Jedro

Prvostopenjsko stališče, da bi morala toženka (ne pa tožnica) zneskovno opredeliti, kolikšen del vtoževanih zneskov odpade na stroške za najem kredita in kolikšen na samo sanacijo zgradb, je pravno zmotno.

Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek. Kadar iz trditvene podlage ni razvidno kaj predstavlja znesek, plačilo katerega tožeča stranka zahteva, takrat zahtevek ni določen. V takem primeru mora sodišče prve stopnje v skladno z določilom prvega odstavka 108. člena ZPP tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni. Če tega v danem roku ne stori, sodišče tožbo kot vlogo nesposobno za obravnavanje, zavrže. Po določilu 7. alineje 14. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb etažni lastniki s 100% večino odločajo o najemu in odplačevanju posojila v breme rezervnega sklada. Že iz tega določila sledi pravilnost pritožbenega stališča, da nikogar ni mogoče siliti, da najame kredit. Tistega, ki soglasja za najem kredita ne da, po prepričanju pritožbenega sodišča pač ne zavezuje. To pa pomeni, da mora znesek izglasovane investicije v celotnem znesku, ki nanj odpade, plačati takoj.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, v obrazložitvi pa pojasnilo, da je del tožbenega zahtevka neutemeljen. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Prvič je nerazumljiv izrek (ker ni jasno, kolikšen del tožbenega zahtevka je utemeljen, kolikšen pa neutemeljen, drugič pa je obrazložitev (da je del tožbenega zahtevka neutemeljen) v nasprotju z odločitvijo (da mora toženka plačati tudi neutemeljeni del tožbenega zahtevka).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo:**

1. Tožnica je upravnica več stanovanjskih stavb, med katerimi so tudi stavbe (1) na T. ulici 2, 4, 6, (2) na P. ulici 47 in (3) na Ulici B. 41 v L. Kot upravnica je v zvezi z energetsko sanacijo (toplotna izolacija fasad) teh stavb v imenu etažnih lastnikov s posameznimi izvajalci sklenila pogodbe. Po izvedeni sanaciji pa od toženke, ki je lastnica posameznih stanovanj v teh zgradbah, zahteva plačilo zneskov, ki po tožničini oceni odpadejo na toženko.

**Izpodbijana sodba:**

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica toženki obračunala tisti del energetske sanacije stavb, ki se poravna iz rezervnega sklada; (2) da toženka, ker je Sklad Republike Slovenije, sama vodi rezervni sklad za svoje nepremičnine (drugi odstavek 41. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1);

(3) da se je toženka s sanacijo fasad na _T._ strinjala; (4) da je pripravljena plačati tisti del sanacije, ki nanjo odpade, v enkratnem znesku, ne pa obročno; (5) da je bilo za to sanacijo doseženo 80,01 % soglasje; (6) da se je izvajalec strinjal, da se izvedena sanacija plača po obrokih; (7) da strošek obročnega plačila znaša 6.500,00 EUR; (8) da za odločitev o kreditiranju ni bilo doseženo soglasje vseh etažnih lastnikov; (9) da iz naslova sanacije te zgradbe tožnica od toženke zahteva plačilo dveh obrokov po 22,84 EUR in dveh po 22. 83 EUR (5. točka obrazložitve);

(10) da je bilo za sanacijo na _P.,_ glede na to, da so se z njo strinjali vsi etažni lastniki, razen dveh, doseženo 92,52 soglasje; (11) da je tožnica za sanacijo fasade na P. sklenila pogodbo s T., d.o.o.; (12) da je tožnica toženki iz tega naslova obračunala dva zneska in sicer v višini 343,70 EUR in 268,84 EUR (6. točka obrazložitve);

(13) da je v zvezi s sanacijo fasade na _Ulici B._ toženka dala soglasje k predlagani investiciji (list. št. 53); (14) da je tožnica za sanacijo te fasade sklenila Pogodbo s T., d. o. o. (list. št. 44 – 52); (15) da je ta izvajalec svojo terjatev (očitno iz naslova izvedbe del) odstopil Hranilnici A. s pogodbo o odkupu terjatve, (16) da si Hranilnica mesečno obračunava plačilo odstopljene terjatve s stroški obročnega plačevanja vred; (17) da iz tega naslova tožnica toženki mesečno zaračunava po 16,03 EUR oziroma 16,04 EUR; (7. točka obrazložitve);

(19) _glede drugih zahtevkov_ (8. točka obrazložitve) pa je pojasnilo, da toženka zahtevku na plačilo 0,01 EUR ni oporekala.

