ki je manj zahtevno in v zaščitenem okolju. Po mnenju invalidske komisije prve stopnje pri tožnici ni prišlo do bistvenih sprememb v zdravstvenem stanju, zato je pri njej še naprej podana III. kategorija invalidnosti. Iz mnenja invalidske komisije druge stopnje pa izhaja, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato je pri tožnici še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je „knjižničar“. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo, ki poteka brez časovne prisile, ki je manj zahtevno in v zaščitenem okolju. Obe komisiji glede tožničinih zdravstvenih težav ugotavljata, da je pri tožnici podana paranoidna shizofrenija.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na mnenji invalidskih komisij iz predsodnega postopka, ker naj bi bili prepričljivi.

Po stališču pritožbenega sodišča pa mnenji komisij nista prepričljivi že iz razloga, ker v nasprotju z mnenjem invalidske komisije prve stopnje, ki ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev tožnice v višjo kategorijo, invalidska komisija druge stopnje ugotavlja, da pri tožnici zdravljenje ni končano. Po njenem mnenju bi bilo prizadetost tožničinega kognitivnega funkcioniranja potrebno preveriti še s pregledom in mnenjem kliničnega psihologa. Ker omenjeni izvid ni bil predložen invalidski komisiji, mnenja o spremembi tožničine delovne zmožnosti še ne more podati. Če komisija mnenja ne more podati, to pomeni, da se do izvida z dne 12. 4. 2012 niti ni opredelila. Ravno iz omenjenega izvida pa izhaja ugotovitev lečečega psihiatra, da tožnica ni sposobna za pridobitno delo. Taka ugotovitev pa izhaja tudi iz izvida in mnenja specialista psihiatra iz Psihiatrične bolnišnice A. z dne 22. 11. 2010, ki ugotavlja, da glede na naravo in precej neugoden potek bolezni, tožnica za pridobitno delo ni več sposobna. Že ob zmernih psihičnih obremenitvah obstaja namreč precejšnja verjetnost poslabšanja psihičnega stanja. Tudi Center B. v dopisu z dne 26. 11. 2010 ugotavlja, da tožnica zaradi hudih in ponavljajočih se težav v duševnem zdravju ni zmožna opravljati kakršnegakoli pridobitnega dela.

Po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka v predsodnem postopku ni ustrezno razčistila dejansko stanje. Z namenom, da se razčisti dejansko stanje je tožnica sprožila sodni spor in s tem v zvezi predlagala tudi izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, temveč se je oprlo na mnenji invalidskih komisij, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, nista prepričljivi in torej na podlagi le-teh ni mogoče napraviti zaključka, da pri tožnici ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju dejansko stanje razčistilo s postavitvijo izvedenca s področja medicine. Po potrebi bo izvedlo še druge dokaze, bistvene za odločitev ter nato o zahtevku ponovno razsodilo.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo.