Jedro

Tožnikov opis ravnanja policije in varnostnikov v zaprtem azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32 člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito in bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2023 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa). Predaja se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 8. 2. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka sklepa).

2.V obrazložitvi sklepa je najprej navedeno, da je tožnik pri toženi stranki 9. 1. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: prošnja). Tožena stranka navaja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožnik je bil po vloženi prošnji nastanjen v azilni dom.

3.Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, v skladu s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1, odvzela prstne odtise in jih 10. 1. 2024 poslala v Centralno evidenco EURODAC, od koder je istega dne pridobila podatek, da je bil tožnik v omenjeno evidenco že vnesen dne 25. 4. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 25. 1. 2024 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in 8. 2. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika na podlagi Dublinske uredbe.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka primarno sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz poglavja III te uredbe. Tožnikovo prošnjo je zavrgla na podlagi določbe ZMZ-1, ki v četrti alineji prvega odstavka 51. člena določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Dublinski uredbi. Dodatno se sklicuje na deveti odstavek 49. člena istega zakona, kjer je določeno, da če pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena tega zakona, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Dublinski uredbi je odgovorna za obravnavo prošnje.

5.Tožnik je bil pri toženi stranki zaslišan dne 16. 2. 2022 v skladu s 5. členom Dublinske uredbe. Tožnik je na zaslišanju navedel, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in po tem, ko je bil seznanjen s potekom postopka dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški, da v Republiki Hrvaški ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito in se tja ne želi vrniti. Pojasnil je, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so ga tisti, ki so v azilnem domu in na oblasti nepravično obravnavali ter ga zaprli brez razloga, saj so ga prijeli in zaprli v zaprti kamp. Tožnik je navajal, da ko se je kregal z varnostnikom, je razbil okno, varnostniki pa so njega zaprli v zaprt kamp za mesec in deset dni, namesto da bi zaprli njegovega sostanovalca, ki je dejansko razbil okno. Po obravnavi na sodišču so ga spoznali za nedolžnega in ga izpustili. S strani sodišča ni prejel nobenega dokumenta oziroma odločitve sodišča. Uradni osebi tožene stranke je predložil potrdilo o začasnem odvzemu osebnih predmetov, za katerega je menil, da izkazuje, da je bil zares zaprt.

6.Na vprašanje uradne osebe tožene stranke, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je tožnik odgovoril, da je tam normalen postopek in da delajo normalno. Poleg tega je povedal, da je imel v azilnem domu na voljo prehrano in zdravstveno oskrbo. Ob prehodu meje v Republiko Hrvaško ga je prijela policija in ga odpeljala na policijsko postajo, kjer so odvzeli njegove prstne odtise. V Republiki Hrvaški je imel stik le s policisti, z drugimi uradnimi osebami pa ne. V Republiki Hrvaški je ostal od šest do sedem mesecev in bil ta čas nastanjen v odprtem kampu, pri čemer je bil mesec in deset dni tudi v zaprtem kampu. Republiko Hrvaško se je odločil zapustiti, ker je dobil negativno odločbo, ko so ga izpustili iz zapora. S strani organov v Republiki Hrvaški je sicer prejel odločbo, ki je bila prevedena v arabski jezik, vendar je nima več pri sebi, ker mu jo je vzel odvetnik, da bi se lahko na odločitev pristojnega organa Republike Hrvaške pritožil. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko pridobi fotokopijo te odločitve je prosilec odgovoril, da so mu vročili ta dokument in mu rekli, da mora takoj zapustiti azilni dom. Ob tem je bil zraven tudi odvetnik, ki mu je povedal, da če želi ostati v azilnem domu še teden dni, se lahko na odločitev pritoži. Povedal je, da nima telefonske številke tega odvetnika, da ve zgolj to, da mu je bilo ime A. Odločil se je, da bo nadaljeval pot v Republiko Slovenijo, ker so ga po krivem zaprli in mu dali negativno odločitev. Tožnik je povedal tudi, da tekom bivanja v Republiki Sloveniji ni potreboval zdravstvene oskrbe in da je zdrav. Ob koncu razgovora je potrdil, da je razumel vsa vprašanja, na zapisnik zaslišanja pa ni imel pripomb.

