Jedro

Ker gre pri umiku tožbe in umiku predloga za podobni situaciji, je na podlagi 37. člena ZNP, v primeru umika predloga potrebno smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 158. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je predlagateljica dolžna povrniti nasprotni udeleženki stroške postopka v višini 1.498,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje predlagateljica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov postopka. Sodišče v sklepu, s katerim je ustavilo nepravdni postopek, ni navedlo, kdaj je nastopila fikcija umika predloga. Ta okoliščina je pomembna iz razloga, ker je sodišče naložilo plačilo stroškov N. S.. Sodišče je po 26. 1. 2010 opravljalo procesna dejanja. Takšno ravnanje sodišča nasprotuje stališču, kdaj nastopi fikcija umika predloga. Če je sodišče štelo, da je bil predlog umaknjen z iztekom roka, ki je bil dan predlagateljici za plačilo predujma za izvedenca, potem bi moralo izdati sklep, da se šteje, da je predlog umaknjen, in postopek ustaviti takoj po izteku roka za plačilo predujma oziroma pred tem takoj pozvati nasprotno stranko na prevzem postopka. V tem primeru N. S. ni mogla vstopiti v ta nepravdni postopek, saj je nastopila fikcija umika še za časa življenja A. S.. Izjava N.S. o prevzemu postopka z dne 1. 10. 2013 je zato brez pravnega učnika za ta postopek. Ker torej N. S. sploh ni mogla pridobiti aktivne legitimacije, tudi ne more biti zavezana za plačilo stroškov postopka. Ne glede na navedeno še navaja, da sodišče ni imelo pravne podlage za izpodbijano odločitev. S tem, ko je predlagateljica A. S. podala predlog za delitev solastnine, ni zlorabila nobenih procesnih ali materialnih pravic. Plačala je predujem za stroške izvedenca, izvedensko mnenje pa je bilo tudi pridobljeno in celo dopolnjeno. Sodišče je tisto, ki izvedencu odreja vsebino in obseg dela ter mu odmerja nagrado. Dosedanja praksa sodišč, po kateri se breme neopravljenega ali nepopolno opravljenega dela izvedencev, prenaša na stranke postopka, ni pravilna. Zato se je A. S. uprla plačevanju stroškov za izvedenca, katerega delo je bilo za sodišče neuporabno. Če bi bila A. S. še živa, bi se zoper sklep o ustavitvi pritožila. Ker je bila 29. 10. 2013 že mrtva, ni bilo več pravnega interesa za pritožbo. Nerazumno je, da je sodišče pozvalo nasprotno udeleženko z dopisom z dne 14. 6. 2013, naj sporoči, če bo nadaljevala s postopkom, ob tem, da se sodišče sklicuje na sklep z dne 26. 1. 2010 in ob tem, da je po 26. 1. 2010 opravilo še dva naroka. Meni, da je v tej zadevi potrebno uporabiti specifično ureditev Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki že načeloma veže odločanje o stroških postopka na skupne, potrebne stroške postopka. Pri tem je potrebno upoštevati, da nasprotna udeleženka ni izpostavljala nestrinjanja s samim postopkom delitve, temveč zgolj s predlagano delitvijo. Delitev bi imela tudi zanjo pravno in ekonomsko korist. Če se stranka po desetih letih vodenja postopka upre plačevanju vedno novih finančnih obveznosti, njenega upora ni moč šteti kot krivdnega razloga, ki bi bil podlaga za zaključek, da je ta stranka povzročila nasprotni stranki po svoji krivdi stroške postopka. Sodišče v več kot desetih letih ni uspelo razdeliti solastnine, vendar ne po krivdi predlagateljice. Zato sodišče ni imelo podlage, da opre svojo odločitev na 158. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZNP vprašanje povračila stroškov ureja v 35. členu. Pravila, ki jih ta člen vsebuje, so prilagojena posebnostim nepravdnega postopka in so zato drugačna kot pravila, ki veljajo v pravdnem postopku in jih vsebuje ZPP. Vendar pa ZNP vseh procesnih situacij, ki vplivajo na odločitev o stroških, ne ureja. Tako v 35. členu ZNP ne določa, kdo krije stroške v primeru, ko zaradi umika predloga sodišče v zadevi ne odloči meritorno, ampak postopek ustavi. Ker gre pri umiku tožbe in umiku predloga za podobni situaciji, je na podlagi 37. člena ZNP, v primeru umika predloga potrebno smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 158. člen ZPP, (1) v skladu s katero mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

V konkretnem primeru je prišlo do umika predloga, ker predlagateljica ni plačala odrejenega predujma in torej ne zato, ker bi se razmerje, ki je bilo predmet postopka, uredilo zunaj postopka. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi smiselne uporabe 158. člena ZPP predlagateljici oziroma dedinji prvotne predlagateljice N. S. pravilno naložilo plačilo stroškov nasprotne udeleženke. Okoliščine, na katere opozarja pritožnica, ne morejo predstavljati podlage za drugačno odločitev.

Kljub temu, da je fikcija umika predloga nastopila že za časa življenja prvotne predlagateljice A. S., je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ima status predlagateljice pritožnica. V trenutku, ko je A. S. umrla, je namreč pritožnica kot njena dedinja, ki se ni odpovedala dediščini, (2) vstopila v vsa njena pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. V tistem trenutku in ne v trenutku, ko je podala izjavo o vstopu v postopek, je zato pritožnica postala tudi stranka v tem nepravdnem postopku. Do njenega vstopa v postopek ne bi prišlo le v primeru, če bi bila opravljena že vsa procesna dejanja, vendar v konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj med drugim ni bilo odločeno o stroških nepravdnega postopka. Pritožbeno stališče, da pritožnica zaradi fikcije umika predloga, ki je nastopila že za časa življenja A. S., ni mogla pridobiti aktivne legitimacije v tem postopku, zato ni pravilno. Pritožnica prav tako ne more uspeti z navedbami, da je bilo delo izvedenca za sodišče neuporabno ter da se je zato predlagateljica upravičeno uprla plačevanju predujema za njegove stroške, saj z vidika določbe 158. člena ZPP razlog za umik predloga ni pomemben (razen če je razlog ureditev razmerja, ki pa v konkretnem primeru ni izkazan oziroma podan). Navedeno bi lahko pritožnica uveljavljala kvečjemu v pritožbi zoper odločitev o odmeri stroškov in nagrade izvedenca oziroma v pritožbi zoper odločitev o plačilu predujma, ki pa ni bila vložena. Nadalje nista pomembni v pritožbi izpostavljeni okoliščini, da se je nasprotna udeleženka strinjala s postopkom delitve ter da bi imela od delitve pravno in ekonomsko korist, saj interes nasprotne predlagateljice ni bil uresničen, glede na to, da se postopek zaradi umika predloga ni končal z meritorno odločitvijo. Prav zato, ker ni prišlo do vsebinske odločitve, v konkretnem primeru, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tudi niso uporabne določbe 35. člena ZNP, za uporabo katerih se zavzema pritožnica.

V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).

(1) Primerjaj VSL sklep II Cp 1708/2009, VSL sklep I Cp 421/2011 in VSL sklep II Cp 1736/2012. (2) Navedeno izhaja iz vloge pritožnice z dne 2. 10. 2013 (glej list. št. 320 spisa).