Jedro

Pri ugotavljanju ustreznosti nadomestnega zemljišča je treba v primeru kmetije upoštevati tudi oddaljenost nadomestnih zemljišč, kompleksnost, velikost, naravnanost proizvodnje, ne pa samo vrednosti zemljišča.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 27.1.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Oddelka za gospodarstvo občine ... z dne 4.11.1992, s katero je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožnika za denacionalizacijo parcelne številke 353 njiva, ki je bila arondirana njegovemu pokojnemu očetu F.K. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da je tožnikovemu pokojnemu očetu ob arondaciji bilo dodeljeno ustrezno nadomestno zemljišče, to pa pomeni, da njegov pravni naslednik ne more biti denacionalizacijski upravičenec.

V tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotavljala ustreznosti nadomestnih zemljišč, saj jih je ocenjevala le vrednostno. Meni, da je tako naziranje nepravilno in nesprejemljivo, saj je bilo tožnikovemu očetu oziroma njegovi kmetiji odvzeto najkvalitetnejše zemljišče, ki leži v neposredni bližini kmečke stanovanjske hiše in ostalih kmetijskih zemljišč, dodeljeno pa novo zemljišče v oddaljenosti več kilometrov in slabše kvalitete. Že tožnikov pokojni oče se z arondacijo nikoli ni strinjal, ker je menil, da je bila z arondacijo sporne parcele prizadeta njegova kmetija. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDen) so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65 in 25/65 - prečiščeno besedilo 12/67 in 14/70), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Nikjer v zakonu pa ni določeno, kaj naj bi pomenil termin ustrezna nadomestna zemljišča, niti ni določeno, kako se ustreznost ugotavlja. Sodišče meni, da je tožena stranka vse preuranjeno zaključila, da je tožnikova zahteva za denacionalizacijo neutemeljena. Tožena stranka je namreč o zahtevku tožnikov odločila samo na podlagi primerjalnega izračuna, ostalih dejstev in okoliščin, ki bi lahko bile za odločitev pomembne pa sploh ni obravnavala. Prav tako tožeči stranki ni omogočila, da bi lahko ustrezno zavarovala svoje pravice in pravne koristi, saj je ni niti zaslišala, niti ji ni dala možnosti, da bi lahko pojasnjevala svoje zahteve. Tako vodenje postopka tožene stranke pa je v nasprotju tako z določbami 1. odstavka 135. člena kot tudi določbami 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Čeprav tudi sodišče meni, da je sicer lahko glavno merilo za določanje ustreznosti nadomestnih zemljišč njihova vrednost, pa je vsaj v nekaterih postopkih, posebno tam, kjer gre naprimer za kmetijo, treba upoštevati tudi druga merila. Zaradi stroškov proizvodnje namreč ni nepomembno ugotavljanje oddaljenosti nadomestnih zemljišč, kompleksnost celotne kmetije, velikost kmetije, naravnanost proizvodnje in podobno. Vse te okoliščine, na podlagi katerih bi bilo nato možno dejansko ugotavljati, ali je bilo v primeru tožnikove arondacije njegovemu pokojnemu očetu dodeljeno ustrezno nadomestno zemljišče ali ne, saj bi te okoliščine lahko ali povečale ali zmanjšale dejansko vrednost nadomestnega zemljišča, pa bi bilo možno ugotoviti samo v postopku, v katerem bi izvedba dokazov in sodelovanje strank potekalo v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku.

Ker je tožena stranka opustila dolžnost, da svoje ugotovitve, na katere opira odločitev predoči tožniku, da bi se ta lahko nanj izjavil in je s tem kršila določbe 135. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku v tolikšni meri, da bi to lahko vplivalo na odločitev o stvari, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odločilo kot je navedeno v izreku sodbe.

Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).