7.Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazlaga, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker naj bi ga po njegovi izjavi po krivem zaprli in mu izdali negativno odločbo za mednarodno zaščito. Tožena stranka navaja, da bo v konkretnem primeru šlo za predajo po Dublinski uredbi in da tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njimi nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite. Tožena stranka nadalje meni, da za postopek Dublinske predaje tožnikova izpoved o priprtju v zaprti kamp ni relevantna, saj je bila zadeva očitno že obravnavana na sodišču in se je lahko vrnil v odprti kamp, kjer je vsega skupaj ostal šest ali sedem mesecev. Navedeno ne more biti razlog za kakršnokoli prepričanje, da bo ob vrnitvi lahko podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju. Pomembno je izpostaviti tudi dejstvo, da tožnik sam ni nikoli navajal kakršnih koli težav, še več, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da na Hrvaškem obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je odgovoril, da je tam normalen postopek in da delajo normalno. To po mnenju tožene stranke izkazujejo tudi njegova dejanja, saj je na Hrvaškem ostal šest ali sedem mesecev, v tem času pa tudi prejel odločitev na svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V tej zvezi tožena stranka izpostavlja obstoječo sodno prakso, konkretno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče v obrazložitvi navedene odločbe nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno in za prosilca morebiti neprijetno, kar v primeru tožnika po mnenju tožene stranke ni mogoče trditi, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopkom mednarodne zaščite. Tožena stranka v sklepu še obrazlaga, da je tožnik kot dokazilo o zaprtju predložil potrdilo o odvzemu osebnih predmetov, kar pa ne dokazuje njegovega pripora. Na osebnem razgovoru je jasno izjavil, da je bil nastanjen v azilnem domu, da je imel zagotovljeno prehrano in tudi zdravstveno oskrbo ter da stika z drugimi uradnimi osebami ni imel.

8.Tožena stranka kot bistveno pri presoji konkretnega primera upošteva, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Tožena stranka šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tožena stranka v zaključku sklepa na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. V skladu z vsemi navedbami je tožena stranka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

9.Tožena stranka še zaključuje, da se bo predaja tožnika izvedla skladno z 29. členom Dublinske uredbe in v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške in kakor hitro bo to praktično izvedljivo oz. najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da Republika Hrvaška ponovno sprejema prosilca, to je od 8. 2. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Navedbe tožnika

10.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri izpodbija sklep v celoti iz razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

11.Tožnik v tožbi najprej povzema bistvene dele obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je tožena stranka obrazložila, na podlagi tožnikovih navedb, zakaj v Republiki Hrvaški niso podane t.i. sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki bi preprečevale vrnitev v Republiko Hrvaško. Tožnik izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Tožnik se v določeni meri strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne države, in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar pa po mnenju tožnika meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, zato je domneva o varnosti v vseh državah EU izpodbojna. Prosilcu za mednarodno zaščito mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin in v kolikor pristojni organ ugotovi, da za posameznika država ni varna, se ga nikakor ne sme predati tej državi.

12.Pristojni organ, torej tožena stranka, je dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici in če te nevarnosti ne more izključiti, mora od druge države pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo. Sodišče Evropske unije (SEU) je mnogokrat sprejelo stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti. V postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, je dokazno breme deljeno. SEU je že sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno prosilcu naložena predložitev vseh dokazov, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje; ima tudi lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. V tej zvezi se tožnik sklicuje na sodbo SEU v zadevi M.M.,0-277/11 z dne 22. 11. 2012, točka 65 obrazložitve. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS, pri čemer se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up - 613/16 z dne 28. 9. 2016, s stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnost domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti, pri čemer mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti. Tožnik meni, da tožena stranka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala, saj v obrazložitvi sklepa navaja le nekaj sodne prakse ter oceni tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki jo presodi kot nerelevantno, iz razloga, da je sam tožnik izjavil, da je imel zagotovljeno tako prehrano kot zdravstveno oskrbo v zagrebškem azilnem domu, imel je pravno pomoč in zagotovo ni bil/niti ne bi bil, v primeru vrnitve, subjektivno ogrožen.

