Jedro

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče zato, ker ni ugodilo predlogu za taksno oprostitev, toženi stranki onemogočilo dostop do sodišča, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da določba tretjega odstavka 105.a člena ZPP ne pomeni posega v navedeno pravico, ampak gre za določitev ustreznega načina uresničevanja te pravice. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neutemeljenem zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te za obravnavani primer niso relevantne, saj ne zadevajo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je imela v postopku oprostitve plačila sodne takse na voljo pravna sredstva, vendar z njimi ni bila uspešna. Ker je bilo o njenem predlogu za taksno oprostitev že pravnomočno odločeno, očitkov v zvezi s tem postopkom ne more več uveljavljati v obravnavanem postopku, v katerem gre za presojo utemeljenosti odločitve o izpolnjenosti pogojev za obstoj domneve o umiku pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se šteje pritožba tožene stranke z dne 20. 7. 2016 (vložene dne 16. 8. 2016) zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem Pg 147/2014 z dne 31. 5. 2016, za umaknjeno.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi je navajala razloge, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in obravnava pritožbo tožeče stranke z dne 14. 10. 2015 zoper zgoraj navedeno sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je dne 16. 8. 2016 vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje Pg 147/2014 z dne 31. 5. 2016, ki pa je bil pravnomočno zavržen (sklep Pg 147/2014 z dne 19. 8. 2016 v zvezi s sklepom I Cpg 1130/2016 z dne 15. 11. 2016).

5. Po določbi prvega odstavka 105.a člena ZPP, bi morala tožena stranka že ob vložitvi pritožbe plačati sodno takso. V nasprotnem primeru mora biti sodna taksa plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem mora sodišče stranko opozoriti na posledice njenega neplačila (drugi odstavek 105. a člena ZPP). V konkretnem primeru je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1130/2016 z dne 15. 11. 2016 določilo, da začne 15-dnevni rok za plačilo sodne takse za pritožbo teči naslednji dan po vročitvi sklepa Višjega sodišča toženi stranki. Če v določenem roku sodna taksa za pritožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek istega člena).

6. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožena stranka sodne takse za pritožbo z dne 16. 8. 2016, v določenem ji roku ni plačala. Ker je bila tožena stranka v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse za pritožbo izrecno poučena o pravnih posledicah neplačila, pa kljub temu takse za navedeno pritožbo ni plačala, ob tem, da tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določbe tretjega odstavka 105.a člena ZPP.

7. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče zato, ker ni ugodilo predlogu za taksno oprostitev, toženi stranki onemogočilo dostop do sodišča, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da določba tretjega odstavka 105.a člena ZPP ne pomeni posega v navedeno pravico, ampak gre za določitev ustreznega načina uresničevanja te pravice. (1) V zvezi s pritožbenimi navedbami o neutemeljenem zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te za obravnavani primer niso relevantne, saj ne zadevajo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je imela v postopku oprostitve plačila sodne takse na voljo pravna sredstva, vendar z njimi ni bila uspešna. Ker je bilo o njenem predlogu za taksno oprostitev že pravnomočno odločeno, očitkov v zvezi s tem postopkom ne more več uveljavljati v obravnavanem postopku, v katerem gre za presojo utemeljenosti odločitve o izpolnjenosti pogojev za obstoj domneve o umiku pritožbe.

8. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

9. Ker izpodbijani sklep ni sklep iz drugega odstavka 366.a člena ZPP, je o pritožbi odločala sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011.