Jedro

Ko sodišče ugotovi, da je prišlo do spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, preživnino odmeri tako, da ugotovi vrsto in višino potreb otrok ter kakšne so pridobitne zmožnosti staršev ter poišče vrednotno ravnotežje med obojim.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede višine preživnine) spremeni tako, da se preživnina za vsakega od tožnikov od 1. 1. 2009 zviša za 50,00 EUR, tako da mora toženec namesto s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 230/2001 z dne 17. 5. 2002 določeno preživnino, ki je bila nazadnje valorizirana 1. 4. 2009, od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009, plačevati po 156,19 EUR preživnine za vsakega od tožnikov, od 1. 4. 2009 dalje pa po 158,63 EUR za vsakega od tožnikov.

Toženec mora v 15 dneh tožnikoma plačati 550,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora poleg s sodbo P 230/2001 z dne 17. 5. 2002 določene preživnine, za sinova od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 plačati še po 11,00 EUR mesečne preživnine, od 1. 4. 2009 dalje pa po 9,00 EUR dodatne preživnine, v preostalem delu (do zneska 50,00 EUR za vsakega od tožnikov) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je tožnikoma naložilo, da morata tožencu povrniti 138,03 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Pritožnika poudarjata, da sodišča prve stopnje ni vodila korist otrok. Sodišče je napačno zaključilo, da je prikaz njunih stroškov pretiran in da slednji ne morejo znašati več kot po 300,00 EUR za vsakega. V stroških, ki jih je navedla zakonita zastopnica, ni nič neracionalnega. Stroški obeh dečkov so najmanj 200,00 EUR večji, kot so bili ob času prve določitve preživnine, ko so znašali po 188,00 EUR za vsakega. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno upoštevalo, da imata otroka s tožencem minimalne stike. Takrat ni priložnosti, da bi toženec pokril pomemben del njunih potreb. Prejemki pravdnih strank pa tudi niso tako različni, da bi ob tem, ko je na materi vsa vzgoja in skrb za tožnika, utemeljevali, da toženec krije le 44% potreb vsakega od dečkov.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 33/91-1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR) sodišče preživnino zviša, če ugotovi, da je prišlo do spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnika ob določitvi preživnine stara štiri oziroma pet ter eno oziroma dve leti. Ob vložitvi tožbe pa sta bila stara dvanajst in osem let. Spremenjene razmere na njuni strani torej so, da sta oba otroka vstopila v šolo, s čimer so večji stroški, in da sta se začela ukvarjati s številnimi obšolskimi dejavnostmi (skavti, šport, glasba), s katerimi so tudi precejšnji stroški. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da so se izboljšale tudi premoženjske zmožnosti obeh zavezancev, bolj tožnice kot toženca. Vse te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnika sprejemata.

Ne sprejemata pa ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne so potrebe mladoletnih tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so potrebe, kakršne je v razpredelnici (priloga A6 v spisu) za oba tožnika navedla mati, pretirane. Če bi za oba dečka dejansko porabila toliko, bi mesečno samo zanju potrošila povprečno po 1.500,00 EUR, kar je po eni strani glede na potrebe otrok takšne starosti in takšnih značilnosti popolnoma pretirano, po drugi strani neskladno s premoženjskim stanjem staršev in tudi ni jasno, kako bi tožnica doslej pokrivala takšne njune potrebe. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju potreb obeh dečkov k presoji stroškov, ki jih je navedla mati, pristopilo pretirano restriktivno. Že sodišče prve stopnje ni podvomilo, da ima B. govorne in napisovalne težave. Glede na to pritožbeno sodišče ne dvomi, da je mati zanj (in ne zase) kupila diktafon in računalnik. Materialnopravno napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predstavljajo obiski predstav in bazena neracionalno trošenje denarja. Pritožbeno sodišče kot realno oceno potreb obeh dečkov, ki je tudi skladna potrebam otrok njune starosti in zmožnosti staršev, ocenjuje znesek, ki ga v pritožbi izpostavljata tožnika – torej približno 380,00 EUR za vsakega od njiju. Ker je del potreb pokrit z otroškim dodatkom (ta znaša 33,00 EUR za vsakega), morata starša pokriti še okrog 350,00 EUR.

Starša zaslužita približno enako – toženec okrog 1.000,00 EUR, mati tožnikov pa okrog 1.150,00 EUR. Ker je ob tem na materi pretežni del vzgoje in varstva obeh dečkov, tudi pritožbeno sodišče soglaša z očitkom, da ni podlage za to, da bi ta krila še bistveno večji del njunih premoženjskih potreb kot toženec. Spremenjene razmere torej terjajo ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti – to je zvišanje preživnine za 50,00 EUR.

Višje sodišče je zato pritožbi tožnikov v skladu s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je preživnino za vsakega od dečkov zvišalo za 50,00 EUR. V tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki določa način plačevanja zvišane preživnine in čas zapadlosti posameznih mesečnih preživnin pa višje sodišče ni poseglo.

Po spremembi sodbe sta tožnika s tožbenim zahtevkom uspela v celoti, zato jima mora toženec povrniti potrebne pravdne stroške. Stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje je sodišče prve stopnje neizpodbijano odmerilo na 413,18 EUR, pritožbeni stroški pa znašajo 137,70 EUR.