3. Tistim zahtevkom, ki so povezani z energetsko sanacijo zgradb na _T. ulici_ in na na _Ulici B._ je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi presoje, da je toženkin ugovor, kolikor se nanaša na _stroške financiranja_, utemeljen, ne pa tudi v tistem delu, ki se nanaša na _plačilo sanacije fasade_. Ker pa toženka ni navedla, v kolikšnem delu priznava zneske, ki naj bi predstavljali stroške kreditiranja in ker tožnica zahteva le plačilo štirih obrokov (za sanacijo na _T._ od 29, za sanacijo na _Ulici B._ pa od preostalih) je tožbenemu zahtevku iz naslova energetske sanacije teh dveh zgradb _v celoti_ ugodilo. Zahtevkom, povezanim s sanacijo fasad na P. pa je ugodilo na podlagi ugotovitve, da toženka trdi, da je bilo v pogodbi z izvajalcem T. d. o. o. _dogovorjeno morebitno kreditiranje (10. člen Pogodbe) vendar toženka ni podala trditev, da je bilo kreditiranje kasneje tudi dogovorjeno, kar pomeni, da 100 % soglasje lastnikov ni bilo potrebno_ (predzadnji stavek 6. točke obrazložitve); **Pritožba toženke in odgovor tožnice:**

4. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa tudi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse njene stroške postopka.

5. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**O odločitvi o pritožbi**

6. Pritožba je utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarne terjatve, ki skupaj ne presegajo 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na relativne kršitve določil pravdnega postopka pa se ne ozira.

_Pravna podlaga tožbenega zahtevka_

8. Med strankama ni sporno, da ima toženka na podlagi drugega odstavka 41. člena ZS-11 oblikovan svoj rezervni sklad in da razpolaga z dovolj sredstvi, da bi lahko takoj poravnala celoten znesek, ki nanjo odpade iz naslova sanacije vseh zgradb, v katerih ima svoja stanovanja. Iz toženkinega ugovora namreč izrecno izhaja, da je s toplotno sanacijo stavb soglašala, ne pa tudi s stroški financiranja kreditov. Že zato je glede na določilo 68. člena SPZ2, upoštevajoč njen solastniški delež, sorazmerni del stroškov sanacije zgradb (to je del, ki nanjo odpade) dolžna plačati. Ne velja pa to tudi za stroške financiranja kredita, kot pravilno opozarja v pritožbi. Po določilu 7. alineje 14. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb etažni lastniki s 100% večino odločajo o najemu in odplačevanju posojila v breme rezervnega sklada. Že iz tega določila sledi pravilnost pritožbenega stališča, da nikogar ni mogoče siliti, da najame kredit. Tistega, ki soglasja za najem kredita ne da, po prepričanju pritožbenega sodišča pač ne zavezuje. To pa pomeni, da mora znesek izglasovane investicije v celotnem znesku, ki nanj odpade, plačati takoj. Prav taka presoja smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe (prim. prvi stavek 3. točke obrazložitve tega sklepa).

_Uradni preizkus izpodbijane sodbe_

9. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja izpostavlja troje: _Prvič_, da se izpodbijana sodba nima dokaznega sklepa (kršitev 287. člena ZPP, ki je sicer sama po sebi sicer le relativne narave).

_Drugič_, da se sodišče prve stopnje z dejanskimi vprašanji, ki utemeljujejo aktivno legitimacije tožnice, ni ukvarjalo. Ker pa aktivni legitimaciji tudi toženka ni ugovarjala, je pritožbeno sodišče štelo, da je ta podana.

_Tretjič_, da je prvostopenjsko stališče, da bi morala toženka (ne pa tožnica) zneskovno opredeliti, kolikšen del vtoževanih zneskov odpade _na stroške za najem kredita in kolikšen na samo sanacijo_ zgradb, pravno zmotno. Zato je napačna tudi odločitev, da mora toženka, ker tega ni storila, tožnici plačati prav vse zneske, ki sestavljajo tožbeni zahtevek. Več o tem v nadaljevanju.

10. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek. Kadar iz trditvene podlage ni razvidno kaj predstavlja znesek, plačilo katerega tožeča stranka zahteva, takrat zahtevek ni določen. V takem primeru mora sodišče prve stopnje v skladno z določilom prvega odstavka 108. člena ZPP tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni. Če tega v danem roku ne stori, sodišče tožbo kot vlogo nesposobno za obravnavanje, zavrže. 11. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti _ugodilo_ tožbenemu zahtevku, v obrazložitvi pa pojasnilo, da je del tožbenega zahtevka _neutemeljen_3. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Prvič je _nerazumljiv izrek_ (ker ni jasno, kolikšen del tožbenega zahtevka je utemeljen, kolikšen pa neutemeljen, drugič pa je _obrazložitev_ (da je del tožbenega zahtevka neutemeljen) _v nasprotju z odločitvijo_ (da mora toženka plačati tudi neutemeljeni del tožbenega zahtevka).

12. Kadar sodišče prve stopnje zagreši tako kršitev, mora pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen če lahko zagrešeno kršitev samo sanira. Ker tega iz razlogov, pojasnjenih v 10. točki te obrazložitve, ki istočasno vsebuje tudi napotke za nadaljnje sojenje, ne more storiti, je odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

13. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (v 4. točki obrazložitve sodbe) brez potrditvene podlage navedlo, da je toženka v primeru obročnega odplačevanja stroškov v boljšem položaju, kot bi bila v primeru enkratnega plačila. Kakšno kršitev je s tem zagrešilo, pa iz pritožbe (8. točka) ne izhaja. Ker ne gre za uradno upoštevno postopkovno kršitev, se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega očitka ne opredeljuje.