13.V nadaljevanju tožbe tožnik trdi, da je imel stik le s hrvaškimi varnostnimi organi in z nobeno uradno osebo glede postopka mednarodne zaščite. Vročeno je dobil le negativno odločitev v njegovem maternem jeziku, poudarja, da ni imel nikoli nobenega zaslišanja, oz. intervjuja v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ve, da so mu bili na policijski postaji v Karlovcu odvzeti prstni odtisi, same namere oz. prošnje v Republiki Hrvaški pa ni nikoli podal. Zatrjuje, da se mu je zgodila krivica po štirih mesecih bivanja v Porinu (kot izhaja iz kartice prosilca za mednarodno zaščito je bil nastanjen v Porinu od 10. 5. 2023). Ravnanje varnostne služne ni bilo primerno, upravni postopek se je izvedel nepravilno, bil je nastanjen v zaprtem kampu Ježevo, kar izhaja iz predloženega dokumenta z dne 29. 9. 2023 o zasegu predmetov (torej dveh telefonov) s strani MNZ RH - mejne policijske uprave (kot izhaja iz spisovne dokumentacije), po njegovih trditvah za mesec in deset dni, nakar je sodišče presodilo, da odločitev ni bila zakonita.

14.Tožnik meni, da bi bil ob predaji obravnavan "de facto" kot tujec (saj sam trdi, da je že prejel negativno odločitev glede mednarodne zaščite) in bi moral po dublinskem transferju v Republiko Hrvaško vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na prosilcu. Poraja se tudi utemeljen dvom, ali bi lahko tožnik bil nastanjen v hrvaškem azilnem domu in da bo deležen poštenega postopka, ter, da mu preti nevarnost odstranitve iz države v njegovo izvorno državo, kar bi bilo v nasprotju z načelom "non refoulement".

15.Tožena stranka bi morala po mnenju tožnika glede deljenega dokaznega bremena izjavo tožnika preveriti tako, da bi v presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti (ne glede na to, da jih tožnik sicer ni zatrjeval v celoti) v hrvaškem azilnem sistemu vključila ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem, sploh glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so bile vrnjene v skladu z Dublinsko uredbo iz Slovenije na Hrvaško in ki jim je bila prošnja za mednarodno zaščito že zavrnjena. Tožnik še navaja, da bo v primeru transferja v Republiko Hrvaško vrnjen v okviru azilnega postopka, vendar samo do predaje Hrvaški, po vstopu na ozemlje Hrvaške pa je odvisno od tega, kako ga bodo obravnavali hrvaški organi, sprva hrvaški varnostni organi ob samem prevzemu, če pa ga bodo tudi hrvaški migracijski organi, pa iz samega odgovora Republike Hrvaške v obliki standardnega obrazca za njegov sprejem z dne 8. 2. 2024 ni jasno.

Trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo

16.Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena, zato pri izdanem sklepu vztraja. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

17.Tožena stranka poudarja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke in se v celoti sklicuje na uveljavljeno sodno prakso in na obrazložitev izpodbijanega sklepa, s katerim je tožeči stranki prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi Dublinske uredbe in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu podrobneje opisala postopek sprejema dublinskih povratnikov v Republiko Hrvaško in iz javno dostopnih poročil zaključila, da so dublinskim povratnikom osnovni pogoji sprejema zagotovljeni. Ugotovila je, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljen nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kar je obširno obrazložila v izpodbijanem sklepu.

18.Glede tožbenega očitka, ki se nanaša na deljeno dokazno breme, tožena stranka odgovarja, da je skladno z interpretacijo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi treba oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji, oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

19.Poleg tega tožena stranka poudarja, da pri pridobivanju in preverjanju razlogov za izpodbojnost domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti, sledi sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki tudi v sodbi I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 določa, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tako tudi tožnikove navedbe o slabih osebnih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka na Hrvaškem.