14. Drži tudi pritožbena navedba, da je tožnica (na zadnji strani) druge pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2020 v zvezi s sanacijo fasade na _P._ navedla, da _je prišlo do odkupa terjatve_, ki je posel bančnega prava ter pomeni financiranje gospodarskih subjektov in da je sodišče prve stopnje presodilo, (glej prvi odstavek na 5. strani sodbe) _da do kreditiranja ni prišlo, ker tožnica toženka ni podala trditev_ o tem. Ker se priznana dejstva štejejo za dokazana (prvi odstavek 214. člena ZPP), je sodišče prve stopnje s tako presojo zagrešilo absolutno postopkovno kršitev, vendar ne iz 15. točke,4 pač pa iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 8. točke stori sodišče takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem. S tem, ko je kljub izrecnemu priznanju tožnice, da je bila tudi sanacija fasade na _P._ izvedena s pomočjo finančnega posla, štelo, da do kreditiranja ni prišlo, je odločilo v nasprotju s pravno domnevo (da se priznana dejstva štejejo za dokazana) in tako toženki (smiselno) odvzelo pravico do izjave. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje priznano dejstvo tožnice moralo šteti za dokazano.

15. Kot rečeno, je toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje izrecno navedla, da _soglaša z zneski sanacije fasad_, ki odpadejo nanjo, ne pa tudi s plačilom dela stroškov iz naslova financiranja kreditov (4. točka ugovornih navedb). Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem doseženega odstotka etažnih lastnikov za energetsko sanacijo stavb. Pritožbeno navedbo (5. točka pritožbe), da je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na Ulico B., neutemeljen v celoti, ker _sklep o obnovi fasade ni bil sprejet z zadostno večino_, pa pritožbeno sodišče šteje za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj bi le tak ugovor pred sodiščem prve stopnje zahteval ugotavljanje odločilnih pravnih dejstev v zvezi s tem.

16. Res je, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je bil sklep za obnovo fasade na _Ulici B._ sprejet z ustrezno večino, vendar ti razlogi so bili glede na priznanje utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova, kot je pojasnjeno v prejšnji točki, nepotrebni.

17. Drži pritožbeni očitek, da je v zvezi z zneskom 0,01 EUR (primerjaj 9. točka obrazložitve pritožbe) sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje. Glede na višino tega dela zahtevka se pritožbeno sodišče sklicuje le na obrazložitev odločitve tega sklepa (glej 12. točko te obrazložitve).

18. Skladno z določilom prvega odstavka 450. člena ZPP postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravnih dejanj. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič, pri čemer se v sodbi ni opredelilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj, ni zagrešilo nobene uradno upoštevne absolutne bistvene kršitve določil ZPP.

19. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o stroških postopka, ker ni upoštevalo, da je bil pravdni postopek nepotreben, saj je bila toženka ves čas pripravljena plačati stroške obnove fasade, vendar brez stroškov kreditiranja in v enkratnem znesku. Ta pritožbeni očitek je bil po presoji pritožbenega sodišča utemeljen tja do izdaje izpodbijane sodbe. Pritožnica pa sedaj v pritožbi (v nasprotju s trditvami, podanimi pred sodišče prve stopnje) navaja, da je tožbeni zahtevek v zvezi s sanacijo stavbe na _Ulici B._ neutemeljen tudi zato, ker sklepi o obnovi niso bili sprejeti z ustrezno večino (primerjaj 5. točko pritožbe). Zato bo moralo sodišče prve stopnje, če bo tožbenemu zahtevku v novem sojenju ugodilo le v tistem delu, ki ga je pritožnica doslej priznavala, presoditi, ali je tak njen stroškovni predlog še vedno utemeljen. Pri tem bo moralo upoštevati določilo tretjega odstavka 165. člena ZPP (da so pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški) in pravdne stroške, ki bodo v nadaljevanju sojenja morebiti še nastali.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Občine, država, javni stanovanjski skladi in neprofitne stanovanjske organizacije lahko oblikujejo svoje rezervne sklade v okviru svojih namenskih sredstev in v tem primeru niso dolžne vplačevati v rezervne sklade, oblikovane za posamezno večstanovanjsko stavbo, kjer imajo v lasti stanovanja, če o tem obvestijo upravnika s priloženimi listinami, ki dokazujejo obstoj rezervnega sklada in višino zbranih sredstev 2 Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev 3 Posamezni zneski tožbenega zahtevka so, kot je pojasnjeno zgoraj, sestavljeni iz dveh zneskov. Iz deleža, ki na toženko odpade iz naslova sanacije fasad in iz deleža, ki ga predstavlja strošek, povezan s financiranjem tega posla. 4 Ta kršitev je podana takrat, kadar sodišče v sodbo napačno povzame izvedene dokaze, ne pa trditveno podlago pravdnih strank.