20.Glede tožbenih očitkov, ki se navezujejo na postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, pristojni organ izpostavlja, da ima očitano več neskladji. Poudariti je potrebno, da je nemogoče, da tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, saj je bil nastanjen v azilnem domu, kjer je po njegovih izjavi ostal celo 6 ali 7 mesecev, ter dobil kartico prosilca za mednarodno zaščito, ki jo je predložil tudi toženi stranki. Iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil tožnik v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik obravnavan v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka na tem mestu izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023.

21.Glede navedb tožnika, da bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško obravnavan kot tujec (ker bi po lastni navedbi moral ponovno zaprositi za mednarodno zaščito), tožena stranka izpostavlja, da je z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Dublinske uredbe relevantno nesporno dejstvo, da je tožnik v Republiko Hrvaško prišel. Tudi če meni, da bo tam obravnavan kot tujec, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, v katerem bi bila prav tako Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Republika Hrvaška je odgovornost že sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe. Argument, da je ob vložitvi ponovnega zahtevka težje dokazno breme na prosilcu in da so nanj vezani težji dokazni standardi, je v konkretnem Dublinskem postopku popolnoma nerelevantno. Vložitev ponovne prošnje ali zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je v primeru tožnika možnost, ki mu omogoča nadaljevanje njegovega postopka za mednarodno zaščito. V drugem odstavku 18. člena Dublinske uredbe je določeno, da primere, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. Poleg tega pa je potrebno pri tem tožbenem očitku izpostaviti dejstvo, da tožnik ni predložil nobene kopije negativne odločbe, zato je tem izjavam in tožbenim očitkom težko slediti in se zdijo toženi stranki malo verjetne.

Dokazni postopek

22.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Izvedbo ostalih dokazov je sodišče zavrnilo. Tožnika ni zaslišalo, ker se ta ni udeležil glavne obravnave, svojega izostanka sodišču tudi ni opravičil.

Presoja tožbe

K točki I izreka

23.Tožba ni utemeljena.

24.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

25.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe.

26.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Dublinske uredbe) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine ali 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na prvem odstavku 25. člena Dublinske uredbe, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

27.V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5) Dublinske uredbe), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem EURODAC po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Dublinsko uredbo, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema EURODAC, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito (s sklicno številko 1) v Republiki Hrvaški in zavrača navedbo tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito oziroma, da bo imel položaj prosilca za mednarodno zaščito v primeru vrnitve. Tudi sicer je pravno pomembno, kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublinske uredbe). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje dodatno potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Po mnenju sodišča pri tem ni relevantno, ali bo Republika Hrvaška njegovo prošnjo obravnavala kot novo prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer naj bi bili pogoji za odobritev le-te težji kot v prvotnem postopku, kot navaja tožnik, dejstvo je, da bo tožnika sprejela kot prosilca za mednarodno zaščito v postopku predaje po Dublinski uredbi, kar je potrdila z za to predpisano izjavo.

28.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

29.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici bi bila lahko ugotovitev, da v tej državi, torej Republiki Hrvaški, obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču SEU, ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Dublinske uredbe ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

30.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je sicer izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

31.Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

32.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi so tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov oz. organov, kot jih imenuje tožnik, neobrazložene. Dejansko navaja, da bi naj bil deležen lažne obtožbe o razbitju okna v azilnem domu, pri čemer pa je sam v postopku pred toženo stranko navedel, da mu je bila zagotovljena strokovna pravna pomoč preko odvetnika v Republiki Hrvaški in da naj bi bil oproščen očitanih dejanj. Prav tako je navajal, da se je v Republiki Hrvaški zadrževal med šest in sedmimi meseci, pri čemer mu je bila zagotovljena nastanitev in druga oskrba, torej prehrana. Po mnenju sodišča tožnikove navedbe, tako tiste, ki jih je podal v postopku pred toženo stranko, kot tiste, ki so zajete v tožbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev predanih po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

33.Tožnik je v tožbi navedel, da bo na zaslišanju na glavni obravnavi dodatno izpovedal o domnevno slabem ravnanju hrvaških organov oziroma o tem, zakaj se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, vendar se glavne obravnave ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil. Vabilo na glavno obravnavo je izkazano. Sodišče je posledično zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika, ker bi moral ta že v tožbi navesti vsa upoštevna dejstva, teh oziroma takšnih dejstev pa ni navedel niti na glavni obravnavi. Sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku pred toženo stranko izrecno povprašan o obstoju morebitnih sistemskih pomanjkljivostih v azilnem postopku Republike Hrvaške, pri čemer je, kot izhaja iz zapisnika zaslišanja, izjavil, da je postopek običajen oziroma normalen in ni navedel dejstev, ki bi kakorkoli nakazovala obstoj morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku Republike Hrvaške. Prav tako ni navajal, dejstev oziroma okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo v Republiko Hrvaško ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP.

34.Sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred toženo stranko sicer ni imel pooblaščenca in tudi ni predložil nobene dokumentacije, ki bi naj dokazovala obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev predanih po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Lahko in moral pa bi to storiti v tožbi, ki jo je zanj vložila njegova pooblaščenka. Tožnik, kot navedeno, tega ni storil oz. v tej smeri ni podal trditvene podlage in predlagal izvedbe dokazov, razen svojega zaslišanja. Vsebinsko neobrazložen predlog za zaslišanje na glavni obravnavi, pri čemer ga je sodišče vabilo na glavno obravnavo, sam po sebi in v odsotnosti drugih zatrjevanih dejstev, ne zagotavlja ustrezne trditvene podlage in posledično ustreznega dokaza, s katerim bi tožnik dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev predanih po Dublinski uredbi, kot tudi ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP.

35.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije in varnostnikov v zaprtem azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.

36.Sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka na podlagi zatrjevanega deljenega dokaznega bremena dodatno ugotavljati obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški in v okviru tega ugotavljati, kakšen bo status tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, in, da bi v svojo presojo morala vključiti ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem, zlasti glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so bile vrnjene v skladu z Dublinsko uredbo iz Slovenije v Republiko Hrvaško in jim bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Kot je že predhodno v tej sodbi navedeno, ni dvoma, da bo tožnik v primeru vrnitve obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe. Navedeno izhaja tako iz izjave, ki jo je podala Republika Hrvaška in je del upravnega spisa, v sodni spis je izjava vložena kot priloga tožene stranke pod št. B5. V izjavi, za katero sodišče ugotavlja, da gre za običajno izjavo, ki sicer ni bila podana samo za tožnika, je navedeno, da imajo vse osebe, vrnjene v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka, pravico do dostopa do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Sodišče sprejema tudi stališče tožene stranke in samo ugotavlja, da tudi če tožnik meni, da bo v Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec, bi bil s tem zgolj vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Kot predhodno navedeno, je Republika Hrvaška odgovornost že sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Argument tožnika, da je ob vložitvi ponovnega zahtevka težje dokazno breme na prosilcu in da so nanj vezani težji dokazni standardi, je v konkretnem Dublinskem postopku neupoštevno. Vložitev ponovne prošnje ali zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je v primeru tožnika tako zgolj možnost, ki mu omogoča nadaljevanje njegovega postopka za mednarodno zaščito. Tožena stranka tako po oceni sodišča in glede na navedeno ni bila dolžna dodatno preverjati v okviru deljenega dokaznega bremena, ali bo tožnik imel v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško status prosilca za mednarodno zaščito, saj je pravilno zaključila da bo tožnik imel status prosilca za mednarodno zaščito, upoštevajoč tudi izjavo Republike Hrvaške z dne 8. 2. 2024, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca z namenom dokončanja postopka presoje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka se na navedeno izjavo Republike Hrvaške izrecno sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (str. 2) in je po oceni sodišča s tem izpolnila svojo dokazno breme.

37.Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema in sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine in 3. člena EKČP, je sodišče tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Uradni list Evropske unije z dne 30.3.2010, C 83/392

2Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

3Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

4Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Dublinske uredbe med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

5Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

6V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

7Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).

8Prav tam (87. točka obrazložitve).

9Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

10Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

11Prav tam (20. točka obrazložitve).

12Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

13Peti odstavek 20. člena Dublinske uredbe določa: Prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

-------------------------------

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.